Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4546 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Količina digitalnih podatkov, ki jih ljudje proizvajamo, se v vrtoglavo naglem tempu dviguje v višave. Nemoteno delovanje sodobne digitalne civilizacije je že povsem odvisno od teh podatkov, da so ti varno shranjeni in obenem dostopni v trenutku, ko jih potrebujemo, pa naj gre tu za povsem običajne ljudi ali za najkompleksnejše sisteme. Prav nič presenetljivo zato ni, da v zadnjih letih tudi vse večji in večji podatkovni centri rastejo kot gobe po dežju. Najava gradnje največjega svetovnega podatkovnega centra, ki naj bi zrasel v mestecu Ballangen na severu Norveške in ki naj bi dosegel zmogljivost enega gigawatta, pa potiska velikostno letvico na povsem novo ravan. Ni pa to prvi tovrstni center, ki raste na skrajnem severu. Postaja morda Arktika novo središče za velike podatkovne centre?
Patricia Infantes je doma z juga Španije, že več kot desetletje pa živi in dela v Barceloni. Ukvarja se z informatiko, včeraj je bila nedaleč stran od terorističnega napada. Poklicali smo jo v petek popoldne, ko se je vračala z minute molka na Plaza de Catalunya, osrednjega trga v Barceloni. Je optimistka in pravi, da se mora Barcelona pobrati, boji se le, da se bo v samem mestu, pa tudi tako v Kataloniji kot v Španiji, povečala nestrpnost do priseljencev. Foto: Premsa SantCugat (Flickr, All creative commons)
Kralj rock and rolla buri duhove tudi 40 let po njegovi smrti ne glede na to, ali sodimo med tiste oboževalce, ki verjamejo, da Elvis še živi ali samo uživamo v glasbi in besedilih, ki jih je ustvaril. Imel je nesporen glasbeni talent, posnel je tudi več kot 30 filmov, pa tudi videz mu je pomagal pri vzponu glasbene kariere. Tomaž Domicelj je prevedel dve Elvisovi biografiji, prevedel in priredil pa je tudi nekaj besedil, ki jih je v slovenščini zapel Oto Pestner, zato smo ga povabili v studio Prvega programa na pogovor o Elvisu.
Eden najbolj obleganih krajev današnjega prazničnega dne je po tradiciji tudi Ptujska gora. »Kot svetilka sredi Dravskega polja stoji na višini 352 metrov – stoletna priča vernosti in navzočnosti Boga med ljudmi«, je v knjižnem delu z naslovom: »Bratje minoriti 80 let na Ptujski gori« napisal redovnik in zgodovinar doktor Bogdan Kolar. V naslednjih minutah bomo izvedeli, kako so redovniki - minoriti prišli na Ptujsko goro, kjer stoji bazilika Marije zavetnice, ki jo letno obišče okoli 60 tisoč romarjev in zakaj so prav tem v petdesetih letih minulega stoletja tam prepovedali opravljanje verskih obredov. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Maturanta Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana Filip Geč in Aljaž Kavčič sta med zmagovalci mednarodnega tekmovanje SciChallegne. V tekmovalni del je bilo vključenih 438 raziskovalnih projektov, Filip in Aljaž pa sta prepričala z raziskovalno nalogo “Sinteza flourescenčno aktivnih barvil s flouresceinskim skeletom in njihova aktivnost.” Vse učinkovine so pripravili v laboratoriju na Kemijskem inštitutu in jih testirali za nadaljnje aplikacije. Tovrstne strukture odpirajo možnosti za medicinske aplikacije. Predvsem za detekcijo agregatov pri nevrodegenerativnih obolenjih, kot tudi označevanje tumorjev v medicini. Mlada ekipa za to želi še nadgraditi izsledke iz nagrajene raziskovalne naloge. Filip in Aljaža pa nista edina dijaka, ki ju že kot najstnika zanima resno raziskovalno delo. Mentor Marko Jeran s Kemijskega inštituta pripoveduje, da tudi na vrhuncu počitnic sodeluje s številnimi dijaki, ki se zanimajo za raziskovalne teme in literaturo.
O novi tuji investiciji se je z državnim sekretarjem ministrstva za gospodarstvo Alešem Cantaruttijem pogovarjala Simeona Rogelj.
Gorsko-kolesarske poti na Koroškem so iz leta v leto bolj popularne, turistov, ki prisegajo na to obliko oddiha je vedno več, ta teden pa so polno zasedene predvsem urejene naravne poti v parku JAMNICA. Tam je od prejšnje sobote na sporedu 5. BLACK HOLE Festival ali, če prevedemo, 5. Festival Črne luknje.
V zraku je … Mittelfest. Letošnji festival končuje triletno zgodbo, posvečeno štirim elementom - vodi, zemlji, ognju in letos še zraku. Zrak je tista nevidna snov, ki nam omogoča preživetje, hkrati pa je povezovalen element, saj med nami (še) ne povzroča konfliktov. Povezoval nas bo tudi od 15. do 25. julija, ko se bo v italijanskem mestecu Čedad zvrstilo kar nekaj gledaliških, plesnih predstav in koncertov, velja pa omeniti koncert angleškega glasbenika Stinga in domače zasedbe Laibach.
Na Krvavcu že od pradavnih časov domujejo zlovoljni škratje, ki zelo radi nagajajo tamkajšnjim pastirjem in drugim planincem. Tako nekako se začenja napeta otroška zgodba, ki jo je v slikanici O pastirjih in škratih s Krvavca nedavno objavil nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc. No, že v kratkem pa bo ta zgodba prerasla platnice knjige. Prihajajočo nedeljo, 09. julija, bodo namreč na Krvavcu odprli poučno, interaktivno, pravljično-doživljajsko Pot pastirskih škratov, ki ji je v navdih prav Grilčeva zgodba. Za kaj pravzaprav gre pri tem projektu, je preverjal Goran Dekleva.
Ta teden je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani prvič poletni tabor za učence z Aspergrejevim sindromom, ki odpira možnosti dodatnega izobraževanja otrok, ki so prevečkrat potisnjeni v ozadje. Zakaj je tabor pomemben za otroke z Aspergerjevim sindomom in kakšno znanje si bodo pridobili, pa v prispevku Petre Medved.
Zakon o dimnikarskih storitvah, ki je stopil v veljavo z novim letom, je spremenil sistem izvajanja dimnikarske službe. Namesto koncesij morajo dimnikarske službe za izvajanje storitev pridobiti licenco, uporabniki pa si morajo do konca meseca vsaj za obdobje 12-ih mesecev izbrati dimnikarsko družbo, ki bo še naprej izvajala obvezen pregled na malih kurilnih napravah. O postopkih izbire, cenah, licencah in inšpekcijskih nadzorih, v pogovoru z generalno direktorico Direktorata za okolje na Ministrstvu za okolje in prostor Tanjo Bolte.
V okviru Javne agencije za knjigo Republike Slovenije se je lani začel štiriletni projekt Vključujemo in aktiviramo!, ki ga sofinancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Gre za socialno aktivacijo štirih ranljivih skupin z vključitvijo kulturne komponente, ki naj bi udeležence projekta približala trgu dela in zmanjšala brezposelnost. V projekt so vključene osebe s težavami v duševnem zdravju, zaporniki v fazi odpusta, osebe, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od prepovedanih drog in osebe z motnjami v duševnem razvoju. Kako se je v projekt Vključujemo in aktiviramo vključila ta zadnja skupina, bomo slišali v prispevku Petre Medved. Foto: Iztok Sunčič
Socialna aktivacija ranljivih skupin z vključitvijo kulturne komponente je cilj štiriletnega projekta »Vključujemo in aktiviramo!« v okviru Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, ki se je začel lani in ga sofinancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. V projekt so vključene štiri ranljive družbene skupine: osebe z motnjami v duševnem razvoju, osebe s težavami v duševnem zdravju, zaporniki v fazi odpusta in osebe, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od prepovedanih drog. Socialna aktivacija naj bi udeležence projekta približala trgu dela, zmanjšala brezposelnost in posredno znižala odstotek ljudi, ki živijo pod pragom revščine. V tokratnem prispevku Petre Medved bomo slišali, kako so v projekt »Vključujemo in aktiviramo!« vključene osebe z motnjami v duševnem zdravju.
Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča so priredili Dan za boljši korak. Z donacijo Skupine SIJ – Slovenske industrije jekla - so kupili dve novi napravi za otroke, ki bosta omogočili dodatne terapije in tako pripomogli k učinkovitejši rehabilitaciji otrok. Prispevek Petre Medved.
Multipla skleroza je ena najpogostejših nevroloških bolezni na svetu, ki prizadene mlajše odrasle v najaktivnejši življenjski dobi, tako ženske kot moške, vendar ženske veliko pogosteje kot moške. Po podatkih internacionalne federacije je obolelih za multiplo sklerozo na svetu že približno 3 milijone. STAklub je danes ob svetovnem dnevu multiple skleroze pripravil okroglo mizo, na kateri je bil predstavljen pogled zdravniške stroke na to bolezen, o življenju z njo pa je govoril tudi bolnik Gregor Selak. Prispevek Petre Medved.
Ljudje, ki jih prizadene možganska kap, se morajo pogosto številnih opravil znova priučiti. Področje, ki lahko povzroča hude težave in otežuje vsakdanje življenje, je tudi povsem običajna hoja. Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča so zdaj v okviru evropskega projekta Balance razvili robota, ki utegne močno prispevati k hitrejšemu napredku na tem področju.
Posnetek kratkem pogovoru med papežem Frančiškom in ameriško prvo damo Melanijo Trump, ki je včeraj zaokrožil po spletu, je bil tako slabo razumljiv, da je ves svet mislil, da Melanija svojega moža hrani s pico. Takoj po tem, ko se je po slovenskih družabnih omrežjih razvnelo pravo ogorčenje nad novico, so se vsi pomembni svetovni mediji razpisali o potici, slovenski sladici, ki jo v Melanijini domovini ljudje jedo za božič. Do preobrata oz. do pravilnega razumevanja pogovora med Melanijo in Frančiškom je prišlo po zaslugi našega rimskega dopisnika Janka Petrovca, ki je na poti na naslednjo novinarsko zadolžitev z nami delil svojo zgodbo o potici.
Na Kongresnem trgu in v parku Zvezda v Ljubljani se je začel Mednarodni festival Igraj se z mano, ki so ga v Centru Janeza Levca in Društvu za kulturo inkluzije pripravili že enajstič zapored. Namenjen je enakovrednemu vključevanju otrok, mladostnikov in odraslih oseb s posebnimi potrebami v družbo. Dogajanje na Festivalu je spremljala Petra Medved.
V Sloveniji pod pragom tveganja revščine živi skoraj vsak sedmi človek. Med njimi je največ upokojencev, a za normalno življenje včasih ne zaslužijo dovolj niti tisti, ki imajo redno službo. Ob nacionalnem tednu prostovoljstva vam na Prvem zato predstavljamo humanitarni zavod Pod strehco, ki se nahaja na Zaloški cesti v Ljubljani, v njem pa socialno ogroženi dobijo topel obrok po simbolični ceni. Dnevno pripravijo okoli 300 kosil, za pripravo katerih so z izjemo kuharja zadolženi sami prostovoljci. Pod strehco se je oglasila Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov