Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
V Slovenj Gradcu so začeli drugo dobrodelno akcijo znane katrce nekdanjega predsednika Boruta Pahorja. Za 60 tisoč evrov so jo odkupili trije bratje Fratar iz Dravograda. Za katrco zdaj zbirajo prostovoljne prispevke, saj želijo poskrbeti za še več denarja za otroke, obolele za rakom. O dobrodelni akciji in o tem, kako se pelje tako stara katrca se je s tremi brati pogovarjala naša dopisnica Metka Pirc.
Ob mednarodnem dnevu osveščanja o okužbi s HPV, ki povzroča raka materničnega vratu, stroka opozarja na možnosti preventivnega vedenja, na učinkovito cepljenje proti HPV, odzivanje v presejalne program ZORA ter redno udeležbo pri ginekologu. Vse to v kombinaciji lahko privede do tega, da bi bil rak materničnega vratu prvi med raki, ki bi ga lahko odpravili. O načinu okužbe, posledicah in preventivi se je Helena Lovinčič pogovarjala z Urško Ivanuš iz Onkološkega inštituta.
Po napovedih strokovnjakov nas bo leta 2050 že 10 milijard. Bo zemlja zmogla zadovoljiti naše potrebe in se pri tem še obnavljati? Znanstveniki pravijo, da seveda ne. Spremembe na številnih področjih so nujne. Kaj pa, če bi vsi živeli v enem samem mestu, velikem kot ameriška zvezna država Teksas, ostale dele planeta pa bi prepustili globalni divjini? To radikalno idejo ponuja Liam Young. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Pretekli teden je na povabilo Britanskega veleposlaništva v Sloveniji v Ljubljano prišel britanski alpinist in pisec, Tom Livingstone, ki ga je slovenska javnost spoznala leta 2018 po uspešno preplezanem Latoku 1 v Pakistanu, skupaj s Slovencema Alešem Česnom in Luko Stražarjem. Za ta podvig, ki se je štiri desetletja zdel nedosegljiv, je trojica prejela nagrado Zlati cepin. Ob obisku Slovenije, ki ga izkoristil tudi za plezanje, je Toma Livingstona v radijski studio povabila Mojca Delač. Foto: Barbara Navala
V Barceloni se danes končuje eden največjih sejmov mobilnih telefonov in telekomunikacij. V ospredju sejma, ki je vrata odprl v ponedeljek, so poleg najnovejših pametnih mobilnih telefonov, ki se lahko napolnijo že v manj kot desetih minutah, v ospredju tudi umetna inteligenca, mreženje v oblakih in vzpostavitev telekomunikacijskega omrežja 6G. Sogovornik: Matjaž Ropret.
Po podatkih Sekcije za osebna motorna vozila smo lani v Sloveniji prvič presegli 2000 na novo registriranih 100-odstotno električnih vozil v enem letu. Po vsem svetu pa so lani prodali 7,8 milijona električnih vozil, kar predstavlja 10 odstotkov vseh prodanih avtomobilov. Do leta 2030 naj bi se ta delež zvišal na 30 odstotkov. Največji avtomobilski trg v Evropi je nemški, vendar je na njihovih cestah opaziti vse več kitajskih električnih avtomobilov. Kakšna pa je prodaja nemških avtomobilov na Kitajskem? O tem z dopisnico Karmen Švegl.
V sodobni družbi smo navajeni, da imamo ves čas na voljo vse. Zato so bili posnetki praznih polic, na katerih bi morala biti sveža zelenjava, v Veliki Britaniji precej šokantni. Največji britanski trgovec Tesco, Asda, Aldi in drugi so nakupe paradižnika, paprike, kumar in še nekaterih drugih vrst zelenjave omejili na največ tri kose. Trgovci so pomanjkanje zelenjave pripisali neugodnemu vremenu v glavnih državah proizvajalkah, v Španiji in Maroku. Velika Britanija se spopada tudi s pomanjkanjem delovne sile, v ozadju vseh težav pa je brexit, ocenjujejo ekonomski analitiki. Manjši pridelki zelenjave v velikih proizvajalkah in pričakovano 14-dnevno pomanjkanje v trgovinah je za Britance problematično, saj so pri sveži zelenjavi v tem letnem času zelo odvisni od uvoza. V Evropi je hrane na splošno dovolj, na prehranskih trgih pa se dogajajo cenovni pritiski zaradi velikih količin govedine in perutnine iz Poljske. V Sloveniji stopnja samooskrbe z zelenjavo ne dosega niti 40 odstotkov, pri sveži zelenjavi smo močno odvisni od uvoza. Kar 90 odstotkov solatnic uvozimo iz Italije in Avstrije. Se lahko pomanjkanje zelenjave zgodi tudi v naših trgovinah? Več o razlogih za pomanjkanje sveže zelenjave v Veliki Britaniji in o dogajanju na evropskih trgih pa v pogovoru Jernejke Drolec z Alešem Kuharjem, izrednim profesorjem Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Srbski predsednik Aleksander Vučić in kosovski premier Albin Kurti sta na ponedeljkovih pogajanjih v Bruslju podprla francosko-nemški predlog o normalizaciji odnosov, nista pa ga tudi podpisala. Po oceni visokih diplomatskih predstavnikov Evropske unije je bilo to vendarle doslej najpomembnejše srečanje med obema voditeljema. Dogovor je podprlo tudi vseh 27 članic Unije. V njem trenutno najbolj v oči bije tisto, kar v njem manjka, namreč načrt njegove uveljavitve. Prav tako se interpretacija njegovih členov pri obeh vpletenih straneh nekoliko razlikuje.
Končuje se enoletni projekt Erasmus + »Složno po veščine«, ki ga je pripravila Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije skupaj s hrvaško Zvezo slepih. Namen projekta je bil pridobivanje in krepitev komunikacijskih, socialnih in digitalnih veščin, ki jih potrebujejo ljudje z okvaro vida pri iskanju zaposlitve. Več o projektu pa v pogovoru Petre Medved z glavnim tajnikom Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Štefanom Kušarjem in udeležencem projekta Timotejem Skledarjem.
V Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem so konec lanskega leta ugotovili nepravilnosti pri poslovanju z denarjem uporabnikov. Zdaj že nekdanja zaposlena naj bi uporabnike oškodovala za več tisoč evrov, čeprav o znesku direktorica zavoda ne želi govoriti. Kako ravnajo s sredstvi uporabnikov po drugih zavodih po državi in kdo vodi finančni nadzor nad njihovimi skrbniki? Svojo osebno zgodbo nam je zaupal uporabnik, ki biva v enem izmed posebnih socialnovarstvenih zavodov in je bil žrtev finančne zlorabe s strani svoje skrbnice.
26. februarja leta 1992 je bilo 25.671 posameznic in posameznikov izbrisanih iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije. S tem so jim bile odvzete številne osnovne človekove pravice. Njihova življenja je izbris za vedno zaznamoval. Med njimi sta bila tudi Slavica Đuričić in Irfan Beširović. Direktorica Amnesty International Nataša Posel ob obletnici izbrisa, ki je črn madež slovenske zgodovine, pravi, da krivic nikoli ne bo mogoče popraviti, da pa bi država morala na tem področju še veliko storiti.
Vojna v Ukrajini ima tudi hude okoljske posledice. Poleg nevarnosti jedrske katastrofe, o kateri se največ govori, gre za veliko onesnaženost zraka, zemlje in vode. Ukrajinska okoljska organizacija Ecoaction opozarja, da je treba pri razpravah o povojni obnovi države načrtovati tudi odpravo okoljske škode.O tem smo se pogovarjali z ukrajinsko okoljsko aktivistko iz organizacije Ecoaction Ženjo Zasiadko, ki od začetka vojne v njeni državi živi v Ljubljani.
Ruski napad na Ukrajino je zahteval grozovit davek. Sprožil je največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni v Evropi - osem milijonov beguncev in več kot pet milijonov notranje razseljenih. V Sloveniji je trenutno prijavljenih skoraj 7962 beguncev iz Ukrajine.
Samo en prostor imamo in tega si delimo vsi. Projekt Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi je vseslovenski projekt, katerega namen je izboljšati kakovost življenja na področju mobilnosti in dostopnosti osebam z različnimi oviranostmi. V okviru projekta, po standardiziranem sistemu, ki ga je razvil Geodetski inštitut, te osebe pridobivajo podatke o ovirah v javnem prostoru, ki so podlaga za odpravo fizičnih ovir v mestih, izdelavo spletnih in fizičnih kart ter aplikacije za navigacijo. Več pa v prispevku Petre Medved.
V ponedeljek je Evropska unija uvedla nove sankcije proti Iranu zaradi nasilnega zatiranja protestov, ki so septembra lani izbruhnili po smrti Mahse Amini, ki jo je t. i. moralna policija aretirala zaradi nepravilnega nošenja naglavne rute, v zaporu pa je zaradi posledic brutalnega nasilja izgubila življenje. Evropska unija je sankcije uvedla proti 196 posameznikom in 33 pravnim osebam, med drugim proti moralni policiji, načelnikom revolucionarne garde in državnim medijem. Novinarka Tita Mayer se je o tem, kakšne so trenutno razmere v Iranu, pogovarjala s posebno poročevalko Amnesty International iz Irana Raho Bahreini.
V času Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici je v središču zanimanja tudi razstava Naša edinstvena Planica, ki so jo v kranjski mesti hiši skupaj pripravili Gorenjski muzej in navdušena zbiralca Albin Novšak in Slavko Hočevar. Njuno bogato zbirateljsko delo osvetljuje zgodovino in pomen smučarskih skokov ter poletov iz drugega zornega kota. V najbolj obsežni zbirki značk je 850 primerkov.
Medtem ko je že začel teči prvi prijavni rok za vpis na fakultete, so se v stiski znašli posamezni dijaki, ki so ugotovili, da se s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ne morejo vpisati na določene študijske programe, za katere to ob njihovem vpisu na srednjo šolo ni veljalo. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate ljubljanskih fakultet, drugi dve večji univerzi v Sloveniji pa sta težavo rešili. Tematika vpisnih pogojev sicer ni nova, že dalj časa strokovnjaki opozarjajo, da je vpis na fakultete preveč odprt in se na posamezne študijske programe vpisujejo tudi dijaki brez ustreznega predznanja za določeno študijsko področje. Do zdaj se namreč 38. člen Zakona o visokem šolstvu, ki govori o pogojih vpisa, v praksi ni upošteval, z novim potrjevanjem akreditacij pa so se na podlagi smernic NAKVIS-a razpisni pogoji na nekatere študijske programe predvsem v Ljubljani zaostrili.
Vlada je na pobudo Ministrstva za kulturo leto 2023 razglasila za leto pesnika Karla Destovnika Kajuha. Nacionalna obeležitev Kajuhovega leta je poklon pesnikovi ustvarjalnosti in njegovi zgodovinski vlogi v kolektivni zavesti Slovencev. Umrl je 22. februarja leta 1944, star 21 let. Pod okriljem Knjižnice Velenje je nastala zbirka Kajuh 100, ki osvetljuje Kajuhovo delo in življenje, zadnja sedma knjiga pa je strip – Kajuh, pesnik partizan. Z avtorjema Zoranom Smiljaničem in Marijanom Pušavcem se je pogovarjala Darja Groznik.
V preteklem mesecu je v občini Ljubljana brez osebne ginekologinje oziroma ginekologa ostalo skoraj 6500 žensk. K temu je treba prišteti tudi to, da je stanje glede dostopa do primarne ginekološke obravnave v osrednjeslovenski regiji že leta najslabše ter se iz leta v leto celo slabša. O tem kakšno je trenutno stanje na področju primarne ginekologije, kaj lahko pričakujemo v prihodnje in kaj to pomeni za zdravje žensk, v današnji Aktualni temi, ki jo je pripravila Tita Mayer.
Nova stanovanjska politika predvideva izgradnjo 5000 javnih najemnih stanovanj do leta 2026, nato pa vsako leto dodatnih 3000. Ob tem se odpira vprašanje višine najemnin. Zdajšnje neprofitne najemnine bi se lahko do leta 2026 zamenjale s stroškovnimi, dunajski model, po katerem se zgleduje vlada, pa predvideva povprečne stroškovne najemnine v višini 15 odstotkov dohodka družine. Na Dunaju sicer več kot polovica prebivalcev živi v najemniških stanovanjih, ki so cenovno zelo ugodna, dostop do njih pa ima velika večina Dunajčanov in ne zgolj socialno šibkejši.
Neveljaven email naslov