Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4546 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Prekmurje je bila prva osvobojena slovenska pokrajina. V prvih dneh aprila so ga skupaj s partizani osvobodili vojaki Rdeče armade, poleti še istega leta pa so jim sredi Murske Sobote postavili spomenik zmage. Nanj so danes položili vence predstavniki Ruske federacije, Združenj borcev Slovenije in murskosoboške občine, že včeraj pa predstavniki Ukrajine, Gruzije in Azarbejdžana. Iz Prekmurja je poročala Lidija Kosi.
V Moskvi bodo dan zmage počastili z mogočno vojaško parado na Rdečem trgu, na kateri bo sodelovalo več kot 10 tisoč vojakov. Trg bo preletelo tudi več kot 70 letal in helikopterjev, med njimi bombniki in lovci, ki so sodelovali v vojaški operaciji v Siriji. Iz ruske prestolnice Vlasta Jeseničnik:
V Topolšici so se sinoči s tradicionalno slovesnostjo spomnili 71-letnice zmage nad fašizmom in konca druge svetovne vojne. 9.maja leta 1945 je namreč nemški general Aleksander Loehr prav v tem kraju podpisal brezpogojno kapitulacijo nemške armadne skupine za Jugovzhodno Evropo. Slavnostna govornica, obrambna ministrica Andreja Katič, je poudarila, da je Topolšica zaradi tega dogodka zgodovinski kraj, pomemben tudi v luči današnjega Dneva Evrope.
Kaj je skupna točka recikliranega najlona, razvijanja programske opreme za vodenje kmetij ter e-mobilnosti in skupnostne rabe avtomobilov? Povsod gre za poslovne modele, ki vsak na svoj način vstopajo v zgodbo krožnega gospodarstva. Kako je torej v konkretni praksi slovenskih podjetij videti krožno gospodarstvo? Foto:Societalpunctro
V Ljubljani je danes potekala mednarodna konferenca, posvečena spodbujanju prehoda v krožno gospodarstvo. Trenutni razvojni model, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, razsipavanjem z energijo in proizvodnji odpadkov, je namreč potrebno kar najhitreje zamenjati z družbeno, okoljsko in tudi ekonomsko bolj vzdržnim modelom, kakršnega predstavlja krožno gospodarstvo. Da v praksi ne gre za nekaj čisto novega, dokazuje kar nekaj uspešnih slovenskih podjetij, ki so svoje izkušnje iz prakse predstavili na konferenci. Poleg primerov dobrih praks je bil osrednji gost konference Janez Potočnik, nekdanji evropski komisar za okolje, ki danes aktivno spodbuja idejo krožnega gospodarstva. Foto: Societalpunctro
Rdeči križ Slovenije, naša največja človekoljubna organizacija, ki je samo lani nudila pomoč 160 – tisoč posameznicam in posameznikom, letos praznuje 150 let delovanja na Slovenskem. Ta častitljiv jubilej bodo z vrsto dogodkov, tudi z mednarodno udeležbo, intenzivno obeležili prihodnji mesec. Ko bo zbor članov tudi volil novega predsednika Rdečega križa, in sicer 27. junija. Za to častno funkcijo se potegujejo trije kandidati, edini, ki je do zdaj javno potrdil svojo kandidaturo je Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje.
V zadevi, ki jo pred sodiščem zastopa generalni sekretar vlade Darko Krašovec, bo vendarle odločeno na domačem sodišču, odločal bo slovenski sodnik. Krašovec po naših – sicer še neuradnih informacijah – ni uspel z zahtevo po izločitvi kar vseh slovenskih sodnikov in sodišč, ker naj bi bili nepristranski kadar odločajo v sporih v katere je vpletena država, saj so plačani iz proračuna.
Na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor je bila danes izredna seja svetov mariborske, ptujske in murskosoboške območne enote Kmetijsko gozdarske zbornice, na kateri so govorili tudi o škodi v kmetijstvu po pozebi. Ta je še večja, kot je kazalo sprva, še posebej v severovzhodni Sloveniji. Več kot 50 % je namreč poškodovanih kar 16 tisoč hektarih kmetijskih površin. Najbolj prizadeti panogi sta vinogradništvo, kjer je škoda v mladih nasadih tudi do 100 % in sadjarstvo, kjer bo končno škodo mogoče oceniti šele junija. Kmetje zato že razmišljajo, kako bodo prebrodili izpad dohodka, ki ga je povzročila pozeba, saj na odškodnino od zavarovalnic ne morejo računati. Tistih, ki bi imeli kmetijske površine zavarovane proti pozebi, namreč skoraj ni, saj so premije previsoke, odbitne franšize pa so 30 %. Kmetje zato od države pričakujejo, da jim bo po pozebi pomagala, vsaj v obliki oprostitve dajatev, želijo pa si tudi finančno pomoč. V nasprotnem primeru bo lahko prišlo do zmanjševanja obdelovalnih površin, ker kmetje preprosto ne bomo več zmogli obdelovati trajnih nasadov, od katerih zaradi pozebe ne bodo imeli zaslužka. Dolgoročno pa pričakujejo tudi, da bo država zagotovila sredstva za sofinanciranje zavarovalnih premij, vsaj do polovice, kot je to bilo do leta 2014.
Komentar Aleksandra Čobca ob potrditvi Toneta Peršaka za kandidata za kulturnega ministra.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
S prvo nalogo – maturitetnim esejem iz maternega jezika – se je danes za 7.483 kandidatov začelo prvo dejanje spomladanskega roka splošne mature. Mladi so morali letos za esej prebrati delo Ferija Lainščka Ločil bom peno od valov in roman Ana Karenina Leva Nikolajeviča Tolstoja. Tolstojev citat »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje«, je bil tudi tema letošnjega eseja. Splošna matura letos poteka na 84 šolah, prvič jo bodo opravljali 7.003 kandidati – med njimi so tudi dijaki Gimnazije Ledina, ki jih je Špela Šebenik ulovila, ko so po dvournem pisanju eseja stopili iz šole. Dijaki imajo pri pisanju eseja na voljo razpravljalni in razlagalni esej, večina jih je, kot vsako leto, izbrala razpravljalnega. V njem so morali primerjati glavni junakinji romanov Elico Sreš in Ano Karenino ter njuni izvenzakonski ljubezenski razmerji. Mlade kmalu čaka tudi drugi del pisnega izpita iz slovenščine ali italijanščine oz. madžarščine kot maternega jezika. Drugo polo bodo pisali 30. maja, pisni izpiti iz tujih jezikov bodo potekali 28. maja, 6., 8., 11. in 13. junija. Z matematiko se bodo spopadli 4. junija, med 31. majem in 10. junijem pa bodo potekali pisni izpiti iz izbirnih predmetov. Po 15. Juniju bodo sledili še ustni izpiti. Kako uspešni bodo mladi na letošnji splošni maturi, bodo kandidati izvedeli 11. julija.
Za 18.132 učencev 6. razredav in 17.281 učencev 9. razreda. se je z današnjim pisanjem testa iz matematike začelo nacionalno preverjanje znanja. V petek sledi eksterno preverjanje znanja iz slovenščine, prihodnji teden še iz tretjega predmeta. Pri nacionalnih preverjanjih zanja pa se v prihodnje obetajo tudi nekatere spremembe. Strokovna javnost tako sloglaša, da bi tudi pri učencih tretjih razredov na ravni države morali preveriti pismenost, saj mednarodne raziskave kažejo, da naj bi imeli naši učenci na tem področju nekaj težav. Dodatno težavo pri eksternem preverjanju povzroča tudi to, da je to le informativnega značaja, zato ga mnogi ne jemljejo dovolj resno. Na šolskem ministrstvu zato obljubljajo, da bodo predvidoma do konca meseca z deležniki dorekli vlogo nacionalnega preverjanja znanja v prihodnosti, v prispevku poroča Nataša Lang. Gimnazijci so maturo začeli s pisanjem eseja pri materinščini. V eseju bodo razmišljali na temo citata iz Tolstojevega romana Ana Karenina »vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje«. Prebrati so morali omenjeni roman in še roman domačega avtorja Ferija Lainščka, Ločil bom peno od valov. Po podatkih državnega izpitnega centra se je na pisanje eseja prijavilo 7.483 kandidatov. S pisnimi maturitetnimi izpiti bodo kandidati nadaljevali konec tega meseca. Splošna matura letos poteka na 84 šolah, prvič jo bodo opravljali 7.003 kandidati, kar je nekoliko manj kot lansko leto, ko je je potekala na 86 šolah in jo je prvič opravljalo 7.278 kandidatov. Na spomladanskem roku je splošno maturo v minulih letih uspešno opravilo od 84 do 87 % prijavljenih kandidatov, letno pa od 86 do 89 %. Državni izpitni center bo rezultate splošne mature razglasil 11. julija.
Društvo novinarjev Slovenije se je svetovnemu dnevu svobode medijev pridružilo z akcijo Za svobodo medijev (http://novinar.com). O globalnem in lokalnem položaju, izzivih in vprašanjih, s katerimi se srečujejo mediji in novinarji se je Mojca Delač pogovarjala s Petro Lesjak Tušek, predsednico Društva novinarjev Slovenije.
Po pisanju nemškega časnika Süddeustche Zeitung obstaja dvom v vrstah Evropske komisije, da bo po objavi dela dokumentov o pogajanjih prostotrgovinski sporazum z ZDA sploh sklenjen. Objava dokumentov, ki jih je priskrbela nizozemska pisarna okoljevarstvene organizacije Greenpeace, prvič v večji meri razgalja ameriške interese in stališča, pri katerih se strani močno razhajata. Mednje sodi tudi hrana oziroma kmetijstvo. Evropa želi ohraniti zdajšnjo stopnjo zaščite okolja in hrane skupaj z geografskimi porekli izdelkov. ZDA za svojo živilsko industrijo, ki uporablja tudi gensko spremenjene organizme, zahteva večji dostop do evropskega trga. Boj se odvija tudi na strani pesticidov in kemikalij, pa vzpostavitve mehanizma za reševanje sporov med državami in vlagatelji. Sporazum s kratico TTIP, ki pomeni ČEZATLANTSKO TRGOVINSKO IN NALOŽBENO PARTNERSTVO, je dve leti in pol predmet pogajanj – dotaknil pa se bo praktično vseh področij, saj ne gre za klasičen prostotrgovinski sporazum z odpravo carin (te zdaj znašajo v povprečju 4%), pač pa za odpravo necarinskih ovir, kar bi podjetjem na obeh straneh Atlantika zmanjšalo stroške in spodbudilo trgovanje. A obstaja strah, da se bo Evropa preveč odprla za poceni ameriške živilske proizvode in kemikalije, strah pred vnosom nerazumljenih gensko spremenjenih organizmov, strah pred izgubo delovnih mest in tem, da bodo ameriške korporacije zlahka tožile evropske države, če bodo želele zaščititi potrošnika. Obstajajo pa tudi nedvomno koristne strani sklenitve sporazuma, med drugim odprava dvojnih inšpekcijskih pregledov, ki proizvajalcem povzročajo nepotrebno visoke stroške, inšpektorjem pa kratijo čas, ki bi lahko namenili za pregled blaga iz drugih delov sveta. Vprašanje je, kakšne bodo posledice objave dela dokumentov TTIP. Kaj to pomeni za pogajalski in politični proces? Spremljamo na Prvem.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Na prvomajsko nedeljo smo vas med 5. in 6. uro na Prvem prebujali nekoliko drugače - s simfonijo jutranjega ptičjega petja. Radio Slovenija je bil eno uro del projekta Dawn Chorus, ki ga že 21 let pripravlja Irska nacionalna radiotelevizija RTE, letos pa so se mu prek Evropske radiodifuzne zveze (EBU) med drugim pridružile tudi ruske, nizozemske, norveške, švicarske, češke, slovaške, avstrijske radijske postaje. Slišali smo petje fazanov, golobov, galebov, ščinkavcev, velike bobnarice. Za razlago slišanega je skrbel ornitolog Dare Fekonja iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki nam je postregel tudi z mnogimi zanimivim podatki iz življenja ptic. Ptičjo budnico Prvega lahko poslušate na vrhu, na povezavi (http://www.rte.ie/radio/utils/radioplayer/rteradioweb.html#!rii=b9%5F10564796%5F7186%5F01%2D05%2D2016%5F) pa boste slišali celonočni prenos ptičjega petja, za katerega je poskrbela RTE.
Računalniška pismenost v modernem svetu postaja obvezni del veščin, ki jih mora dobro poznati prav vsak. V kolikor želimo tudi pri nas področju programiranja zagotoviti svetlo prihodnost pa je nujna sprememba učnih načrtov. Izkušnje pri delu z otroki v računalniških krožkih v osnovnih šolah kažejo, da otroci (in njihovi starši) pogosto pričakujejo več kot le praktično delo in zabavo z računalniki. Mnogi bi se radi naučili osnov programiranja, radi pa bi spoznali in osvojili tudi skrivnosti računalniškega izražanja. Ob letošnji 40. obletnici državnega tekmovanja v programiranju za dijake, je Zveza za tehnično kulturo Slovenije pripravila okroglo mizo na temo trenutne problematike računalniškega programiranja v osnovnih in srednjih šolah. Podelili so tudi nagrade zmagovalcem natečaja za najstarejši še delujoči osebni računalnik, ki temelji na arhitekturi x86 in razglasili ekipo, ki bo zastopala Slovenijo na 28. mednarodni računalniški olimpijadi v ruskem Kazanu.
Afrika je izredno pestra, ima izjemne naravne danosti, od peščenih sipin, do čudovitih neokrnjenih plaž ob oceanih. Tudi ljudje so na tej celini zelo različni, enako tudi politični sistemi in načini vodenja držav. V Afriki so številna nahajališča strateških surovin in mnogo velikih multinacionalk je že pograbilo plen, tako, da s pomočjo koncesij obvladujejo izkoriščanje rudnih in mineralnih bogastev. Črna celina je tako celina priložnosti, kamor z velikimi koraki napredujejo predvsem Kitajci. Kljub temu pa je veliko priložnosti tudi za druge države in med njimi tudi za naše geologe in rudarske strokovnjake. Tako je naš sogovornik dr. Uroš Herlec docent na katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale na Naravoslovno tehniški fakulteti v Ljubljani, sodeloval pri usposabljal strokovnjakov v Gvineji Bissao in v Maliju. Šlo je za izobraževanje njihovih kadrov z Ministrstva za naravne vire, kjer so jih naši strokovnjaki usposabljali za raziskovanje in pridobivanje rud. Dr. Uroš Herlec se čez nekaj dni spet odpravlja na eno od svojih številnih potovanj v Afriko, potoval bo preko Ruande v Demokratično republiko Kongo kjer bodo na področju, ki je v rokah velikega kanadskega koncesionarja, ki pridobiva zlato, opravljali raziskave prsti in rudnin - predvsem niobija in tantala. Flickr/CIFOR
Od največje jedrske nesreče zgodovin bo v torek 26. aprila minilo 30 let. Čeprav je postal Černobil simbol za jedrsko katastrofo, ki se me sme ponoviti, so dogodki pred petimi leti v japonski Fukušimi dokazali, da bodo v svetu jedrskih rektorjev nedvomno prisotne tudi jedrske nesreče. Temeljni problem, na katerega pogosto pozabljamo, pa se skriva v dejstvu, se jedrske katastrofe ne le zgodijo, ampak da trajajo. Sveže raziskave organizacije Greenpeace kažejo, da so ljudje na širokem območju še vedno izpostavljeni previsokim odmerkom sevanja, ljudje zaradi Černobila še vedno zbolevajo in sevanje pa seže mnogo dlje, kot si po navadi mislimo. Foto: Pogled na Černobil iz mesta Prijapat/ Wikipedia
Neveljaven email naslov