Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Verjetno ste tudi vi že zasledili informacije o sintetičnih gorivih, ki naj bi bila ena izmed možnosti za tako imenovani zeleni prehod tudi na področju avtomobilske industrije. Pred dobrim tednom je Avto-moto zveza Slovenije v sodelovanju s partnerskimi avtomobilskimi klubi opravila test sintetičnih goriv. Sintetična goriva so preskušali v ADAC-ovem testnem laboratoriju. Jure K. Čokl je v studio Prvega povabil Blaža Poženela, odgovornega urednika Motorevije AMZS.
Turčijo bo tudi v prihodnje kot predsednik vodil Redžep Tajip Erdogan. Če je ob rezultatih nedeljskih volitev lahko zmagoslavno dvignil roke v zrak, pa ni mogel prezreti, da mu je opozicijski kandidat skoraj odnesel zmago. Turčija je politično popolnoma razklana. Luka Robida je pred mikrofon povabil dolgoletnega diplomata in tudi nekdanjega veleposlanika Slovenije v Turčiji doktorja Milana Jazbeca.
Na ljubljanskem Kongresnem trgu in v parku Zvezda lahko spremljate 17. mednarodni festival Igraj se z mano, ki ga organizirata Center Janeza Levca Ljubljana in Društvo za kulturo inkluzije. Do četrtka, vsak dan od 9-ih do 13-ih, se bo zvrstil pester program nastopov in delavnic. Predstavili se bodo številni domači in tuji nastopajoči posamezniki in skupine iz vrtcev, osnovnih šol, društev, varstveno-delovnih centrov in drugih organizacij. Letošnji festival pa je zaznamoval tudi shod Gibanja za odpravo odvzema volilne pravice osebam z invalidnostjo z geslom “Volilna pravica ni kaprica", ki so ga organizirali Zveza Sonček, Zavod Risa in Društvo za kulturo inkluzije. Dogajanje na Festivalu je spremljala Petra Medved.
Slovenska znanstvena fundacija (SZF) danes podeljuje priznanja Prometej znanosti. To priznanje za odličnost v komuniciranju je prejelo deset državljanov kot psamezniki, šest skupin komunikatorjev in ena organizacija. Med nagrajenkami sta novinarki Prvega Urška Henigman in Špela Novak.
Uporaba insektov za prehrano živali in ljudi v svetu se hitro razvija. Evropska agencija za varno hrano EFSA je izdala dovoljenje za uporabo štirih vrst insektov. V tujini tovrstne farme že stojijo in v njih najpogosteje za pridobivanje beljakovinskih virov gojijo mokarja ali črno bojevniško muho. Z vprašanjem »Kakšne rešitve na izzive globalnega prehranskega sistema lahko ponudi insektna biokonverzija?” se ukvarjajo tudi slovenski raziskovalci, predstavniki resornih ministrstev ter podjetij.
Ena izmed najbolj očitnih posledic podnebnih sprememb so vse pogostejše in intenzivnejše poletne suše in vročinski valovi. Poleg tega, da ti zelo negativno vplivajo na zdravje ljudi, pomenijo velik stres tudi za rastline in s tem vse bolj negotovo pridelavo hrane. Pri raziskavah, ki vodijo žlahtnjenje rastlin, da bi bile te čim bolj odporne tako na ekstremne vremenske pojave kot na škodljivce, so naši raziskovalci zelo uspešni. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo jim je, denimo, uspelo razviti krompir, odporen na enega najhujših škodljivcev, to je koloradski hrošč. Pri svojih raziskavah sicer tesno sodelujejo tudi s Kmetijskim inštitutom. Pogovoarjali smo se z doktorico Kristino Gruden, vodjo oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo na Nacionalnem inštitutu za biologijo.
Danes praznujemo svetovni dan mirovnih sil. Tako izkazujemo spoštovanje pripadnikom mirovnih sil, ki služijo v mirovnih operacijah Združenih narodov, pa tudi tistim, ki so izgubili življenje med prizadevanji za mir. Major Franci Toš, pripadnik Slovenske vojske, deluje v okviru mirovne misije kot opazovalec Združenih narodov na izraelski meji.
17. maja je na sam vrh sveta stopil že 19. Slovenec. Pri Kitajski piramidi je stal Andrej Gradišnik, sicer eden izmed najboljših koroških alpinistov zadnjih desetletij. To zanj ni bil prvi osemtisočak: pred desetimi leti je stal na vrhu Broad Peaka, lani se mu je zaradi slabega vremena in plazov izmuznil poizkus vzpona na Manaslu. Tokrat se je vse izšlo kot je treba in tako imajo zdaj Korošci najmlajšega in najstarejšega slovenskega alpinista, ki je stal na strehi sveta. Andrej Gradišnik se je v sredo vrnil domov, kjer so ga na letališču sprejeli družinski člani, prijatelji in soplezalci njegovega matičnega Alpinističnega kluba Ravne na Koroškem. Trenutno je v ljubljanskem kliničnem centru, kamor ga je poklical kolega Jure K. Čokl.
Danes poteka stavka osebnih asistentov, ki jo je napovedal Sindikat osebne asistence. Ena od zahtev sindikata je tudi ta, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti začne takojšnje zadostno financiranje dejavnosti. V kakšnem položaju so se zaradi neustreznega financiranja znašli izvajalci osebne asistence, ki so hkrati tudi delodajalec zaposlenim osebnim asistentom in kakšno je delo osebnega asistenta, pa v prispevku Petre Medved.
Veseli dan prostovoljstva je danes, dan ko praznujejo prostovoljske organizacije, prostovoljci in prostovoljstvo kot tako. Na dan, ki je namenjen vlogi prostovoljstva pri ohranjanju duševnega zdravja, pri Slovenski filantropiji izpostavljajo izjemne posameznike, ki nesebično podarjajo svoj čas in znanje. V studio Prvega smo povabili gospo Andrejo Sušnik, eno izmed naj mentoric prostovoljcev, ki je letos prejela posebno priznanje za izjemno podporo prostovoljcem, ki delajo z otroki in mladimi z izkušnjo nasilja v okviru Društva za nenasilno komunikacijo.
Baška grapa ima potrjeno kandidaturo za vstop v Mrežo gorniških vasi, ki poudarja slogan »manj je več«, kar pomeni razvoj nemnožičnega turizma. V Baški grapi je bil leta 1948 – pred 75 leti – posnet prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji, zato so leta 2012 odprli tematsko pot z istim naslovom. Baška grapa je tudi zibelka gorskega teka, letos obeležujejo 30. izvedbo gorskega teka na Črno prst. Tretji vikend v juniju bo v Podbrdu potekal Podbrdo trail running festival. Soogovornika sta bila Alenka Zgaga, predsednica Društva Baška dediščina in gonilna sila gorskih tekov Teodor Markoč.
Stanka Golob je diplomirana slikarka in nekoliko neobičajna likovna ustvarjalka, saj za svoj slikarski medij uporablja zgolj pesek naravnih barv in različnih debelin. Začela je s peskom iz Bače, temu je dodala še pesek iz Soče. Zdaj nabira material po vsej Sloveniji: v rekah, gorah in kamnolomih. To tehniko raziskuje in nadgrajuje že skoraj 30 let. Obiskali smo jo v njenem ateljeju na Grahovem ob Bači.
Osnovna šola Simona Kosa Podbrdo je letos praznovala 154 let obstoja. Gre za eno izmed najmanjših šol v Sloveniji. A majhnost je njihova moč, poudarja dolgoletna ravnateljica Polona Kenda. Osnovna šola v Podbrdu ni le vzgojno-izobraževalna ustanova, temveč tudi središče kulturnega življenja v kraju, za kar je leta 2013 prejela priznanje Občine Tolmin. Ima svoj pevski zbor, gledališko skupino in tudi svojo himno. O šoli, njenih načrtih in izzivih smo se pogovarjali z ravnateljico, učenke in učenci pa so nam približali lepote Baške grape.
Slaba demografska slika je eden od izziviv Baške grape. Vendar je Prvi na terenu v Baški grapi srečal štidentko krajinske arhitekture, ki se je v Podbrdo priselila.
Ideja za tematsko pot se je porodila leta 2008, odprta pa je od leta 2012. Spomin na snemanje filma je bil med domačini Grahovega ob Bači in Koritnice zelo živ, med njimi ter igralsko in filmsko ekipo se je spletla doživljenjska nit, zato se je s tematsko potjo v Baško grapo vrnil tudi film Na svoji zemlji, prvi slovenski celovečerni zvočni film iz leta 1948.
31. oktobra leta 2020 so odprli novo berlinsko letališče. Uradno ime je Letališče Berlin-Brandenburg Willy Brandt. Promet s starega letališča Tegel so postopno preusmerili na novo letališče. Kako so razmišljali pred leti, kakšno podobo naj bi imelo nekdanje berlinsko letališče Tegel in kaj je ostalo od prvotne ideje v pogovoru z dopisnico Polono Fijavž.
Biodiverziteta pomeni biotsko pestrost živega na Zemlji. Zajema vse oblike življenja in povezave organizmov v okolju, v katerem živijo. Rastline in živali živijo v različnih prostorih, v katere iz dneva v dan bolj posega človekov vpliv. Predvsem uničevanje njihovih habitatov, onesnaževanje okolja in zraka, izkoriščanje gozdov, oceanov in rek. Zadnje področje zelo dobro pozna biolog in okoljski aktivist Rok Rozman.
Na današnji dan že šestič obeležujemo Svetovni dan čebel. Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 20. maj kot svetovni dan čebel razglasila 20. decembra 2017 na pobudo Slovenije in slovenskih čebelarjev je. Glavni namen svetovnega dne čebel je ozaveščanje svetovne javnosti o pomenu čebel in ostalih opraševalcev za človeštvo, v luči prehranske varnosti in globalne odprave lakote ter skrbi za okolje in biotsko raznovrstnost. V okviru praznovanja svetovnega dne čebel čebelarske zveze, društva, nacionalne državne in druge institucije ter svetovne organizacije prirejajo različne dogodke, ki se jih udeležujejo tudi visoki predstavniki države.
Opoldne so po slovenskih in nekaterih tujih mestih znova zaplesali maturanti in se tako simbolično poslovili od srednješolskih klopi. Največja slovenska četvorka je potekala na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer se je zbralo približno 2 tisoč 500 maturantov iz več kot 20 gimnazij in srednjih šol.
Po skoraj dveh desetletjih prizadevanj za sprejetje zakona o psihoterapiji Slovenija kot ena redkih držav članic Evropske unije še vedno nima urejenega tega področja. Poklic psihoterapevta ni priznan, je zgolj metoda, zato ne morejo delati znotraj javnih ustanov. Po drugi strani pa se v zasebnem sektorju lahko praktično vsakdo izdaja za psihoterapevta. Čeprav je zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan prejšnji petek ponovno napovedal sprejetje zakona do konca leta, so v stroki skeptični. Pravijo, da delovna skupina ni oblikovana in da pogajanja stagnirajo.
Neveljaven email naslov