Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jacqui Banaszynski

19.04.2016

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.

 

V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?

Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.

Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.

Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.

Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?

Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.

Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.

Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.

Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?

Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.

Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.

“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?

Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.

Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …

Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”

Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?

Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.

Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups.  Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.


Aktualna tema

4546 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Jacqui Banaszynski

19.04.2016

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.

 

V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?

Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.

Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.

Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.

Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?

Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.

Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.

Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.

Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?

Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.

Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.

“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?

Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.

Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …

Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”

Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?

Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.

Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups.  Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.


18.12.2015

Radijski dnevnik - pregled dogodkov v letu 1990 - 31.12.1990

25 let Slovenije: 31.12. 1990, Radio Koper, pregled leta 1990, komentar novinarke Ide Kogej.


22.12.2015

Primorski dnevnik - Slovenska skupščina: Razglasitev plebiscita - 26.12.1990

25 let Slovenije: 26.12.1990, prenos zasedanja slovenske skupščine na Radiu Slovenija, komentator Marjan Rogelj.


18.12.2015

Primorski dnevnik - O pripravah na plebiscit in posebno vošćilo Lojzeta Peterleta - 21.12.1990

25 let Slovenije: Radio Koper, 21.12.1990, o pripravah na plebiscit in voščilo Lojzeta Peterleta, predsednika slovenske vlade.


22.12.2015

Primorski dnevnik - Veselje ob plebiscitu: Janko Muha - 24.12.1990

25 let Slovenije: 24.12.1990, pogovor novinarja Radia Koper (Tomo Šajn) s planincem Jankom Muho o plebiscitu, vzdušju.


21.12.2015

Odziv Darsa po sobotnih zastojih

Po sobotnem prometnem kolapsu na Štajerskem je na vprašanja Borisa Žgajnarja odgovarjal Ulrich Zorin z Darsa.


21.12.2015

25 let samostojne Slovenije

Pred 25 leti so se volivke in volivci odločili, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. 23. decembra 1990, na dan plebiscita, je 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev in 95 odstotkov tistih, ki so se plebiscita udeležili, glasovalo ZA slovensko samostojnost. V teh dneh tudi na Valu 202 obujamo spomine, opisujemoi razmere, v katerih smo živeli pred 25 leti, jih primerjamo z današnjimi … in se sprašujemo, kakšna bo Slovenija čez 25 let.


15.12.2015

PLEBISCIT, SLOVENIJA 20 LET POZNEJE - 26.12.2010

Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.


15.12.2015

PLEBISCIT, SLOVENIJA 20 LET POZNEJE - 24.12.2010

Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.


15.12.2015

PLEBISCIT, SLOVENIJA 20 LET POZNEJE - 23.12.2010

Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.


15.12.2015

PLEBISCIT, SLOVENIJA 20 LET POZNEJE - 22.12.2010

Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.


15.12.2015

PLEBISCIT, SLOVENIJA 20 LET POZNEJE - 21.12.2010

Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.


15.12.2015

PLEBISCIT, SLOVENIJA 20 LET POZNEJE - 20.12.2010

Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.


15.12.2015

PLEBISCIT, SLOVENIJA 20 LET POZNEJE - 20.12.2010

Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990. Za uvod smo se o zgodovinskih okoliščinah, ki so odločilno vplivale na odločitev za samostojno Slovenijo, pogovarjali z zgodovinarjem dr. Zdenkom Čepičem.


14.12.2015

Beremo gore 2015

Ko je Organizacija združenih narodov 11. december razglasila za mednarodni dan gora, ki ga obeležujemo od leta 2003, ni nihče slutil, da bo ta dan doživel toliko uspešnih ponovitev. Tudi Planinska zveza Slovenije se leto za letom na ta dan odziva z različnim spektrom prireditev, ki vsako leto zajemajo vedno več planinskih društev ter nagovarjajo širšo planinsko javnost. Minulo leto so tako ta decembrski dan posvetili gorskemu kmetijstvu, leto poprej so o gorah razmišljali kot o ključu do trajnostne prihodnosti. Mednarodni dan gora vsako leto obeležujejo kot priložnost za osveščanje, priložnost za pozitivne spremembe v gorskem svetu, priložnost za čim pristnejše sožitje z naravo in odnosom do nje, priložnost za zavestno ohranjanje naravne in kulturne dediščine, so zapisali na Planinski zvezi Slovenije. Letos je mednarodni dan gora potekal pod skupnim naslovom 'Beremo gore'. Odziv v Sloveniji je bil izjemen, 11. decembra je potekalo le nekaj manj kot 50 prireditev na to temo.


10.12.2015

Jasna Furman

Družine z otroki s posebnimi potrebami so poslale na Ministrstvo za delo in družino, na Ministrstvo za šolstvo, Uradu varuhinje človekovih pravic in drugim institucijam, ki skrbijo za obravnavo njihovih otrok, zahtevo po poenotenju sistema pomoči, poenotenju in poenostavitvi zakonodaje in po ukinitvi nepotrebne birokracije, ki preobremenjenim staršem še otežuje skrb za svoje otroke s posebnimi potrebami. Kako izgleda življenje družine z otrokom, ki ima posebne potrebe, je Cirili Štuber povedala Jasna Furman, mama petletnega Marka, ki ima cerebralno paralizo.


09.12.2015

Kasia Zwolak

V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.


08.12.2015

Cepljenje - žrtev svojega lastnega uspeha

V Sloveniji obvezno cepljenje otrok proti nevarnim nalezljivim boleznim, kot so denimo davica, rdečke ali otroška paraliza, zagotavlja visoko precepljenost prebivalstva, ki se še giblje okoli priporočenih 95 odstotkov. Vseeno je v zadnjem času zaznati rahel upad. Mnogo slabše pa je stanje pri boleznih, kjer je cepljenje zgolj priporočeno. Na evropskem repu smo tudi pri precepljenosti zdravstvenega osebja. Predstavniki stroke so na današnji okrogli mizi, ki jo je organiziral STAklub, opozorili predvsem na pomen ozaveščanja najširše javnosti o koristih, ki jih cepljenje prinaša. Foto: Public Photos Domain


05.12.2015

Proti kulturi strahu

Ta teden je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani potekala prireditev Proti kulturi strahu, s katero je fakulteta akademsko in angažirano odprla prostor za soočenje strahov v zvezi z begunsko problematiko in migracijskimi tokovi. Oblasti se ob aktualni begunski problematiki ukvarjajo predvsem z varnostnim vidikom, ki ga tako rekoč brez izjeme povzemajo tudi največji mediji. V ljudi in družbo kot celoto se je zalezel strah, ki nas hromi in jemlje prostor za razmislek, brez katerega uspešno soočenje z vzroki in mehanizmi te in prihodnjih »kriz« preprosto ni mogoče. Kako se soočiti s strahom in vzpostaviti prostor za razmislek?


03.12.2015

Študenti invalidi

"Rastimo skupaj v Evropi brez ovir" je geslo današnjega mednarodnega dneva invalidov. Svet za invalide Republike Slovenije je v poslanici zapisal, da je še posebno pomembno poskrbeti za invalidne otroke in mlade ter njihovo vključevanje v družbo. O tem, s kakšnimi težavami se srečujejo mladi invalidi, je Petra Medved vprašala predsednika Društva študentov invalidov Slovenije Martina Geca.


29.11.2015

Popotresna sanacija stavb

Dr. Blaž Dolinšek, tehnični direktor Gradbenega inštituta ZRMK, o dobri domači praksi popotresne sanacije in o tujih praksah protipotresne gradnje.


Stran 218 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov