Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Generalna skupščina Združenih narodov je za mednarodni dan sreče razglasila 20. marec, ki letos poteka pod geslom "Bodimo pozorni, hvaležni in prijazni". Smo v obdobju številnih znanstvenih raziskav, tudi knjig za samopomoč. Pred desetletjem je izšlo prvo Svetovno poročilo o sreči, ki ga izdaja OZN. Na vrhu lestvice najbolj srečnih držav že vse od prvega poročila vladajo skandinavske države. Ob mednarodnem dnevu sreče Statistični urad Republike Slovenije predstavlja podatke, ki pravijo, da se je v Sloveniji delež srečnih ljudi zvišal. Podatke je komentirala tudi dr. Andreja Avsec s Filozofske fakultete v Ljubljani.
V Sloveniji je okoli 200.000 registriranih ščitničnih bolnikov, zdravniki letno odkrijejo še približno 4000 novih. Združujejo se v društvu Metuljčica, ki vsako leto pripravi tudi Dan ščitnice. O dogajanju na tokratnem dogodku, simptomih, odkrivanju in zdravljenju bolezni ščitnice je Andreja Čokl govorila s podpredsednico društva Metuljčica Klavdijo Eržen.
Po več kot 28 letih na vrhu sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides je ta teden Konrad Kuštrin tudi uradno končal svoj sedmi mandat. Novi predsednik je postal Damjan Polh, ki je tudi sicer dolga leta sodeloval s Kuštrinom. V pogovoru s Heleno Lovinčič sta se pogovarjala o njegovi zapuščini, o glavnih dosežkih Fidesa za zdravnike, ki so mnogo več kot samo višja plača. Kot vedno, je tudi tokrat spregovoril brez dlake na jeziku.
V Osilnici je še vedno pereča sanacija cest in plazov po lanski jesenski povodnji. Izgradnja Doma starejših v Osilnici pa bi prinesla tako nujno potrebna delovna mesta kot omogočila oskrbo starejših tega območja. A saga o izgradnji Doma starejših občanov v Osilnici traja že skoraj dve desetletji, država pa je polna obljub.
Z lanskim začetkom šolskega leta je podružnična šola v Osilnici zaradi premalo učencev morala zapreti vrata. Pogovor z učiteljico Tino Južnič in dvema izmed osmih otrok, ki se morajo zdaj v osnovno šolo voziti v Faro, smo morali tako posneti, saj se v šolo odpravljajo ob sedmih zjutraj, vračajo pa se okoli pol štirih popoldne. Minuli teden jih je obiskal Marko Škrlj.
Zdaj pa le pripravite svoje ure, kajti nastavili jih bomo na točen čas. Če boste obiskali konce, ki jih danes odkriva naša radijska ekipa, boste v Bosljivi Loki lahko opazili kip »vurmoharja«. Gre za poklon predstavnikom obrti, ki je bila izredno značilna za Osilniško dolino. Vurmoharji so bili prodajalci in popravljalci ur, ki so nekaj mesecev v letu preživeli po svetu. Zelo dobro se jih spomni tudi urar Milan Pajnič, ki se je rodil v zgornji Kolpski dolini leta 1938 in otroštvo ter zgodnjo mladost preživljal v vasi Gašparci. Je prava zakladnica zgodb in spominov o vurmoharjih. Najbrž ni naključje, da je tudi sam svojo poklicno pot posvetil uram in urarstvu, pravzaprav je to celi družini rezalo kruh, obrt je prevzel tudi njegov sin. Mojca Delač je Milana Pajniča obiskala v urarski delavnici v Kočevju.
Naš terenski radijski studio je s cvetjem okrasila gospa Anica Ožbolt iz Bosljive Loke, ki je še z dvema ustvarjalkama cvetja iz (krep) papirja, vpisana v register nesnovne kulturne dediščine. S cvetovi so krasili ob različnih dogodkih in kot pravi sogovornica, seže ta obrt daleč nazaj v zgodovino doline. Potreben je seveda čas in spretni prsti, cvetje pa je, preden ga podarimo, potrebno shraniti v temi. Zakaj? Lahko slišite v posnetku!
V terenskem radijskem studiu v nekdanji šoli v Osilnici se je Rok Valenčič pogovarjal z županjo Osilnice Alenko Kovač. Osilnica je po številu prebivalcev najmanjša občina v državi. Glavni cilj je dokončati dom starejših, ki je v tretji gradbeni fazi in stagnira že 15 let. S tem bi priskrbeli dragocena delovna mesta v občini in hkrati poskrbeli za starostnike v teh krajih. Govorila je tudi o življenju o obmejni občini, slišali boste lahko tudi, zakaj se bolj kot medveda boji klopa.
Na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani so danes podelili Jesenkove nagrade 2023, najvišja priznanja za pedagoške, raziskovalne in strokovne dosežke na področju biotehniških ved. Jesenkova nagrajenka za življenjsko delo v letu 2023 je prof. dr. Nataša Poklar Ulrih, ki je zaznamovala razvoj raziskav na področju živilsko-prehrambne verige v Sloveniji. Na dogodku pa so predstavili tudi druge raziskovalne dosežke in izzive na področju živilsko-prehrambne verige ter BFestival 2023, namenjen predstavitvi raziskovalnih dosežkov v letu 2022 širši javnosti.
Tretji teden v marcu je Teden možganov. Ta projekt v Sloveniji bliža delovanje tega našega neverjetnega organa že od leta 2004. Vsako leto je tematsko obarvano, letošnja tema, ki so jo izbrali pa – jezik. Zakaj? Kot so zapisali organizatorji je »Jezik je sopotnik, ki nas spremlja celo življenje, z njim se učimo in prenašamo znanje. Omogoča nam, da se povezujemo in zbližujemo, prav tako pa lahko tudi razdira vezi med nami in ščuva drug proti drugemu. Beseden, nebeseden, znakovni, jezik dotika … Brez jezika si je težko predstavljati življenje v družbi. Kakšna pa je v vsem tem vloga možganov? Kako jezik oblikuje naše miselne procese, našo nevrofiziologijo?«. To so vprašanja na katera bodo odgovarjali v naslednjih dneh. Na vprašanja Mojce Delač pa sta o Tednu možganov in jeziku odgovarjali vodji organizacijske ekipe Tedna Možganov, Erika Škerlj in Lara Jereb.
Danes je Gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo. Sinoči so po stari navadi »luč v vodo vrgli«, po rekah in potokih pa so zaplavali gregorčki. Na Gorenjskem ta običaj vrsto let ohranjajo v Tržiču, Kropi, Železnikih, Kamni Gorici in drugod. Običaj pa so z ustvarjalno delvnico prvič oživili tudi na Zgornji Beli ter tako obudili tradicijo spuščanja gregorčkov po potoku Belca.
Danes sta Dijaška organizacija Slovenije in minister za vzgojo in izobraževanje v Ljubljani slavnostno podelila priznanje naj dijakinja in naj dijak. To sta dijakinja mednarodne mature na II. gimnaziji Maribor Gaja Đukanović Babič in Luka Vaupot, prav tako dijak tega programa, ki pa je lani obiskoval Gimnazijo Ravne na Koroškem. Namen projekta Dijaške organizacije Slovenije je izbrati aktivne dijake in dijakinje, ki so uspešni ne le na učnem področju, ampak se v prostem času ukvarjajo tudi z različnimi obšolskimi dejavnostmi, so uspešni na tekmovanjih in družbeno angažirani na različnih področjih.
Vsako leto za rakom dojk ali rodil zboli približno 2 tisoč 250 žensk, od teh je polovica v delovnem razmerju. Tiste, ki se nato po uspešnem onkološkem zdravljenju vračajo na delovna mesta, imajo pri tem veliko težav. O problemih, njihovih rešitvah in pravicah, do katerih so bolnice upravičene, so spregovorile strokovnjakinje na okrogli mizi Združenja Evropa Donna.
Potrošništvo in hitra moda nas silita v nakup vedno novih oblačil, ki so po zelo nizkih cenah dostopne praktično na vsakem vogalu. Toda ali se kdaj vprašamo, kje pristanejo naša zavržena oblačila? Bruseljski Changing markets foundation je v sklopu svoje raziskave Trashion razkril, da je trgovina z rabljenimi oblačili, ki jih v Evropi zavržemo, v svojem bistvu zgolj izvoz odpadkov. V Keniji tako nastajajo ogromna smetišča z odpadnimi oblačili, ki jih v večini primerov ni mogoče razgraditi. Ker so ta oblačila neuporabna, jih lokalni prebivalci sežigajo za kuhanje jedi, s čimer v zrak spuščajo nevarne delce, ki ogrožajo zdravje otrok in ostalih prebivalcev. Od požganih oblačil namreč ostane mikroplastika, ki se vpija v zemljo, iz rek odteka v morje, našli so jo tudi v človeških telesih. Nujna bi bila zato zakonska regulacija na samem začetku problema – torej v proizvodnji oblačil.
Težka življenjska in poklicna pot doktorice Eleonore Jenko Groyer
Ob mednarodnem dnevu žensk je voditeljica Tita Mayer pred mikrofon povabila tiste, ki smo jim zaupali svoj glas in politični mandat, da sprejemajo prave in dobre odločitve. Več o tem v čem se poslanke strinjajo, v čem se razhajajo in ali so pripravljene pri pomembnih temah stopiti onkraj ideologij, v današnji Aktualni temi.
Mednarodni dan žensk obeležuje njihovo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost. Podatki nacionalne raziskave na področju enakosti med spoloma na podeželju kažejo na veliko neenakost žensk. V kmečkem okolju poleg gospodinjstva ter skrbi za otroke in ostarele nase prevzemajo tudi tipično moška dela, s čimer ostajajo brez prostega časa. Ne glede na veliko količino opravljenega dela jih ogromno nima lastnega dohodka niti lastnega transakcijskega računa. V marsikateri kmečki družini so prav ženske tiste, pri katerih varčujejo pri socialnem zavarovanju. Veliko žensk na podeželju tako ostaja ekonomsko odvisnih, ubogljivih, ponižnih in brez glasu. V okviru projekta TERA, ki proučuje problematiko usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ljudi na podeželju se bo letos zvrstilo 20 delavnic za opolnomočenje in lažje doseganje enakovrednosti obeh spolov na podeželju. Brez tega ravnovesja ne bo trajnostnega razvoja podeželja. Problematiko osvetljuje Jernejka Drolec.
V Franciji danes vnovič potekajo stavke in množični protesti proti reformi pokojninskega sistema. Šole so zaprte in promet ohromljen. O tem, ali so protesti miroljubni, ali je reforma nujno potrebna, pa tudi o odzivih predsednika Macrona v pogovoru z našo dopisnico Mojco Širok.
Ob začetku jubilejnega, 40. slovenskega tedna boja proti raku, poteka pot geslom Slovenija pred novimi presejalnimi programi za raka, so na novinarski konferenci predstavili bistvene novosti, ki jih je svet Evropske unije sprejel lani decembra. To so prenovljena priporočila za presejalne programe. Med temi so novi, to so programi za odkrivanje pljučnega raka in raka prostate.
S februarjem se je zaključil triletni projekt Razvoj slovenščine v digitalnem okolju, vrednem štiri milijone evrov. Z njim so ustvarili nove digitalne tehnologije in pripomočke, kot so prostokodni prevajalnik, terminološki portal in celo razpoznavalnik govora. Pri slednjem gre za avtomatsko transkripcijo zvočnih datotek, česar do zdaj v slovenščini še nismo poznali - vsaj ne javno dostopno. Dosežek je za manjši evropski jezik, kot je slovenščina, seveda ogromen, a težava tiči na nasprotni strani. To je bil zgolj projekt in ne strategija digitalizacije jezika. Strokovnjake zato skrbi, da bo slovenščina v zelo pomembnem obdobju hitre digitalizacije jezikov zaspala. In rešitev? Ponovno, kot že nekajkrat v zadnjem času, bi se morali zgledovati po Estoniji.
Neveljaven email naslov