Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Malokdo se zaveda, da sodobni način življenja iz ozadja tiho usmerjajo supernatančne atomske ure, ki so eden najbolj izjemnih dosežkov znanosti in tehnologije. Tako natančno, kot znamo danes meriti čas, verjetno ne zmoremo izmeriti skoraj ničesar drugega.
Revolucija v izdelavi izjemno točnih ur se je začela v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki odkrili, kako je mogoče ob pomoči atomov izredno natančno meriti čas. Leta 1955 je britanski fizik Louis Essen izdelal prvo zanesljivo atomsko uro, ki je zamujala samo eno sekundo na 300 let.
Seveda so kmalu potem atomske ure s svojo nepremagljivo točnostjo postane nov standard v merjenju časa. Naš svet je začel utripati v ritmu atomov. Pri atomskih urah so vlogo mehaničnih nihal, ki odštevajo čas v običajnih urah, prevzeli elektroni, ki v enakomernih časovnih utripih spreminjajo položaj v atomu. Z merjenjem tega plesa elektronov je mogoče osupljivo natančno določiti tiktakanje časa.
Leta 1967 so tako znanstveniki na novo opredelili sekundo kot 9.192.631.770 period sevanja, ki ustrezajo prehodu med hiperfinima ravnema osnovnega stanja atoma cezij-133«. V naslednjih desetletjih so neutrudno izboljševali natančnost atomske ure. Ta se dandanes zmoti samo za kakšno sekundo na reci in piši nekaj milijonov let.
Srce sodobnih atomskih ur so cezijevi atomi, ohlajeni na supernizko temperaturo. In njihova natančnost res ni od muh. Trenutno najbolj točna ura na svetu, imenuje se NPL CsF2, je v britanskem Nacionalnem fizikalnem laboratoriju na robu Londona in se zmoti za manj kot sekundo v nepredstavljivih 138 milijonih let. Zdi se prav neverjetno, da lahko znanstveniki dandanes zgradijo tako točno in dovršeno napravo.
Kakih 200 podobno natančnih atomskih ur v 50 različnih državah skupaj določa mednarodni atomski čas, na podlagi katerega poteka koordinirani univerzalni čas, ki se uporablja za civilno merjenje časa. Kadar koli si nastavite uro, ki vam prehiteva, nazaj na pravilen čas, ki ga predvajajo na primer po radiu, vedite, da ta izvira iz atomskih ur.
Izjemna natančnost sodobnih atomskih ur ni samo lepotnega pomena, ampak je bistvena za brezhibno delovanje našega sveta. Na te ure se zanašajo delovanje interneta, sistemov GPS, oddajanje radijskih in televizijskih valov, bančne transakcije in še kaj bi se našlo. Brez popolnoma točnih ur današnji način življenja tako rekoč ne bi bil možen.
A čeprav so raziskovalci z atomskimi urami dosegli zavidljivo stopnjo natančnosti, nikakor niso prenehali iskati in izdelovati še boljših in točnejših. Leta 2001 so v ameriškem Nacionalnem institutu standardov in tehnologije razvili tako imenovane optične atomske ure, ki so še natančnejše od klasičnih cezijevih atomskih ur. Pravzaprav je supernatančne zanje preskromna beseda.
Ultrasupernatančne optične atomske ure bi lahko namreč podrle vse meje v predstavah o tem, kako točno lahko izmerimo čas. Leta 2010 so isti raziskovalci zgradili prototip optične ure, ki zaostaja ali pridobi le sekundo na osupljivih 3,7 milijarde let. Če bi tako uro zagnali ob začetku vesolja oziroma ob velikem poku, bi do danes zamujala samo 4 sekunde.
Strokovnjaki napovedujejo, da bodo optične ure v naslednjih letih nadomestile trenutne atomske, čeprav si navadni ljudje verjetno težko predstavljajo, zakaj bi potrebovali ure, ki zamujajo le sekundo na nekaj milijard let, ko pa že imamo take, ki zamujajo sekundo na sto milijonov let. Ampak tudi optične atomske ure niso zadnja domislica merilcev časa. Zadnja leta se pojavljajo ideje o še boljših urah. Med take sodijo tako imenovane jedrske in kvantne ure.
Leta 2011 so ameriški fiziki s tehnološkega inštituta v Georgiji izračunali, da bi jedrska ura na podlagi elementa torija zamujala samo sekundo v 200 milijardah let. Pri tem se že poraja vprašanje, ali bo naše vesolje sploh obstajalo toliko časa. Vsekakor se nam torej ni treba bati, da bi zaradi nenatančnih ur v življenju lahko izgubili kakšno sekundo.
INTERVJU:
Prof. Patrick Gill je eden najbolj vrhunskih časomerilcev na svetu. Dela v britanskem laboratoriju za fiziko, kjer skrbi tudi za eno najbolj natančnih super atomskih ur na planetu.
Profesor Gill, kje na svetu trenutno tiktaka najbolj točna atomska ura in kako natančna je?
Situacija je trenutno takšna, da določeno število t. i. nacionalnih standardnih laboratorijev v različnih državah upravlja set najnatančnejših atomskih ur. To so t.i. fontanske cezijeve atomske ure. Zdaj jih deluje okrog sedem ali osem, nameščene pa so v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji in Japonski. Poleg teh ur imajo v mnogih državah še druge, manj natančne atomske ure. Te fontanske cezijeve atomske ure smo razvijali zadnjih 20 let in najboljše lahko merijo čas z zaostankom ene sekunde na 60 milijonov let ali več.
Bi bilo sodobno življenje sploh mogoče brez teh super ur? Zakaj je pomembno, da ura zaostane samo za eno sekundo na nekaj milijonov let?
Da, ena sekunda na 60 milijonov let res ni čas, ki bi se nas dotikal, saj nas zanimajo mnogo krajši intervali – na primer en dan. Vendar pa obstajajo aplikacije, ki se zanašajo na takšno natančnost. Na najosnovnejšm koncu denimo želiva vedeti, koliko je ura, vendar samo do kakšne minute natančno. Malo večjo natančnost potrebujejo v športu, za kako milisekundo. Še višje so finančne institucije, saj želijo pri borznem poslovanju veliko točnost. Potem je pomembna natančnost pri distribuciji električne energije – to je zahteven časovni problem, zato so pomembne mikrosekunde. Še dlje pa so satelitska navigacija in naprave v avtomobilih ali telefonih – zanašajo se na atomske ure v satelitih. Najvišjo natančnost pri merjenju časa pa potrebujejo v visoki znanosti, recimo v sodobni astronomiji, kozmologiji in drugih temeljnih znanstvenih vedah.
Kako zahtevno pa je narediti takšno atomsko uro in koliko približno stane?
Manj natančne atomske ure je mogoče tudi kupiti, za recimo kakih deset tisoč dolarjev. Kupiti je mogoče tudi atomske ure velikosti kosa mila. Če pa govorimo o vrhunskih primarnih standardih, se pravi fontanskih cezijevih atomskih urah – te so visoke približno 2 metra, v njih sta ultra vakuum in oblak cezijevih atomov, ki so z laserji ohlajeni na okrog -273 stopinj.
Znanstveniki bi radi naredili še natančnejše atomske ure. Kako natančne ure pa je mogoče narediti oziroma kakšne super ure bomo imeli v prihodnosti. In zakaj potrebujemo še natančnejše ure? Ali je res pomembno zaostajanje za eno sekundo v nekaj deset milijonih let ali v nekaj sto milijonih let?
Da, človeku na ulici za to ni mar, v visoki znanosti – kozmologiji, osnovni fiziki in podbno pa je pomembno, izboljšanje natančnosti pri merjenju časa. Torej je to uporabno za visoko znanost, vendar pa ljudje vedno najdejo tudi način za prilagoditev za bolj tehnološke potrebe. Dober primer tega iz preteklosti je nastanek globalnega navigacijskega sistema GPS, ki so ga omogočile atomske ure. Kar zadeva izboljšanje natančnosti, pa bi lahko točnost atomskih ure s pomočjo laserske tehnologije trenutno izboljšali še za okrog 100-krat.
688 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Malokdo se zaveda, da sodobni način življenja iz ozadja tiho usmerjajo supernatančne atomske ure, ki so eden najbolj izjemnih dosežkov znanosti in tehnologije. Tako natančno, kot znamo danes meriti čas, verjetno ne zmoremo izmeriti skoraj ničesar drugega.
Revolucija v izdelavi izjemno točnih ur se je začela v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki odkrili, kako je mogoče ob pomoči atomov izredno natančno meriti čas. Leta 1955 je britanski fizik Louis Essen izdelal prvo zanesljivo atomsko uro, ki je zamujala samo eno sekundo na 300 let.
Seveda so kmalu potem atomske ure s svojo nepremagljivo točnostjo postane nov standard v merjenju časa. Naš svet je začel utripati v ritmu atomov. Pri atomskih urah so vlogo mehaničnih nihal, ki odštevajo čas v običajnih urah, prevzeli elektroni, ki v enakomernih časovnih utripih spreminjajo položaj v atomu. Z merjenjem tega plesa elektronov je mogoče osupljivo natančno določiti tiktakanje časa.
Leta 1967 so tako znanstveniki na novo opredelili sekundo kot 9.192.631.770 period sevanja, ki ustrezajo prehodu med hiperfinima ravnema osnovnega stanja atoma cezij-133«. V naslednjih desetletjih so neutrudno izboljševali natančnost atomske ure. Ta se dandanes zmoti samo za kakšno sekundo na reci in piši nekaj milijonov let.
Srce sodobnih atomskih ur so cezijevi atomi, ohlajeni na supernizko temperaturo. In njihova natančnost res ni od muh. Trenutno najbolj točna ura na svetu, imenuje se NPL CsF2, je v britanskem Nacionalnem fizikalnem laboratoriju na robu Londona in se zmoti za manj kot sekundo v nepredstavljivih 138 milijonih let. Zdi se prav neverjetno, da lahko znanstveniki dandanes zgradijo tako točno in dovršeno napravo.
Kakih 200 podobno natančnih atomskih ur v 50 različnih državah skupaj določa mednarodni atomski čas, na podlagi katerega poteka koordinirani univerzalni čas, ki se uporablja za civilno merjenje časa. Kadar koli si nastavite uro, ki vam prehiteva, nazaj na pravilen čas, ki ga predvajajo na primer po radiu, vedite, da ta izvira iz atomskih ur.
Izjemna natančnost sodobnih atomskih ur ni samo lepotnega pomena, ampak je bistvena za brezhibno delovanje našega sveta. Na te ure se zanašajo delovanje interneta, sistemov GPS, oddajanje radijskih in televizijskih valov, bančne transakcije in še kaj bi se našlo. Brez popolnoma točnih ur današnji način življenja tako rekoč ne bi bil možen.
A čeprav so raziskovalci z atomskimi urami dosegli zavidljivo stopnjo natančnosti, nikakor niso prenehali iskati in izdelovati še boljših in točnejših. Leta 2001 so v ameriškem Nacionalnem institutu standardov in tehnologije razvili tako imenovane optične atomske ure, ki so še natančnejše od klasičnih cezijevih atomskih ur. Pravzaprav je supernatančne zanje preskromna beseda.
Ultrasupernatančne optične atomske ure bi lahko namreč podrle vse meje v predstavah o tem, kako točno lahko izmerimo čas. Leta 2010 so isti raziskovalci zgradili prototip optične ure, ki zaostaja ali pridobi le sekundo na osupljivih 3,7 milijarde let. Če bi tako uro zagnali ob začetku vesolja oziroma ob velikem poku, bi do danes zamujala samo 4 sekunde.
Strokovnjaki napovedujejo, da bodo optične ure v naslednjih letih nadomestile trenutne atomske, čeprav si navadni ljudje verjetno težko predstavljajo, zakaj bi potrebovali ure, ki zamujajo le sekundo na nekaj milijard let, ko pa že imamo take, ki zamujajo sekundo na sto milijonov let. Ampak tudi optične atomske ure niso zadnja domislica merilcev časa. Zadnja leta se pojavljajo ideje o še boljših urah. Med take sodijo tako imenovane jedrske in kvantne ure.
Leta 2011 so ameriški fiziki s tehnološkega inštituta v Georgiji izračunali, da bi jedrska ura na podlagi elementa torija zamujala samo sekundo v 200 milijardah let. Pri tem se že poraja vprašanje, ali bo naše vesolje sploh obstajalo toliko časa. Vsekakor se nam torej ni treba bati, da bi zaradi nenatančnih ur v življenju lahko izgubili kakšno sekundo.
INTERVJU:
Prof. Patrick Gill je eden najbolj vrhunskih časomerilcev na svetu. Dela v britanskem laboratoriju za fiziko, kjer skrbi tudi za eno najbolj natančnih super atomskih ur na planetu.
Profesor Gill, kje na svetu trenutno tiktaka najbolj točna atomska ura in kako natančna je?
Situacija je trenutno takšna, da določeno število t. i. nacionalnih standardnih laboratorijev v različnih državah upravlja set najnatančnejših atomskih ur. To so t.i. fontanske cezijeve atomske ure. Zdaj jih deluje okrog sedem ali osem, nameščene pa so v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji in Japonski. Poleg teh ur imajo v mnogih državah še druge, manj natančne atomske ure. Te fontanske cezijeve atomske ure smo razvijali zadnjih 20 let in najboljše lahko merijo čas z zaostankom ene sekunde na 60 milijonov let ali več.
Bi bilo sodobno življenje sploh mogoče brez teh super ur? Zakaj je pomembno, da ura zaostane samo za eno sekundo na nekaj milijonov let?
Da, ena sekunda na 60 milijonov let res ni čas, ki bi se nas dotikal, saj nas zanimajo mnogo krajši intervali – na primer en dan. Vendar pa obstajajo aplikacije, ki se zanašajo na takšno natančnost. Na najosnovnejšm koncu denimo želiva vedeti, koliko je ura, vendar samo do kakšne minute natančno. Malo večjo natančnost potrebujejo v športu, za kako milisekundo. Še višje so finančne institucije, saj želijo pri borznem poslovanju veliko točnost. Potem je pomembna natančnost pri distribuciji električne energije – to je zahteven časovni problem, zato so pomembne mikrosekunde. Še dlje pa so satelitska navigacija in naprave v avtomobilih ali telefonih – zanašajo se na atomske ure v satelitih. Najvišjo natančnost pri merjenju časa pa potrebujejo v visoki znanosti, recimo v sodobni astronomiji, kozmologiji in drugih temeljnih znanstvenih vedah.
Kako zahtevno pa je narediti takšno atomsko uro in koliko približno stane?
Manj natančne atomske ure je mogoče tudi kupiti, za recimo kakih deset tisoč dolarjev. Kupiti je mogoče tudi atomske ure velikosti kosa mila. Če pa govorimo o vrhunskih primarnih standardih, se pravi fontanskih cezijevih atomskih urah – te so visoke približno 2 metra, v njih sta ultra vakuum in oblak cezijevih atomov, ki so z laserji ohlajeni na okrog -273 stopinj.
Znanstveniki bi radi naredili še natančnejše atomske ure. Kako natančne ure pa je mogoče narediti oziroma kakšne super ure bomo imeli v prihodnosti. In zakaj potrebujemo še natančnejše ure? Ali je res pomembno zaostajanje za eno sekundo v nekaj deset milijonih let ali v nekaj sto milijonih let?
Da, človeku na ulici za to ni mar, v visoki znanosti – kozmologiji, osnovni fiziki in podbno pa je pomembno, izboljšanje natančnosti pri merjenju časa. Torej je to uporabno za visoko znanost, vendar pa ljudje vedno najdejo tudi način za prilagoditev za bolj tehnološke potrebe. Dober primer tega iz preteklosti je nastanek globalnega navigacijskega sistema GPS, ki so ga omogočile atomske ure. Kar zadeva izboljšanje natančnosti, pa bi lahko točnost atomskih ure s pomočjo laserske tehnologije trenutno izboljšali še za okrog 100-krat.
Večno življenje ali vsaj daljši odlog smrti je želja marsikoga. Tako močna, da so se nekateri pripravljeni celo zamrzniti v upanju, da jih bo znanost v prihodnosti lahko obudila nazaj v življenje. Dobrodošli v znanost krionike, ki je še vedno močno odvisna od špekulativnih tehnologij prihodnosti, ki lahko, da jih bodo izumili ali pa tudi ne. Kakšna je prihodnost tega na prvi pogled morda celo strašljivega koncepta? Naš gost je eden največjih poznavalcev krionike Ben Best, ki se je že pred dvajsetimi leti odločil za zamrznitev.
Tokrat znova zremo v nebo, od koder izvirajo radijski valovi, ki drugače kot valovi, prek katerih nas poslušate, prihajajo iz vesolja. Pogovarjali smo se z Michaelom Garrettom, profesorjem radioastronomije na Univerzi v Leidnu in direktorjem nizozemskega instituta za radijsko astronomijo ASTRON.
Številne raziskave zadnja leta dokazujejo, da se moški in ženske ne razlikujemo le v obliki in delovanju spolnih organov, temveč so razlike veliko večje in jih lahko najdemo skoraj v vseh tkivih in organih v našem telesu, tudi v delovanju jeter. Gre za organ, ki je zelo pomemben pri zaščiti našega organizma, pri odstranjevanju vsega, kar lahko v našem telesu deluje kot strup. Naše telo kot taka prepoznava tudi vsa zdravila, ki jih jemljemo in jih iz organizma odstranjujejo prav naša jetra. Koliko je za današnjo medicino pomembno spoznanje, da tudi zdravila prepoznavajo spol, med drugim sprašujemo prof.dr. Gregorja Majdiča, ki je bil gost tokratne oddaje Frekvenca X.
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
V četrtkovi Frekvenci X gremo za spremembo v malo bolj filozofske vode, in sicer v Haag mrzlega in vetrovnega novembra leta 1676. Skoraj v popolni tajnosti je takrat na vrata kontroverznega filozofa Barucha /baruha/ de Spinoze oziroma ateističnega Žida, kot so ga klicali, potrkal dobro desetletje mlajši Wilhelm Gottfried Leibniz, ki je veljal za enega izmed največjih genijev tistega časa. O srečanju najnevarnejšega in najslavnejšega misleca sveta in o tem, kako je to zamajalo poznejše miselne nastavke, se bomo pogovarjali z ameriškim filozofom Matthewom Stewartom.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Leto 2014 je mednarodno leto kristalografije. Sogovorniki: profesor Gautam Desiraju, nobelov nagrajenec Dan Schechtman in dr. Ivan Leban.
Voyager 1 in 2 sta najbolj znani vesoljski sondi, ki na Zemljo pošiljata številne zanimive podatke. Švicarski fizik in skladatelj Domenico Vicinanza je s pomočjo posebne tehnologije podatke iz vesolja uglasbil in ustvaril zanimiv vesoljski duet.
Ključne besede današnje Frekvence X, ki nas vsak četrtek popelje med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, so računalniška kemija, mikrovalovno sevanje in rak.
Dr. Ben Goldacre je prodoren britanski zdravnik in epidemiolog ter avtor knjige Slaba znanost. V Frekvenci X se z njim pogovarjamo o cepivih, ki so dokazano izkoreninila marsikatero za človeka pogubno bolezen. Goldacre nasprotuje kakršni koli prisili zdravljenja, tudi obveznemu cepljenju, opozarja pa na škodo, ki jo z neutemeljenim strašenjem povzročajo nasprotniki cepljenja. Po njegovem mnenju je žalostno, da se starši ne odločajo za cepljenje, saj s tem ogrožajo svoje in otroke drugih staršev.
Pred pol stoletja smo že vedeli, da je vesolje posuto z galaksijami, to je ogromnimi skupinami zvezd, kot je naša Rimska cesta. Tedaj pa so odkrili novo vrsto teles, najsvetlejše med njimi so imenovali kvazarji. V njihovem središču ždi črna luknja z ogromno maso, območje pa je videti zelo svetlo, ker vidimo divje sevanje okoliškega plina, ki pada vanjo. Razvoj teh raziskav je ves čas spremljal gost tokratne Frekvence X, profesor Jack Sulentic, ki je vodilni raziskovalec aktivnih jeder galaksij na svetu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Vam črka A deluje rdeče, vam na klavirju zaigrani ton C odzvanja modro, ima neka hrana bodičast okus? Tokrat potujemo po človeških možganih in iščemo, kje se skriva vzrok za sinestezijo oziroma mešanje čutnih zaznav. Pojav je največ pozornosti požel v glasbi, slikarstvu in literaturi, kjer naj bi sinestezija kreativno napajala kar nekaj velikanov umetnosti, mi pa smo se sinesteziji posvetili z nevrološkega vidika, skupaj z dr. Devinom Terhunom z oxfordske univerze in raziskovalcem Duncanom Carmichaelom z edinburške univerze.
V poklon 85-letnici Radia na Slovenskem smo v začetku decembra signal radijske kukavice s pomočjo radioamaterjev poslali na najdaljši polet, kar jih je doslej preletela na poti proti poslušalcem. Zaplavala je na radijski valovih, se odbila od Lune in se nekoliko oskubljena vrnila na Zemljo. Vesoljsko pustolovščino radijske kukavice nam bo v oddaji Frekvenca X pojasnil inž. Sine Mermal z Oddajnikov in zvez, med radioamaterji znan po klicnem znaku S53RM.
Na slovenskem znanstvenem nebu je močno poblisknila Nobelova nagrada za fiziko, s katero so posredno povezani tudi naši znanstveniki. Znanstveno leto 2013 analiziramo v intervjuju z dr. Markom Mikužem, vodjo slovenskih raziskovalcev pri kolaboraciji ATLAS v Cernu.
Glive so organizmi, ki nimajo pretiranega slovesa, čeprav gobe radi jemo skorajda vsi. Nekateri znanstveniki pa menijo, da lahko glive rešijo svet, iz njih bi morda lahko pridobivali celo gorivo in zdravila. Pogovarjamo se z ugledno mikologinjo, prof. Lynne Boddy iz Walesa.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Vračamo se v leto 1957. Osem nadarjenih mladih znanstvenikov se je tedaj na tajnem sestanku v San Franciscu odreklo dobro plačanim delovnim mestom v upanju, da bodo pridobili svobodo in dejansko delali tisto, v kar verjamejo. Ta prvi veliki “spin-off”, kot danes pravimo novoustanovljenemu podjetju, s katerim se posameznik ali skupina odcepi od matičnega podjetja in poskuša najti lastno pot razvoja, je postal temelj podjetniške kulture, ki v Silicijevi dolini vlada še danes. O logiki, ki prežema to dolino, smo se pogovarjali s slovenskim profesorjem na tamkajšnji univerzi Stanford dr. Juretom Leskovcem.
Neveljaven email naslov