Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
V Bonnu pod predsedovanjem države Fidži poteka podnebna konferenca. Fidži se je organizaciji le-te zaradi pomanjkanja resursov odrekel, zato poteka v državi, kjer je sedež. Konferenca je nekakšna vmesna postaja med podnebno konferenco v Parizu pred letom dni in tisto, ki bo prihodnje leto na Poljskem, kjer naj bi znova dorekli omejitve izpustov za v prihodnje. V Bonnu razpravljajo o sicer izjemno pomembnih tehničnih podrobnostih, konferenca pa je pomembna tudi zato, ker na njej sodelujejo predstavniki ameriške administracije, prvič potem, ko je ameriški predsednik Trump sporočil, da ZDA odstopajo od pariškega podnebnega sporazuma. Več Polona Fijavž.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Urednica uredništva glasbenih in baletnih oddaj na televiziji Slovenija in scenaristka glasbeno dokumentarnega filma 2Cellos 2Obraza o svetovno znanih čelistih Luki Šuliču in Stjepanu Hauserju, ki ga bodo premierno predvajali v sredo, 15. novembra, ob 20. uri na TV SLO2. 2Cellos, akademsko izobražena violončelista, sta zaslovela s priredbami pop, rock in filmske glasbe. Danica nam bo v prvem delu pogovora zaupala nekaj podrobnosti o dokumentarcu, v drugem delu pogovora pa bo kot muzikologinja spregovorila o glasbi, njeni skrivnosti, moči in lepoti.
Videoposnetek predelave skladbe Smooth Criminal v izvedbi zdaj že slavnega dueta Two Cellos ju je pred dobrimi petimi leti izstrelil med zvezde t.i. crossover muziciranja. V ljubljanskih Stožicah smo ju pred petimi leti videli kot predskupino Eltona Johna, s katerim sta v treh letih prepotovala ves svet in že takrat so se spletle vezi, ki so obetale dobro sodelovanje. Danica Dolinar, scenaristka in avtorica njunega prvega dokumentarnega intervjuja, ki je takrat nastal, je dobro izkoristila enkratno priložnost in po pomladanskem koncertu filmske glasbe izpeljala dokumentarni film, ki si ga lahko nocoj ob 20-tih ogledamo na Drugem programu TV Slovenija. Z Danico Dolinar se je pogovarjala Cirila Štuber.
O primeru sirskega begunca Ahmada Šameja smo se pogovarjali z Jernejo Turin z Amnesty International.
Letos mineva že 15 let, od kar je bil 14. novembra 2002 objavljen Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki gluhim osebam daje pravico uporabljati svoj jezik – znakovni jezik pred vsemi javnimi ustanovami. Leta 2014 pa je Vlada RS razglasila, da se 14. november v Republiki Sloveniji obeležuje kot Dan slovenskega znakovnega jezika. Današnji dan pa je še posebej pomemben, saj je od danes dalje Slovenski znakovni jezik vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine. O tem, kaj to pomeni za gluhe osebe boste lahko slišali v pogovoru Petre Medved s sekretarjem Zveze Društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjažem Juhartom.
Slovenija se je z današnjim mednarodnim seminarjem v Ljubljani uradno vključila v evropsko partnerstvo za inovacije v kmetijstvu. Gre za nov pristop k spodbujanju inovativnih rešitev, ki izhajajo iz konkretnih potreb in prinašajo skupno korist.
Naši novinarji so bili tako v taboru Boruta Pahorja kot Marjana Šarca. V studiu je voditeljica Jolanda Lebar z gostoma doktorjem Matevžem Tomšičem in doktorjem Tomažem Deželanom analizirala tri tedne kampanje pred drugim krogom, vedenje političnih strank v kampanji, skratka vse, kar se je v nedeljo zgodilo.
Bill Cosby, Harvey Weinstein, Steven Seagal, Kevin Spacey, Louis C. K., Gary Goddard … in seznam se širi. Kolateralne žrtve spolnih prestopnikov iz Hollywooda so tudi njihove umetniške stvaritve. Popularna kultura si umiva roke in produkte, v katerih se pojavljajo umetniško talentirani spolni izprijenci, »očiščuje« tako, da jih poustvarja brez kontroverznih elementov: proizvajalec računalniških igric Activision je denimo Spaceya že zbrisal iz igre Call of Duty: Advanced Warfare, kjer se je pojavljal kot eden ključnih likov v zgodbi, ter ga v novi različici nadomestil z animacijo in glasom domnevno moralno čistega Toma Hanksa. Podobno želijo storiti z nekaterimi filmi, v katerih je nastopil.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Naši učenci so na področju državljanske védnosti nad mednarodnim povprečjem, je pokazala Mednarodna raziskava državljanske vzgoje in izobraževanja, ki jo je med skoraj 3 tisoč osmošolci in 2 tisoč učitelji na 135 slovenskih šolah leta 2016 izpeljal Pedagoški inštitut.
Odlivanje posmrtne maske je ena najstarejših portretnih kiparskih tehnik, pri kateri gre pravzaprav za jemanje obrazne maske po smrti. To tehniko so poznali že v starem Egiptu, a zanimanje članov Društva za domače raziskave se veže predvsem na 19. in 20., pa tudi 21. stoletje. Nekaj izsledkov raziskave, ki jo člani omenjenega društva skupaj s sodelavci iz NUKA, Moderne galerije, Mestnega muzeja in univerze v Oslu opravljajo v okviru evropskega projekta TRACES, si je mogoče ogledati v galeriji Vžigalica v Ljubljani.
Špansko tožilstvo je za obtožene predstavnike katalonske vlade zahtevalo preiskovalni pripor, in sicer - razen v primeru enega ministra - brez možnosti izpustitve za plačilo varščine. Od 14-ih obtoženih ministrov jih na današnje zaslišanje na višjem sodišču v Madridu ni prišlo pet, med njimi tudi odstavljeni katalonski voditelj Carles Puigdemont. Po vsej Kataloniji pa so v protest proti političnim procesom zaposleni ob 12-ih prekinili delo.
Shiva šiva vzdržljiva, Shiva šiva ubogljiva, Shiva šiva zavrgljiva .. pesem Katarine Juvančič, napisana prav za koncert ženskega pevskega zbora Rož, ki je prava multimedijska gledališko glasbena predstava, predstava, ki spodbudi premislek o vlogi dela v času globalizacije.
Na zaslišanje pred sodišči v Madridu je danes prišlo 15 predstavnikov odstavljenih katalonskih oblasti, med njimi pa ni bilo predsednika vlade Carlesa Puigdemonta in štirih ministrov. Njihov belgijski odvetnik je predlagal, da bi jih zaslišali iz Bruslja prek videokonference.
Danes in jutri naj bi se katalonski predsednik Carles Puigdemont in člani regionalne vlade zglasili na višjem sodišču v Madridu, potem ko je državni tožilec zoper njih zoper njih vložil obtožnice zaradi upora in malverzacij z javnimi sredstvi. Puigdemon za zdaj kot kaže ostaja v Belgiji, kakšni so njegovi načrti, pa ni pojasnil. Katalonci imajo glede prihodnosti pokrajine mešana mnenja.
Reformacija nam je prinesla prvo knjigo, knjižni jezik, ki je okrepil našo narodno zavest in nas s tem povezal s takrat sodobno Evropo. In morda je prav praznik reformacije pravi dan, da se vprašamo, kako je danes z nami.
Španska vlada naj bi danes prevzela nadzor nad katalonskimi institucijami. Nekateri katalonski predstavniki so danes prišli na delo in zatrdili, da se ne bodo uklonili Madridu, a so morali ob spremstvu policije oditi iz pisarn. Španski državni tožilec pa je vložil obtožnice proti katalonski regionalni vladi, ki je obtožena upora.
Madrid naj bi danes prevzel nadzor nad katalonskimi institucijami. Kako se bo to zgodilo, nihče ne ve. V Barceloni je mirno, po poročanju tujih medijev se tudi v vladni palači za zdaj nič ne dogaja. Nekateri katalonski predstavniki so danes prišli na delo in zatrdili, da se ne bodo uklonili Madridu, nekateri pa so upoštevali suspenz in odstopili s položaja.
Neveljaven email naslov