Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4546 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Madrid naj bi danes prevzel nadzor nad katalonskimi institucijami. Kako se bo to zgodilo, nihče ne ve. V Barceloni je mirno, po poročanju tujih medijev se tudi v vladni palači za zdaj nič ne dogaja. Nekateri katalonski predstavniki so danes prišli na delo in zatrdili, da se ne bodo uklonili Madridu, nekateri pa so upoštevali suspenz in odstopili s položaja.
Mineva leto dni od tretjega zaporednega rušilnega potresa v srednji Italiji. Največji kraj opustošenega področja je slikoviti Camerino, katerega zgodovinsko jedro je nekoč vrvelo od študentov. Toda zdaj v njem ni več žive duše. Camerino je obiskal Janko Petrovec.
V Sloveniji se število sladkornih bolnikov strmo povečuje zaradi vse bolj razširjene debelosti. Po ocenah strokovnjakov bo leta 2030 sladkorno bolezen imelo 8,9 % prebivalcev Slovenije, okrog 20 % sladkornih bolnikov pa za bolezen sploh ne ve. Nekatere države so za znižanje debelosti pri svojih državljanih med drugim uvedle davek na sladkor oziroma sladke pijače. V Veliki Britaniji so izračunali, da bodo z 20% obdavčitvijo sladkih pijač znižali stroške pri zdravljenju sladkorne bolezni kar za 5 milijonov funtov letno. Pri nas je poskus uvedbe davka propadel, smo pa sprejeli Nacionalni program prehrane in telesne aktivnosti. O učinkih se je z Marjeto Recek pogovarjala Helena Lovinčič.
22. aprila lani, tik po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo, so aktivisti Solidarnostne iniciative za begunce zasedli 7-nadstropni hotel City Plaza v Atenah. Zdaj praznujejo leto in pol delovanja. Jorgos Maniatis, eden izmed članov organizacijskega odbora, pravi, da praznujejo vsakih šest mesecev, saj njihov obstoj še vedno visi na nitki. Zasedba hotela je nezakonita, kar Jorgos odkrito tudi pove. Lastnice hotela so še vedno banke, ki so ga leta 2009 zapečatile, ker je bila takratna lastnica banki dolžna več kot 800 tisoč evrov.
Slovenija je destinacija za petzvezdična doživetja. To je strateška usmeritev našega turizma, ki v resnici pomeni, da mora biti v Sloveniji petzvezdično vse. Strokovnjake in nekaj najvišjih predstavnikov slovenskega turizma smo prosili, naj nam razložijo osnovne pojme petzvezdičnosti. Na nedavnih dnevih slovenskega turizma so organizirali tudi turistični hackathon, na katerem so se udeleženci spoprijeli s poslovnimi izzivi v želji, da bi tako nastali petzvezdični turistični produkti z višjo dodano vrednostjo.
Papež Frančišek se je danes iz Vatikana povezal z Mednarodno vesoljsko postajo in se za dvajset minut zaklepetal s šestimi astronavti in kozmonavti, ki trenutno službujejo tam zgoraj. Šlo je za prvo tovrstno povezavo med zdajšnjim poglavarjem katoliške cerkve in ljudmi v vesolju. Pogovor je v Vatikanu spremljal Janko Petrovec.
Pravnik Andrej Rupnik in direktor SOVE v letih 2007-2010 pojasnjuje, kaj pomeni nova zaostritev potovanj v ZDA.
V prostorih Društva slovenskih književnih prevajalcev v Ljubljani bodo podelili Sovretovo nagrado za vrhunske književne prevode. Komisija, ki jo sestavlja vrsta uglednih prevajalskih imen, je letos izbrala dve prejemnici nagrade: Sašo Jerele za prevod romana Splet večnosti pisateljice Marguerite Yourcenar in Uršo Zabukovec za prevod romana Mjausk avtorice Tatjane Tólstoj.
Kaj se dogaja na otroški kardiologiji? Včeraj je odjeknila novica o odstopu vodje službe za kardiologijo na Pediatrični kliniki, danes tudi o odstopu v.d. strokovne direktorice Pediatrične Klinike Anamarije Meglič, ki je bila na tem mestu komaj dva meseca in je nasledila Rajka Kendo. Vodstvo UKC miri, da zdravljenje otrok poteka dobro. Poslušajte pogovor voditeljice na prvem Lucije Fatur z novinarko Heleno Lovinčič.
Izsledki pilotnega projekta Ekologov brez meja o zavrženi hrani v slovenskih bolnišnicah in domovih za starejše.
Evropski ministri za zaposlovanje so ponoči v Luksemburgu dosegli politični dogovor o poostritvi pravil v zvezi z napotenimi delavci. To so tisti, ki jih podjetje začasno pošlje v drugo članico, kjer opravijo storitev, davke in prispevke pa jim še vedno plačuje doma. Zaradi kršitev in zlorab so zahodne članice Evropske unije zahtevale strožja pravila in naletele na odpor nekaterih prestolnic na vzhodu. Ministri so ponoči po maratonskih pogajanjih oblikovali kompromis, ki bo podlaga za pogajanja z Evropskim parlamentom.
Prof. dr. Anton Brancelj je pretekli teden v Parizu na posvetovanju o svetovno znani jami Lascaux predstavil raziskovalne izkušnje iz Velike Pasice, ki je nekaj posebnega. Ne samo po pisani favni, pač pa tudi po kompleksnih ekoloških raziskavah, ki so jih tam opravili. Prof. Brancelj se nam je pridružil v studiu Prvega in povzel dogajanje v Parizu ter nas seveda, z besedami in orisom popeljal skozi jamo, ki jo sam od aktivno raziskuje že od leta 2000.
Volivci italijanskih dežel Lombardija in Veneto, ki ju vodi desničarska Severna liga, so včeraj odločali o večji regionalni avtonomiji. Referenduma, ki je imel posvetovalno vrednost, se je udeležilo zmerno število volivcev, ki pa so skoraj plebiscitarno glasovali za več samostojnosti. V igri sta zlasti denar od vplačanih davkov ter gospodarsko razvojna politika bogatega severa države.
Ob sinočnjem spremljanju izida predsedniških volitev se je zgodilo, da smo bili po koncu zaprtja volišč priča različnim rezultatom volilnih napovedi, ki so jih za različne medijske hiše opravile tudi različne agencije ali inštituti za raziskovanje trga in javnega mnenja. O tem, kako v anketah pride do takšnega odstopanja od realnih rezultatov na voliščih, se je z dr. Mitjo Hafnerjem-Finkom, s Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, pogovarjala Nadia Petauer.
V nedeljo zvečer ste lahko na Prvem spremljali povolilno oddajo v kateri smo vas sproti obveščali o volilnem izidu. Naši novinarji so se oglašali iz vseh volilnih štabov. Poročali so o veselju in razočaranju kandidatov, njihovih podpornikov in spremljevalcev, načrtih za prihodnost – predvsem politično. V studiu sta analitika dr. Samo Uhan in dr. Matevž Tomšič komentirala tako volilno kampanjo kot volilni izid. Ugotavljali smo, kdo je bil v predsedniški tekmi zraven samo zato, ker je moral biti zaradi stranke, kdo je bil resen protikandidat aktualnemu predsedniku, kdo se je v predsedniško tekmo podal zaradi lastne promocije. Ozrli smo seo tudi naprej – pozno spomladi nas čakajo še parlamentarne volitve. In za nekatere politične stranke je bila predsedniška tekma idealen oder prav za pripravo nanje. Oddajo je vodila Jolanda Lebar.
Na spletu lahko najdete ogromno ponudb za nakup prehranskih dopolnil; za boljšo telesno pripravljenost, za hujšanje in tudi za obnovo jeter. Eno od prehranskih dopolnil, ki ga je mogoče kupiti v spletni trgovini, ponuja obnovo jeter na naraven način v enem mesecu. Zdravstveni inšpektorat je danes na svoji spletni strani objavil sporočilo, v katerem odsvetuje potrošnikom nakup prehranskega dopolnila Herparen za jetra. Zakaj odsvetujejo nakup, je preverila Jana Bajželj.
Statistični urad Slovenije ob današnjem Evropskem dnevu statistike poudarja, da boljši podatki lahko zagotavljajo boljše življenje. Kako, nam je pojasnil Martin Bajželj s statističnega urada.
Vsako leto 4000 ljudi utrpi možgansko kap, ki je zelo resna bolezen in lahko pomeni pravo katastrofo za bolnika in njegove svojce. Je tretji vzrok smrtnosti pri nas in najpogostejši za invalidnost. Za njeno preprečevanje je pomembno osveščanje prebivalstva, tako za zmanjševanje dejavnikov tveganja, kot je visok krvni pritisk, pa tudi, da je za preprečevanje posledic najpomembnejši čas. Če je prepoznana v prvi uri ima bolnik veliko možnosti, da iz bolnišnice odkoraka peš.
Danes obeležujemo evropski dan boja proti trgovini z ljudmi. V Sloveniji na področju trgovine z ljudmi letno beležimo pet do šest obsodilnih sodb. Kot obliki trgovine z ljudmi sta pri nas prepoznana predvsem prisilna prostitucija in beračenje. Kot opozarja nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi Sandi Čurin, je zadnja leta vse več tudi primerov prisilnega dela, ki pa je v Sloveniji še slabo prepoznano. Tudi nevladne organizacije opozarjajo, da je na področju trgovine z ljudmi zelo pomembno ozaveščanje javnosti in potencialnih žrtev. V ta namen je Socialni marketing »Iz principa« v središču Ljubljane danes odprl sobo pobega, kjer obiskovalci z reševanjem ugank na inovativen način lahko spoznajo pasti prisilnega dela. Soba pobega na temo prisilnega dela bo odprta vse do 27. oktobra. Obisk pa je brezplačen.
Na Prvem smo pozornost namenili tudi zadnjemu pomembnemu dosežku Kemijskega inštituta. Raziskovalci so oblikovali tako imenovane nano kletke iz proteinov, s katerimi bomo v prihodnosti v telesu lahko dostavljali zdravila za različne bolezni. Izsledke njihovega dela so včeraj objavili v eni od prestižnih znanstvenih revij. Na predstavitvi tega velikega dosežka je bila Barbara Belehar Drnovšek.
Neveljaven email naslov