Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jacqui Banaszynski

19.04.2016

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.

 

V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?

Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.

Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.

Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.

Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?

Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.

Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.

Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.

Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?

Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.

Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.

“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?

Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.

Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …

Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”

Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?

Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.

Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups.  Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.


Aktualna tema

4546 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Jacqui Banaszynski

19.04.2016

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.

 

V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?

Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.

Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.

Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.

Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?

Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.

Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.

Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.

Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?

Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.

Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.

“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?

Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.

Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …

Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”

Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?

Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.

Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups.  Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.


07.05.2017

Ptičja simfonija

Prvi se je 7. maja drugič pridružil projektu Irske nacionalne radiotelevizije RTE in njihovega radijskega programa RADIO 1, kjer so že 22-ič zapored svoje poslušalce prebudili s pomočjo jutranjega ptičjega petja. Gre za neke vrste radijski maraton, saj skupaj prenašajo kar 6 ur petja. Projekt je že zdavnaj prerasel državne okvire Irske, letos so se pridružile radijske postaje iz 13 držav, med njimi Avstrija, Velika Britanija, Nizozemska, Norveška, Španija in celo Indija. Za prevod slišanega je na Prvem skrbel ornitolog Dare Fekonja iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS).


21.04.2017

Inovacija leta: interaktivna rešitev za urbaniste

Rektorjevo nagrado za naj inovacijo Univerze v Ljubljani za leto 2017 je prejela podjetniška skupina arhitektov in informatikov, ki je razvila inovativno metodo oblikovanja zazidave, ki statične prostorske načrte, ki so bili do zdaj shranjeni v debelih knjigah, spreminja v interaktivni prostor rešitev.


19.04.2017

Shod za znanost

Čeprav jih največkrat ne vidimo in se nam zdi, da njihovega vpliva neposredno ne čutimo, smo močno v zmoti. Raziskovalci in raziskovalke v znanosti s svojim delom puščajo odtis skorajda na slehernem segmentu našega življenja, znanost prežema tako rekoč vse, a po drugi strani – opozarjajo raziskovalci – so vse bolj potisnjeni na rob in prepuščeni čedalje večji bitki za denar in preživetje.


04.04.2017

Zdravniki brez meja v Libiji

Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir. Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.


31.03.2017

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása


27.03.2017

Od peke palačink do nege vinske trte - roboti osvajajo nova področja

Če sodite med ljudi, ki so jim domača opravila odveč, recimo zlaganje zajetnega kupa opranih oblek, potem vas bo robot Yumi zagotovo navdušil. Če ste bolj sladkosnedne sorte, pa se nujno morate ustaviti pri robotskih specialistih za peko palačink. Na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani so roboti v tem tednu nedvomno v ospredju. Začeli so se Dnevi industrijske robotike in vas v teh dneh vabijo, da sami preverite, kako spretni so danes roboti in kakšno vizijo prihodnosti prinašajo. Foto: Fakulteta za elektrotehniko UL


20.03.2017

Lamija Adži Bašar

Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.


13.03.2017

Kakšno je znanje slovenskih medicincev?

Študij medicine prav gotovo sodi med zahtevnejše in obsežnejše. Od študentov in mladih diplomantov pričakujemo visok nivo znanja, ki ga bodo kot zdravniki nadgradili pri delu z bolniki. Na ljubljanski Medicinski fakulteti so znanje nekaterih študentov letos prvič preverili s standardiziranim ameriškim izpitom CCSE, ki omogoča primerjavo s študenti iz drugih držav. Test je zasnovan tako, da ga kandidati pišejo na računalnikih prek spletne aplikacije in varne povezave. Kako so se na zahtevnem izpitu odrezali ljubljanski medicinci, je preveril Iztok Konc.


08.03.2017

Lenart Kučić o prisluškovanju CIA agentov in televizijah

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


18.02.2017

Dr. Peter Križan pri pospeševalniku Kek na Japonskem

V sledenju novim odkritjem, ki jih prinaša fizika osnovnih delcev, nas v mislih najprej odnese k velikemu evropskemu pospeševalniku Cern v Ženevi, manj ljudem pa je znano, da učinkoviti pospeševalniki delujejo tudi drugod po svetu. Eden takih je pospeševalnik Kek v Tsukubi na Japonskem, kjer vidno vlogo igrajo tudi slovenski znanstveniki. Po več letih mirovanja pospeševalnika so zdaj na Japonskem že zelo blizu temu, da zaženejo dolgo načrtovani nadgrajeni pospeševalnik SuperKekB in detektor Belle II. Prav v teh dneh so namestili zadnji manjkajoči del - kompleksno superprevodno magnetno lečo. Pri posodobitvi sodeluje tudi fizik z Inštituta Jožef Stefan dr. Peter Križan, ki pravi, da je bilo zadnjih nekaj dni zares razburljivih.


15.02.2017

Oglaševanje zdravstvenih storitev

Zdravje je vrednota, ki je med Slovenci že leta na 1. mestu vrednot. Nič čudnega torej, da so oglasi, ki nam ponujajo hitro izboljšanje našega zdravstvenega stanja, eni bolj pogostih. Med njimi velikokrat naletimo na oglase hrvaških zdravstvenih ustanov, ki nas prepričujejo, da so pri njih storitve najboljše, za kar nam jamčijo s fotografijo zvezdnikov, ki so fotografirani skupaj z njihovimi doktorji. Tovrstnega oglaševanja se slovenski zdravniki dolga leta zaradi določil kodeksa zdravniške etike niso smeli poslužiti, a zdaj so ta člen spremenili in na trg oglaševanja storitev se lahko po novem podajo tudi slovenski zdravniki. Več pa v prispevku Andreje Gradišar.


15.02.2017

Brunello Cucinelli

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


08.02.2017

Tone Škarja

Tone Škarja je v minulem tednu praznoval 80. rojstni dan. Alpinizmu je zapisan vse od leta 1956. Opravil je več kot 500 alpinističnih vzponov, od tega več kot 20 prvenstvenih. Udeležil se je več odprav v tuja gorstva, na katerih je bil tudi vodja. Od leta 1968 do 1978 je bil načelnik postaje Gorske reševalne službe v Kamniku, od leta 1979 pa vodi Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije. Napisal je celo vrsto člankov, učbenikov in knjig. Minuli petek so v Mojstrani v Planinskem muzeju odprli razstavo njegovih fotografij. Ob častitljivem osebnem jubileju ga je pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.


23.01.2017

Pogovor z Ilinko Todorovski

V popoldanskem programskem pasu Prvega se nam je v studiu pridružila Ilinka Todorovski, nova varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Na položaj je bila za obdobje petih let, z možnostjo enkratnega podaljšanja, imenovana 19. januarja. Nova varuhinja v viziji napoveduje angažirano posredovanje med uporabniki in ustvarjalci RTV vsebin, zagovorništvo najvišjih standardov javnega medijskega servisa, neposredno in argumentirano obravnavo utemeljenih pritožb, zavezništvo z gledalci, poslušalci in bralci spleta, ki upravičeno zahtevajo odličen program, aktivno sodelovanje v oblikovanju sistemskih rešitev, ki bodo še jasneje opredelile javno poslanstvo ustvarjalcev RTV programov, s tem pa zmanjšale obseg kršitev, nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki uporabnike odvračajo od javnega servisa. Po Miši Molk in Ladu Ambrožiču je Ilinka Todorovski tretja varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija.


04.01.2017

Dr. Danny Sriskandarajah o nevladnem sektorju

Pogovor z dr. Dannyjem Sriskandarajahom, generalnim sekretarjem CIVICUS – ene od največjih globalnih nevladniških mrež, ki združuje nevladne organizacije iz več kot 150 držav. Je eden od najmočnejših svetovnih zagovornikov civilne družbe in angažiranega državljanstva.


04.01.2017

Češki novinar Teodor Marjanovič o nošenju orožja

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


26.12.2016

Pogovor z dr. Matjažem Kmeclom

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


24.12.2016

Varovanje kulturne dediščine v praksi

Sprehodili smo se po ateljejih Zavoda za varstvo kulturne dediščine in povedali nekaj zanimivosti o restavratorsko-konzervatorskem delu, pa tudi o njihovih načrtih za prihodnje leto, v katerem si želijo veliko lepih zgodb in novih odkritij.


20.12.2016

Muzej konzerv

Tu delajo konzerve


18.11.2016

Tradicionalni slovenski zajtrk na OŠ Ig

Ni nam treba posebej ponavljati, da je zajtrk najpomembnejši obrok dneva. Ker otroci v šolah in vrtcih preživijo veliko časa, na šolah pa vsak dan pripravijo 200 tisoč obrokov, tudi v vzgojno-izobraževalnih zavodih veliko pozornost namenjajo zdravi prehrani. Eden od glavnih projektov, ki ga podpirajo številna ministrstva in Čebelarska zveza Slovenije, je tradicionalni slovenski zajtrk v slovenskih šolah in vrtcih. Špela Šebenik, Alja Verbole in tonski mojster Lojze Gačnik so na OŠ Ig preverili, kakšen je utrip ob dnevu slovenske hrane.


Stran 210 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov