Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4546 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Na današnji dan pred 118. leti se je v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil. Pripeljal ga je baron Anton Codelli. Danes oziroma statisitčne podatke imamo za preteklo leto, ima vsak drugi prebivalec Slovenije registriran osebni avtomobil. Zanimiv pa je podatek, da so avtomobili v povprečju stari skoraj 10 let. Glede na prejšnja leta se je povprečna starost avtomobilov nekoliko zvišala in je zdaj najvišja v zadnjih 15 letih. Vojko Safran, inštruktor AMZS Centra varne vožnje na Vranskem, je mnenja, da ljudje niso več pripravljeni nameniti denarja za nakup novega avtomobila.
Na današnji dan pred 118. leti se je v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil. Pripeljal ga je baron Anton Codelli. Danes oziroma statisitčne podatke imamo za preteklo leto, ima vsak drugi prebivalec Slovenije registriran osebni avtomobil. Zanimiv pa je podatek, da so avtomobili v povprečju stari skoraj 10 let. Glede na prejšnja leta se je povprečna starost avtomobilov nekoliko zvišala in je zdaj najvišja v zadnjih 15 letih. Vojko Safran, inštruktor AMZS Centra varne vožnje na Vranskem, je mnenja, da ljudje niso več pripravljeni nameniti denarja za nakup novega avtomobila.
Vlada Republike Slovenije je pred dvema letoma v Uradnem listu objavila sklep o posebnem obeležju – 14. novembru kot Dnevu slovenskega znakovnega jezika. Ravno na ta dan, 14. novembra leta 2002, je slovenska gluha skupnost po desetletjih prizadevanj dočakala uveljavitev Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ), ki je 'kretnjo' prvič priznal kot uradni jezik in znakovni jezik pravno izenačil z večinskim, slovenskim jezikom. Gluha oseba ima po tem zakonu pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Tokratni Dan slovenskega znakovnega jezika je posvečen dostopnosti knjižnic za osebe z okvaro sluha. Osrednji dogodek ob današnjem dnevu obeležujejo v Osrednji knjižnici v Kranju. Na Prvem smo dan zabeležili v pogovoru z direktorico zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik Jasno Bauman. Z njo se je pogovarjala Jana Bajželj.
Mednarodno uveljavljeni strokovnjaki s področja paleoantropologije so se na srečanju v prostorih Slovenske matice v Ljubljani pogovarjali o zadnjih izsledkih na področju človeške evolucije. Izmenjali so ideje, razpravljali o različnih hipotezah in se vprašali, kaj prinaša naslednje poglavje tega zelo kompleksnega znanstvenega področja.
Prvi delovni dan v novembru je na ustavno sodišče prinesel polno sprememb. Že 31. Oktobra sta nastopili mandat nova predsednica sodišča Jadranka Sovdat in nova podpredsednica Etelka Korpič Horvat. Danes pa je prvi delovni dan na novi funkciji tudi za novo ustavno sodnico Špelco Mežnar. Nadomestila je ustavnega sodnika in zadnja tri leta predsednika sodišča Miroslava Mozetiča, ki mu je potekel mandat. S tem pa še ni konec sprememb na ustavnem sodišču. Čez dobra dva tedna bo potekel mandat ustavni sodnici Marti Klampfer. Nov ustavni sodnik je že izvoljen, to je Marko Šorli. Predsednik republike Borut Pahor pa že išče kandidate za še štiri nove ustavne sodnike. Toliko ustavnim sodnikom se bo namreč marca in aprila prihodnje leto iztekel 9-letni mandat. Tudi o tem se je Jolanda Lebar pogovarjala z novo predsednico ustavnega sodišča doktorico Jadranko Sovdat. Za začetek o tem, ali lahko ta velika menjava – v pol leta se bo zamenjalo kar 6 od devetih ustavnih sodnikov – kaj upočasni delo na ustavnem sodišču?
Je sploh mogoče, da je to res? Pet dejstev o RTV Slovenija! Kateri podatek ni pravilen?
Fantje danes kuhajo kot za šalo, žarnice pa ne znajo več zamenjati. Drži? Zakaj izumira knaufseksualec? Mihi sprašuje, poslušalci odgovarjajo.
Si predstavljate, kako bi zvenel pogovor med dvema zakoncema, če bi uporabljala jezik diplomatov?
Poslanci Evropskega parlamenta so sredi septembra podprli pobudo, da bi vsakemu državljanu Evropske unije ob 18. rojstnem dnevu podarili brezplačno vozovnico Interrail. Na ta način naj bi mladi laže »odkrili lepote in raznovrstnost Evrope«, poleg tega naj bi s tem ukrepom spodbujali njihov občutek pripadnosti EU. Predlog trenutno preučuje Evropska komisija, ki je prvotno idejo že takoj na začetku nekoliko oklestila, saj je predlagala, da bi pripravili loterijo za brezplačne vozovnice. Če bi se zanje odločilo od 50 do 70 odstotkov mladih, bi namreč po nekaterih izračunih to Evropsko unijo stalo kar 1,5 milijarde evrov.
Možnosti za posvojitev otroka v Sloveniji je zelo malo. Na posvojitev trenutno čaka več kot 500 parov, vsako leto je posvojenih le okoli 40 otrok in od teh jih približno tretjina pride iz tujine. Zakaj je v Sloveniji tako težko posvojiti otroka, čeprav jih na drugi strani kar tisoč živi v rejništvu, je raziskovala Vesna Martinec.
Pred dobro uro sta švedska centralna banka in švedska akademija znanosti razglasili letošnja dobitnika Nobelove nagrade za ekonomijo. To sta Anglež Oliver Hart in Finec Bengt Holmstrom, profesoreja v Združenih državah Amerike, ki sta konec 70ih let in v 80-ih razvijala teorijo pogodb. Vsak od nas se je že kdaj srečal s pogodbami, zavarovalnimi, zaposlitvenimi, kupoprodajnimi ali kreditnimi. Teorija pogodb pa zajema široko področje raziskovanja. Pri letošnji nagradi gre za pogodbe, je vsebino dela nagrajencev povzel generalni sekretar švedske akademije znanosti Goran Hansson. Nagarjeni Britanec Oliver Hart poučuje in raziskuje na ameriškem Harvardu, Finec Bengt Holmstrom pa na MIT-ju. Njune teroije so izjemno pomembne za razumevanje pogodb in institucij. Eno osrednjih vprašanj je, kako uravnotežiti koristi za principala, denimo delodajalca in agenta, v tem primeru zaposlenega. Koliko tveganj naj prevzame vsak od njiju? Holmstrom se je lotil tudi teorije, ki je nadvse zanimiva še danes, kjerkoli, tudi v Sloveniji – namreč vprašanja, kako plačati menedžerje? Kakšno nagrado jim dati, v odvisnosti od česa? Če hočemo, da sprejemajo dolgoročno dobre rešitve. Oba, Hart in Holmstrom sta s svojim delom aktualna tudi zato, ker se lotevata vprašanja, ali naj država storitve nudi sama ali naj jih privatizira in če, kako naj to uredi s pogodbo. Razdelila si bosta nagrado v višini osem milijonov švedskih kron (okoli 831.000 evrov). Dobitnik zadnje v nizu Nobelovih nagrad - za literaturo bo znan v četrtek.
Miha Šalehar s poslušalci o gretju na račun sosedov, praksah zastonjkarstva in (ne)poštenosti takšnega početja.
Raziskovanje odnosa med učitelji in starši. Kaj se dogaja, kaj se je zgodilo, kam gremo? Odgovore s poslušalci išče Miha Šalehar #nebuloze
Miha Šalehar s poslušalci debatira o družbenih fenomenih in slovenskem vsakdanu.
Intervju Aleša Smrekarja z najboljšim slovenskim jadralcem vseh časov po osvojeni srebrni kolajni na olimpijskih igrah v Braziliji.
Medtem ko mnogi strmimo v zvezde predvsem takrat, ko smo bolj romantično razpoloženi, pa se vedno najde tudi precej takih, ki v zvezde strmijo z drugačnimi nameni. V Sloveniji deluje kar nekaj astronomskih društev, osnovne in srednje šole ponujajo astronomske krožke. Zato ne preseneča, da so tudi različni astronomski tabori vedno dobro obiskani. Terenska ekipa Prvega bo obiskala mlade astronome, ki ta teden s teleskopi »lovijo« meteorski dež in ostale astronomske pojave pod goro Raduho v Zgornji Savinjski dolini. Na Mladinskem astronomskem raziskovalnem taboru Raduha 2016, ki poteka v organizaciji ZOTKS (Zveze organizacij za tehnično kultur Slovenije) in Astronomskega društva Javornik, osnovnošolci in srednješolci spoznavajo osnove astronomije, astrofotografijo in astrofiziko, raziskujejo nebesne pojave in skrivnosti ozvezdij, obenem pa najdejo dovolj časa tudi za druženje, izlete in zabavo. Z njimi bomo strmeli v nebo že med 11.30 in 12.00, zvečer pa sem jim lahko po 22.00 pridružite na javnem astronomskem opazovanju nočnega neba, ki po napovedih poznavalcev prinaša rekordno število utrinkov.
Nekaj več kot 10 % Slovencev in Slovenk mora za dostop do zdrave pitne vode v svojem gospodinjstvu poskrbeti samih. S kakšnimi težavami se soočajo in kako zdrava je voda, ki jo pijejo, je preverila Andreja Gradišar.
Turisti s seboj pogosto prinašamo tudi smeti. V Braziliji reciklirajo le od enega do treh odstotkov odpadkov. Zato imajo toliko pomembnejšo vlogo revni ljudje, ki med smetmi iščejo obnovljive materiale in jih potem prodajajo zasebnim podjetjem. S tem se preživlja približno 800.000 Brazilk in Brazilcev različnih starosti. Za njihove pravice se bori Elisabeth Grimberg iz Sao Paula: “To koristno delo zahteva veliko moči in znanja, a ljudje na zbiralce odpadkov gledajo kot na marginalce in jih zelo diskriminirajo. Tako kot odpadke jih ljudje povezujejo z umazanijo in policija je pogosto nasilna do njih. Zavzela sem se za to, da bi njihovo delo prepoznali kot storitev in za njihovo povezovanje – ne v podjetja, ampak v zadruge, ki jim je mar in v katerih njihovo delo cenijo.”
Podatki spletnega portala Statista kažejo, da je na družabnih omrežjih prisotnih okoli dve in pol milijarde ljudi, ta številka pa se utegne do leta 2020 povzpeti na tri milijarde. Nobenega dvoma ni, da nove tehnologije močno preoblikujejo sodobno družbo in spreminjajo naše vedenje in navade, ob vsem tem pa se vseskozi pojavljajo nasprotujoča si mnenja o tem, ali imamo od virtualnega sveta več koristi ali škode.
Neveljaven email naslov