Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
O razstavi liturgičnega posodja, ki ga je oblikoval Jože Plečenik, Andrej Hrausky, arhitekt in eden izmed najboljših poznavalcev tega našega največjega arhitekta.
Pri predsedniku države Borutu Pahorju je danes potekal posvet o naši podnebni prihodnosti, na katerem so sodelovali okoljski strokovnjaki, predstavniki vlade in parlamentarnih strank. Namen posveta je pregledati dosedanji proces oblikovanja dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050, ki jo mora Slovenija sprejeti do konca tega leta. In medtem, ko se politiki usklajujejo o tem, kako resno in kdaj bi se lotili preprečevanja nadaljnje škode, ki jo na vseh koncih planeta že prinašajo podnebne spremembe, nas dogodki na terenu prehitevajo po levi in po desni. Segrevanje se namreč odvija hitreje, kot so napovedovali podnebni modeli in 70 let prej, kot so napovedovali, se je začel tajati permafrost. V teh tisočletja zmrznjenih tleh v prostranstvih Kanade in Sibirije pa so shranjene ogromne količine metana, ki ima mnogo močnejši toplogredni učinek kot ogljikov dioksid.
Današnji dan je prav poseben za šolarje – za več kot 183. tisoč učenk in učencev osnovnih šol in 73. tisoč dijakinj in dijakov srednjih šol je namreč danes zadnji šolski dan v tem šolskem letu. Nekateri so pouk končali že prej: devetošolci 14. junija, srednješolci zadnjih letnikov pa konec maja. V šolo se bodo šolarji vrnili 2. septembra, do takrat pa jih čakata več kot dva meseca brezskrbnih počitnic. Vzdušje na končni proslavi in v šolskih klopeh na današnji zadnji dan pouka je na ljubljanski Osnovni šoli Prežihovega Voranca preverila Tadeja Bizilj.
Ginzling, Mallnitz, Val di Zoldo, so gorniške vasi, povezane v mednarodno mrežo Gorniške vasi. Prva gorniška vas je pred leti postal nemški Ramsau, v tej druščini je lani kot prva slovenska gorniška vas vstopilo tudi Jezersko. Mrežo je osnovala Avstrijska planinska zveza, vasi pa v času množičnega turizma drugod ohranjajo in spodbujajo vrednote pod geslom Manj in zato bolje. Več Aljana Jocif.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Včeraj se je končalo še eno šolsko leto za učence in dijake osnovnih in srednjih šol. Šolarji, ki so bili v njem uspešni, so mu pomahali v pozdrav, ostale pa v naslednjih dneh čakajo še popravni izpiti. Več Tadeja Bizilj.
Poletne počitnice, ki se bodo uradno po šolskem koledarju Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport začele jutri in trajale vse do konca avgusta, bodo tudi letos dolge skoraj deset tednov. Večina družin se bo za teden ali dva odpravila na morje ali si privoščila kakšen drug oddih, šolarji bodo dneve preživljali pri starih starših in morebitni počitniški dolgčas preganjali tudi na raznoraznih organiziranih aktivnostih. Tadeja Bizilj je zbrala nekaj počitniške ponudbe za najmlajše v Ljubljani in na Gorenjskem.
V Radečah je javni zavod KTRC Radeče s partnerji pridobil evropski projekt Oživimo Savske zgodbe in prejšnji teden so tam splavili novi splav v turistične namene, ki pa je le eden od produktov, ki jih bodo obudili v dveletnem projektu. Snujejo tudi splavarski muzej, saj ima splavarjenje 500 letno tradicijo, splav pa bi radi vpisali v register nesnovne dediščine. Prvi splav v turistične namene so v Radečah pridobili že leta 1998, takrat so se začeli devi splavarjenja, ki so potekali pretekli konec tedna, ko se je ob številih kulturno športnih dogodkih bilo moč osvežiti na vožnji z novim splavom.
V Štanjelu že od 90-ih let naprej obujajo simpatično kraško šego spletanja venčkov, ki jih potem na predvečer sv. Ivana obešajo na hišna vrata svojih domov. Ob tej priložnosti na grajskem dvorišču pripravijo delavnico pletenja venčkov namenjeno odraslim. Da običaj ne bi ponovno zatonil v pozabo, pa skrbijo v nekaterih kraških osnovnih šolah. Sogovornici: Duška Švagelj in Alma Makovec Švagelj.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pridnost, marljivost, poštenost, po drugi strani pa introvertiranost, zavist, hlapčevstvo … To je le nekaj lastnosti, ki jih pripisujemo značaju Slovencev. Seveda je med nami 2 milijona posameznikov, vsak s svojimi značajskimi lastnostmi, a vendarle radi govorimo o nekih skupnih značilnostih določenega naroda. Katere značajske lastnosti torej veljajo za povprečnega prebivalca dežele na sončni strani Alp in ali se prebivalci posameznih slovenskih pokrajin med seboj značajsko razlikujejo? Držijo stereotipi, da so Gorenci škrti, Primorci temperamentni in kar je še teh “ljudskih modrosti”? O značaju Slovencev in prebivalcih posameznih slovenskih pokrajin razmišljajo psiholog dr. Janek Musek, glasbenik Trkaj in anketiranci.
Pred Parado ponosa smo se pogovarjali s predsednico Društva parada ponosa Simono Muršec. Medtem ko je ljubljanska parada ponosa že 19. po vrsti, bo tokrat prvič parada tudi v Mariboru.
Kot smo že poročali, so se volkovi vrnili tudi na predalpsko in alpsko območje Slovenije, kjer jih ni bilo od 50. let prejšnjega stoletja. Pojavljajo se napadi na domače živali na pašnikih, prebivalci podeželja se bojijo za svojo varnost, saj da so volkovi izgubili strah pred človekom. Zato je več občin vložilo vlogo za izredni odstrel volka, civilne iniciative pa so to podprle z 2900 podpisi. Po drugi strani je v javnosti zaznati tudi očitke, da rejci ne storijo dovolj za zaščito svojih živali. Kako rejci varujejo svoje živali in kaj jim svetujejo strokovnjaki?
V zadnjem času je med žrtvami prometnih nesreč, v katerih so udeleženi motoristi, največ žrtev iz starostne skupine nad petdeset let. Družba in okolje nas spodbujata, da ostajamo tudi pri tej starosti aktivni kot da bi bili stari trideset let. Zato se tudi moški na motorju obnašajo drugače kot bi se, če bi živeli in se obnašali primerno svojim letom. V motociklističnem svetu se je v zadnjih letih zgodila tudi revolucija, saj velika podjetja zaznavajo upad zanimanja za vožnjo z motorji pri mlajših moških in dekletih. Andrej Brglez, sociolog, publicist, raziskovalec in razvijalec vsebin trajnostne mobilnosti z Inštituta za civilizacijo in kulturo, se sprašuje, zakaj so izkušeni in zreli motoristi pripravljeni ogroziti svoje življenje pri petdesetih, ko pa bi se morali na motor usesti zaradi veselja in sprostitve.
S strokovnjakom za civilno letalstvo direktorjem Letališča Portorož Robertom Krajncem se je možnih scenarijih pogovarjala Lucija Fatur.
Po poskusu umora sodnice v Mariboru so splet hkrati preplavili izrazi odobravanja take brutalnosti in pozivi proti sovražnosti. Ta primer sicer ne spada v strogo opredelitev sovražnega govora, saj ne gre za govor o marginalni skupini ljudi, je pa pokazatelj snežne kepe, ki se lahko zvali po družbenih omrežjih. O tem, kako jo ustaviti, je bil danes govor na posvetu, ki ga je organizirala točka za prijavo Spletno oko na Fakulteti za družbene vede. Med drugim smo slišali, da je evropska zakonodaja pri tem še najboljša - čeprav precej zaostaja za tehnološkim napredkom. Stroka pa je predvsem vplivneže pozvala, naj razmislijo, preden kliknejo "objavi".
Na letošnji kolesarski dirki Po Sloveniji bo med devetnajstimi sodelujočimi ekipami tokrat ena, prav posebna. Prvič se jo bo udeležila ekipa “Team Novo Nordisk” iz Združenih držav Amerike. Njihova posebnost je, da imajo vsi tekmovalci sladkorno bolezen. Ob tekmovanju je njihov namen tudi ozaveščanje. Govorijo o preventivi in ljudi spodbujajo, da je tudi življenje s sladkorno boleznijo lahko aktivno in s tem kakovostno. Pridružujejo se kampanji "Imam sladkorno, a sladkorna nima mene." #DarujemKilometre Foto: Iztok Konc. Na fotografiji kolesari slovenski ambasador kampanje profesionalni športnik Vid.
Puščave pokrivajo med 18 in 20 % kopnega na Zemlji. Nastanejo zaradi pomanjkanja vodnih virov. Uradna definicija pravi, da je puščava tam, kjer je na letni ravni količina padavin oz. dežja le od okoli 150 do 200 mm. Več o puščavah nam je povedala dr. Andreja Sušnik, vodja oddelka za agrometeorologijo na ARSU.
V Sloveniji imamo trenutno dve veliki vetrni elektrarni, kar je bistveno manj od sosednjih držav. Večje investicije so doslej naletele na nasprotovanje pri umeščanju v prostor.
Načrti Merklove, rast najemnin v mestu in nočna mora v podobi nedokončanega berlinskega letališča.
Neveljaven email naslov