Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4546 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini so v javnosti dvignile precej prahu, še posebno zaradi izrecne prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Pa čeprav je Svet Evrope Slovenijo že večkrat pozval, naj takšno prepoved vključi v svojo zakonodajo. Kako to, da je toliko ljudi pri nas prepoznalo takšno prepoved kot poseg v svojo zasebnost in starševske pravice? Kaj takšen odziv pove o našem odnosu do nasilja? Ali je vzgoja brez tepeža in grožnje fizičnega nasilja nemogoča? O tem in drugih spremembah zakona se bomo pogovarjali s predsednico Društva za nenasilno komunikacijo Katjo Zabukovec Kerin.
Dr. Simon Ličen je profesor na univerzi v Washingtonu, ki se strokovno ukvarja s športnim managementom, pa tudi s povezavami med športom, mediji, kapitalom in politiko. Pred odhodom na olimpijske igre v Braziliji, kjer bo iskal zgodbe in navdihe za svoje raziskovalno delo, se je Tatjana Pirc z njim pogovarjala o svetlih in temnih plateh športa.
In kaj prinaša prihodnost na trgu dela? Če se bo trend razvoja nadaljeval v zdajšnjem tempu potem smo že v tem trenutku sredi velike družbene spremembe. Živimo v času četrte industrijske dobe in do leta 2020 naj bi izginilo 7 milijonov delovnih mest, a bodo obenem nastali novi poklici. Kako točno se bodo imenovali je nemogoče napovedati – jasno je zgolj to, da je edina konstanta, ki jo lahko napovemo sprememba. Urška Valjavec.
Anuška Delić ne bi bila Anuška, če se ne bi poglobila v vrstice ene debelejših knjig. Za branje v viseči mreži priporoča delo nemškega mladinskega pisatelja in karikaturista avtorja Walterja Moersa: Mesto sanjajočih knjig.
Gorska kolesarka Tanja Žakelj se je na igre v Riu de Janeiru pripravljala zavzeto in marljivo, rezultati v svetovnem pokalu pa za nekdanjo skupno zmagovalko niso spodbudni. Kljub temu Tanja optimistično pričakuje 20. avgust, ko bo na sporedu njena tekma in razkriva, kaj počne v prostem času in da se dobro znajde tudi na traktorju.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na poti v Rio smo zadnje leto na treningih in tekmah spremljali kanuista Benjamina Savška. Ta je v zadnjih štirih letih osvojil 5 kolajn na svetovnih oziroma evropskih prvenstvih in sodi med favorite slalomske tekme v Rio de Janieru. Večkrat na leto se je z njim pogovarjal Franci Pavšer in strnil Benjaminovo zgodbo.
Po podatkih slovenske policije v Sloveniji trenutno prebiva 295 migrantov. Velika večina (254) jih živi in stanuje v ljubljanskem Azilnem domu in njegovih izpostavah, 20 v Centru za tujce v Postojni, preostali pa v kriznem centru za mlade in pri zasebnikih. Slednji so azilanti, ki jim je Ministrstvo za notranje zadeve priznalo status begunca ali status mednarodne zaščite. To pomeni, da se morajo izseliti iz azilnega doma in poiskati svoje prebivališče, največkrat pri zasebnikih.
Na današnji dan, zjutraj pred 25-timi leti, se je na Brionih začelo intenzivno mednarodno posredovanje za prekinitev spopadov, ki jih je JLA sprožila po naši razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti. Evropska trojka je premirje skušala doseči že prej na dveh sestankih v Zagrebu, tako da je bilo brionsko srečanje le nadaljevanje prvih resnih prizadevanj tedanje ES/evropske skupnosti/ in drugih mednarodnih subjektov za ustavitev vojne na slovenskih tleh. Trojko so sestavljali predsedujoči svetu ministrov in minister Nizozemske Van den Broek in vodji diplomacij Luksemburga Poos in Portugalske Pineiro. Z naše strani je bil navzoč slovenski vrh s Kučanom na čelu, poleg tega pa so bili na pogajanjih tudi predstavniki Hrvaške in zveznih organov nekdanje Jugoslavije. Po 16-ih urah trdih, na trenutke ultimativnih zahtev trojke so sprejeli Brionsko deklaracijo. Z njo ni bil zadovoljen nihče, a prinesla je konec vojne in mir ter odprla številne poti za dokončno osamosvojitev in mednarodno priznanje Slovenije. Več o tem dogodku v feljtonu Marjana Roglja.
Program MEPI je eden od mednarodnih mladinskih programov, ki mlade poleg rednega dela v šoli vzpodbuja tudi k aktivnemu in ustvarjalnemu preživljanju njihovega prostega časa. Prav v Sloveniji namreč te dni poteka konferenca predstavnikov organizacij, ki ga izvajajo po vsem svetu. Gre za več kot 40 delegatov iz Evrope, Mediterana in arabskih držav. Barbara Drnovšek se je za naš program pogovarjala z generalnim sekretarjem mednarodnega programa vojvode Edinburškega Johnom Mayjem.
Za 1. program Radia Slovenija je Mojca Delač pred mikrofon na kratek pogovor povabila gospo Yuzhen Huo, dolgoletno kitajsko veleposlanico v Evropi, zdaj pa posebno predstavnico kitajskega ministrstva za zunanje zadeve pri sodelovanju z državami vzhodne in osrednje Evrope. Spregovorili sta o aktualnih izzivih povezovanja med Kitajsko in državami osrednje in vzhodne Evrope v okviru platforme 16+1, o Sloveniji in njenih potencialih, o kitajskem videnju Evrope ter najprej tudi o obisku novinarjev na Kitajskem
Na spletu je ogromno naših podatkov, med njimi tudi uporabniška imena in gesla različnih aplikacij, od elektronske pošte, družabnih omrežij, spletne banke. Da so ti podatki zelo obstojni, je pokazal nedaven hekerski napad na družabno omrežje myspace. Hekerji so konec minulega meseca ukradli 360 milijonov uporabniških imen in gesel na tem družabnem omrežju, ki je bilo izjemno priljubljeno pred popularizacijo facebooka, in jih prodajali na dark netu. Napad je pokazal na to, da so podatki na spletu izjemno obstojni pa tudi, da so lahko uporabni za spletne kriminalce. Zakaj? Čeprav so bile strani uporabnikov mrtve, pa to ne pomeni, da so se tudi podatki izbrisali. In zakaj bi bila stara uporabniška imena in gesla lahko kaj vredna? Marsikdo verjetno uporablja le eno geslo za različne aplikacije na spletu, zato se lahko zgodi, da so spletnim kriminalcem zdaj dostopni tudi spletna pošta, spletna banka, paypal račun nekdanjih uporabnikov myspacea. Več o tem v pogovoru s Tadejem Hrenom iz Si-Certa, nacionalnega odzivnega centra za omrežne incidente. foto: Perspecsys Photos/flickr
Biotehniški izobraževalni center Ljubljana ima prvo šolsko mikropivovarno v Sloveniji.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije je v tednu slepih, ki je tradicionalno prvi teden v juniju, postavila v ospredje eno najpomembnejših področij za samostojnejše življenje ter delo slepih in slabovidnih - to je dostopnost, ki je za njihovo vključenost v družbo zelo pomembna. Po podatkih stroke v Sloveniji živi od 30 do 40.000 ljudi z okvarami vida, ki jih v vsakdanjem življenju močno ovirajo. Prispevek Petre Medved.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na Kongresnem trgu in v parku Zvezda v Ljubljani je organiziran Mednarodni festival »Igraj se z mano«, ki so ga v Centru Janeza Levca in Društvu za kulturo inkluzije pripravili že desetič zapored. Na njem letos sodeluje kar 312 ustanov: vrtci, šole, zavodi, različna društva in organizacije; samo v štirih dneh – festival bo trajal do petka – bo na njem nastopilo ali pripravljalo delavnice več kot dva tisoč osemsto odraslih, mladostnikov in otrok. Prispevek Petre Medved.
Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je objavil razpis za odkup stanovanj od starejših občanov, ki bi si želeli v tako prodanih stanovanjih bivati do smrti in si s prodajo zagotoviti tudi dosmrtno rento. Svoje stanovanje lahko prodajo Stanovanjskemu skladu, ta pa jim zagotovi dosmrtno služnost v zameno za neprofitno najemnino. Kupnino Sklad namesto prodajalcu nakaže kot enkratno zavarovalno vsoto zavarovalnici, ta pa upravičencu izplačuje dosmrtno zavarovalno rento. O tovrstnem odkupu stanovanj se je pri Alešu Tomažinu, vodji sekcije za investicije pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana, podrobneje pozanimala Cirila Štuber, na možnost takšnega odkupa pa smo z neodvisnim finančnim svetovalcem Mitjo Glavnikom z zavoda Na tabli pogledali tudi s plati lastnika stanovanja, ki si prav tako želi skleniti dober posel.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov