Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Malokdo se zaveda, da sodobni način življenja iz ozadja tiho usmerjajo supernatančne atomske ure, ki so eden najbolj izjemnih dosežkov znanosti in tehnologije. Tako natančno, kot znamo danes meriti čas, verjetno ne zmoremo izmeriti skoraj ničesar drugega.
Revolucija v izdelavi izjemno točnih ur se je začela v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki odkrili, kako je mogoče ob pomoči atomov izredno natančno meriti čas. Leta 1955 je britanski fizik Louis Essen izdelal prvo zanesljivo atomsko uro, ki je zamujala samo eno sekundo na 300 let.
Seveda so kmalu potem atomske ure s svojo nepremagljivo točnostjo postane nov standard v merjenju časa. Naš svet je začel utripati v ritmu atomov. Pri atomskih urah so vlogo mehaničnih nihal, ki odštevajo čas v običajnih urah, prevzeli elektroni, ki v enakomernih časovnih utripih spreminjajo položaj v atomu. Z merjenjem tega plesa elektronov je mogoče osupljivo natančno določiti tiktakanje časa.
Leta 1967 so tako znanstveniki na novo opredelili sekundo kot 9.192.631.770 period sevanja, ki ustrezajo prehodu med hiperfinima ravnema osnovnega stanja atoma cezij-133«. V naslednjih desetletjih so neutrudno izboljševali natančnost atomske ure. Ta se dandanes zmoti samo za kakšno sekundo na reci in piši nekaj milijonov let.
Srce sodobnih atomskih ur so cezijevi atomi, ohlajeni na supernizko temperaturo. In njihova natančnost res ni od muh. Trenutno najbolj točna ura na svetu, imenuje se NPL CsF2, je v britanskem Nacionalnem fizikalnem laboratoriju na robu Londona in se zmoti za manj kot sekundo v nepredstavljivih 138 milijonih let. Zdi se prav neverjetno, da lahko znanstveniki dandanes zgradijo tako točno in dovršeno napravo.
Kakih 200 podobno natančnih atomskih ur v 50 različnih državah skupaj določa mednarodni atomski čas, na podlagi katerega poteka koordinirani univerzalni čas, ki se uporablja za civilno merjenje časa. Kadar koli si nastavite uro, ki vam prehiteva, nazaj na pravilen čas, ki ga predvajajo na primer po radiu, vedite, da ta izvira iz atomskih ur.
Izjemna natančnost sodobnih atomskih ur ni samo lepotnega pomena, ampak je bistvena za brezhibno delovanje našega sveta. Na te ure se zanašajo delovanje interneta, sistemov GPS, oddajanje radijskih in televizijskih valov, bančne transakcije in še kaj bi se našlo. Brez popolnoma točnih ur današnji način življenja tako rekoč ne bi bil možen.
A čeprav so raziskovalci z atomskimi urami dosegli zavidljivo stopnjo natančnosti, nikakor niso prenehali iskati in izdelovati še boljših in točnejših. Leta 2001 so v ameriškem Nacionalnem institutu standardov in tehnologije razvili tako imenovane optične atomske ure, ki so še natančnejše od klasičnih cezijevih atomskih ur. Pravzaprav je supernatančne zanje preskromna beseda.
Ultrasupernatančne optične atomske ure bi lahko namreč podrle vse meje v predstavah o tem, kako točno lahko izmerimo čas. Leta 2010 so isti raziskovalci zgradili prototip optične ure, ki zaostaja ali pridobi le sekundo na osupljivih 3,7 milijarde let. Če bi tako uro zagnali ob začetku vesolja oziroma ob velikem poku, bi do danes zamujala samo 4 sekunde.
Strokovnjaki napovedujejo, da bodo optične ure v naslednjih letih nadomestile trenutne atomske, čeprav si navadni ljudje verjetno težko predstavljajo, zakaj bi potrebovali ure, ki zamujajo le sekundo na nekaj milijard let, ko pa že imamo take, ki zamujajo sekundo na sto milijonov let. Ampak tudi optične atomske ure niso zadnja domislica merilcev časa. Zadnja leta se pojavljajo ideje o še boljših urah. Med take sodijo tako imenovane jedrske in kvantne ure.
Leta 2011 so ameriški fiziki s tehnološkega inštituta v Georgiji izračunali, da bi jedrska ura na podlagi elementa torija zamujala samo sekundo v 200 milijardah let. Pri tem se že poraja vprašanje, ali bo naše vesolje sploh obstajalo toliko časa. Vsekakor se nam torej ni treba bati, da bi zaradi nenatančnih ur v življenju lahko izgubili kakšno sekundo.
INTERVJU:
Prof. Patrick Gill je eden najbolj vrhunskih časomerilcev na svetu. Dela v britanskem laboratoriju za fiziko, kjer skrbi tudi za eno najbolj natančnih super atomskih ur na planetu.
Profesor Gill, kje na svetu trenutno tiktaka najbolj točna atomska ura in kako natančna je?
Situacija je trenutno takšna, da določeno število t. i. nacionalnih standardnih laboratorijev v različnih državah upravlja set najnatančnejših atomskih ur. To so t.i. fontanske cezijeve atomske ure. Zdaj jih deluje okrog sedem ali osem, nameščene pa so v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji in Japonski. Poleg teh ur imajo v mnogih državah še druge, manj natančne atomske ure. Te fontanske cezijeve atomske ure smo razvijali zadnjih 20 let in najboljše lahko merijo čas z zaostankom ene sekunde na 60 milijonov let ali več.
Bi bilo sodobno življenje sploh mogoče brez teh super ur? Zakaj je pomembno, da ura zaostane samo za eno sekundo na nekaj milijonov let?
Da, ena sekunda na 60 milijonov let res ni čas, ki bi se nas dotikal, saj nas zanimajo mnogo krajši intervali – na primer en dan. Vendar pa obstajajo aplikacije, ki se zanašajo na takšno natančnost. Na najosnovnejšm koncu denimo želiva vedeti, koliko je ura, vendar samo do kakšne minute natančno. Malo večjo natančnost potrebujejo v športu, za kako milisekundo. Še višje so finančne institucije, saj želijo pri borznem poslovanju veliko točnost. Potem je pomembna natančnost pri distribuciji električne energije – to je zahteven časovni problem, zato so pomembne mikrosekunde. Še dlje pa so satelitska navigacija in naprave v avtomobilih ali telefonih – zanašajo se na atomske ure v satelitih. Najvišjo natančnost pri merjenju časa pa potrebujejo v visoki znanosti, recimo v sodobni astronomiji, kozmologiji in drugih temeljnih znanstvenih vedah.
Kako zahtevno pa je narediti takšno atomsko uro in koliko približno stane?
Manj natančne atomske ure je mogoče tudi kupiti, za recimo kakih deset tisoč dolarjev. Kupiti je mogoče tudi atomske ure velikosti kosa mila. Če pa govorimo o vrhunskih primarnih standardih, se pravi fontanskih cezijevih atomskih urah – te so visoke približno 2 metra, v njih sta ultra vakuum in oblak cezijevih atomov, ki so z laserji ohlajeni na okrog -273 stopinj.
Znanstveniki bi radi naredili še natančnejše atomske ure. Kako natančne ure pa je mogoče narediti oziroma kakšne super ure bomo imeli v prihodnosti. In zakaj potrebujemo še natančnejše ure? Ali je res pomembno zaostajanje za eno sekundo v nekaj deset milijonih let ali v nekaj sto milijonih let?
Da, človeku na ulici za to ni mar, v visoki znanosti – kozmologiji, osnovni fiziki in podbno pa je pomembno, izboljšanje natančnosti pri merjenju časa. Torej je to uporabno za visoko znanost, vendar pa ljudje vedno najdejo tudi način za prilagoditev za bolj tehnološke potrebe. Dober primer tega iz preteklosti je nastanek globalnega navigacijskega sistema GPS, ki so ga omogočile atomske ure. Kar zadeva izboljšanje natančnosti, pa bi lahko točnost atomskih ure s pomočjo laserske tehnologije trenutno izboljšali še za okrog 100-krat.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Malokdo se zaveda, da sodobni način življenja iz ozadja tiho usmerjajo supernatančne atomske ure, ki so eden najbolj izjemnih dosežkov znanosti in tehnologije. Tako natančno, kot znamo danes meriti čas, verjetno ne zmoremo izmeriti skoraj ničesar drugega.
Revolucija v izdelavi izjemno točnih ur se je začela v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki odkrili, kako je mogoče ob pomoči atomov izredno natančno meriti čas. Leta 1955 je britanski fizik Louis Essen izdelal prvo zanesljivo atomsko uro, ki je zamujala samo eno sekundo na 300 let.
Seveda so kmalu potem atomske ure s svojo nepremagljivo točnostjo postane nov standard v merjenju časa. Naš svet je začel utripati v ritmu atomov. Pri atomskih urah so vlogo mehaničnih nihal, ki odštevajo čas v običajnih urah, prevzeli elektroni, ki v enakomernih časovnih utripih spreminjajo položaj v atomu. Z merjenjem tega plesa elektronov je mogoče osupljivo natančno določiti tiktakanje časa.
Leta 1967 so tako znanstveniki na novo opredelili sekundo kot 9.192.631.770 period sevanja, ki ustrezajo prehodu med hiperfinima ravnema osnovnega stanja atoma cezij-133«. V naslednjih desetletjih so neutrudno izboljševali natančnost atomske ure. Ta se dandanes zmoti samo za kakšno sekundo na reci in piši nekaj milijonov let.
Srce sodobnih atomskih ur so cezijevi atomi, ohlajeni na supernizko temperaturo. In njihova natančnost res ni od muh. Trenutno najbolj točna ura na svetu, imenuje se NPL CsF2, je v britanskem Nacionalnem fizikalnem laboratoriju na robu Londona in se zmoti za manj kot sekundo v nepredstavljivih 138 milijonih let. Zdi se prav neverjetno, da lahko znanstveniki dandanes zgradijo tako točno in dovršeno napravo.
Kakih 200 podobno natančnih atomskih ur v 50 različnih državah skupaj določa mednarodni atomski čas, na podlagi katerega poteka koordinirani univerzalni čas, ki se uporablja za civilno merjenje časa. Kadar koli si nastavite uro, ki vam prehiteva, nazaj na pravilen čas, ki ga predvajajo na primer po radiu, vedite, da ta izvira iz atomskih ur.
Izjemna natančnost sodobnih atomskih ur ni samo lepotnega pomena, ampak je bistvena za brezhibno delovanje našega sveta. Na te ure se zanašajo delovanje interneta, sistemov GPS, oddajanje radijskih in televizijskih valov, bančne transakcije in še kaj bi se našlo. Brez popolnoma točnih ur današnji način življenja tako rekoč ne bi bil možen.
A čeprav so raziskovalci z atomskimi urami dosegli zavidljivo stopnjo natančnosti, nikakor niso prenehali iskati in izdelovati še boljših in točnejših. Leta 2001 so v ameriškem Nacionalnem institutu standardov in tehnologije razvili tako imenovane optične atomske ure, ki so še natančnejše od klasičnih cezijevih atomskih ur. Pravzaprav je supernatančne zanje preskromna beseda.
Ultrasupernatančne optične atomske ure bi lahko namreč podrle vse meje v predstavah o tem, kako točno lahko izmerimo čas. Leta 2010 so isti raziskovalci zgradili prototip optične ure, ki zaostaja ali pridobi le sekundo na osupljivih 3,7 milijarde let. Če bi tako uro zagnali ob začetku vesolja oziroma ob velikem poku, bi do danes zamujala samo 4 sekunde.
Strokovnjaki napovedujejo, da bodo optične ure v naslednjih letih nadomestile trenutne atomske, čeprav si navadni ljudje verjetno težko predstavljajo, zakaj bi potrebovali ure, ki zamujajo le sekundo na nekaj milijard let, ko pa že imamo take, ki zamujajo sekundo na sto milijonov let. Ampak tudi optične atomske ure niso zadnja domislica merilcev časa. Zadnja leta se pojavljajo ideje o še boljših urah. Med take sodijo tako imenovane jedrske in kvantne ure.
Leta 2011 so ameriški fiziki s tehnološkega inštituta v Georgiji izračunali, da bi jedrska ura na podlagi elementa torija zamujala samo sekundo v 200 milijardah let. Pri tem se že poraja vprašanje, ali bo naše vesolje sploh obstajalo toliko časa. Vsekakor se nam torej ni treba bati, da bi zaradi nenatančnih ur v življenju lahko izgubili kakšno sekundo.
INTERVJU:
Prof. Patrick Gill je eden najbolj vrhunskih časomerilcev na svetu. Dela v britanskem laboratoriju za fiziko, kjer skrbi tudi za eno najbolj natančnih super atomskih ur na planetu.
Profesor Gill, kje na svetu trenutno tiktaka najbolj točna atomska ura in kako natančna je?
Situacija je trenutno takšna, da določeno število t. i. nacionalnih standardnih laboratorijev v različnih državah upravlja set najnatančnejših atomskih ur. To so t.i. fontanske cezijeve atomske ure. Zdaj jih deluje okrog sedem ali osem, nameščene pa so v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji in Japonski. Poleg teh ur imajo v mnogih državah še druge, manj natančne atomske ure. Te fontanske cezijeve atomske ure smo razvijali zadnjih 20 let in najboljše lahko merijo čas z zaostankom ene sekunde na 60 milijonov let ali več.
Bi bilo sodobno življenje sploh mogoče brez teh super ur? Zakaj je pomembno, da ura zaostane samo za eno sekundo na nekaj milijonov let?
Da, ena sekunda na 60 milijonov let res ni čas, ki bi se nas dotikal, saj nas zanimajo mnogo krajši intervali – na primer en dan. Vendar pa obstajajo aplikacije, ki se zanašajo na takšno natančnost. Na najosnovnejšm koncu denimo želiva vedeti, koliko je ura, vendar samo do kakšne minute natančno. Malo večjo natančnost potrebujejo v športu, za kako milisekundo. Še višje so finančne institucije, saj želijo pri borznem poslovanju veliko točnost. Potem je pomembna natančnost pri distribuciji električne energije – to je zahteven časovni problem, zato so pomembne mikrosekunde. Še dlje pa so satelitska navigacija in naprave v avtomobilih ali telefonih – zanašajo se na atomske ure v satelitih. Najvišjo natančnost pri merjenju časa pa potrebujejo v visoki znanosti, recimo v sodobni astronomiji, kozmologiji in drugih temeljnih znanstvenih vedah.
Kako zahtevno pa je narediti takšno atomsko uro in koliko približno stane?
Manj natančne atomske ure je mogoče tudi kupiti, za recimo kakih deset tisoč dolarjev. Kupiti je mogoče tudi atomske ure velikosti kosa mila. Če pa govorimo o vrhunskih primarnih standardih, se pravi fontanskih cezijevih atomskih urah – te so visoke približno 2 metra, v njih sta ultra vakuum in oblak cezijevih atomov, ki so z laserji ohlajeni na okrog -273 stopinj.
Znanstveniki bi radi naredili še natančnejše atomske ure. Kako natančne ure pa je mogoče narediti oziroma kakšne super ure bomo imeli v prihodnosti. In zakaj potrebujemo še natančnejše ure? Ali je res pomembno zaostajanje za eno sekundo v nekaj deset milijonih let ali v nekaj sto milijonih let?
Da, človeku na ulici za to ni mar, v visoki znanosti – kozmologiji, osnovni fiziki in podbno pa je pomembno, izboljšanje natančnosti pri merjenju časa. Torej je to uporabno za visoko znanost, vendar pa ljudje vedno najdejo tudi način za prilagoditev za bolj tehnološke potrebe. Dober primer tega iz preteklosti je nastanek globalnega navigacijskega sistema GPS, ki so ga omogočile atomske ure. Kar zadeva izboljšanje natančnosti, pa bi lahko točnost atomskih ure s pomočjo laserske tehnologije trenutno izboljšali še za okrog 100-krat.
Izstreljevanje satelitov v vesolje je drago. Izstrelitev kilograma tovora v nizko tirnico stane 10 tisoč evrov, cena za bolj oddaljene tire je še precej višja. Osrednja sogovornika oddaje sta dr. Marcos Bavdž in dr. Janez Dolinšek.
“Ali živali čutijo bolečino?” je vprašanje, ki si ga bomo zastavljali v tokratni Frekvenci X. Znanstveniki in filozofi imajo glede tega različna stališča, pritrdilni odgovor nanj pa bi marsikatero človekovo dejanje postavil v slabo moralno luč. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so eksperimenti na njih in njihov zakol moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, potem se stvari zapletejo in postanejo kočljive.
V vesolje je doslej poletelo 551 ljudi, med njimi je tudi kanadski astronavt Chris Hadfield. Hadfield je v vesolje poletel trikrat, več mesecev je bival na mednarodni vesoljski postaji, kjer je posnel tudi videospot za legendarno pesem Space Oddity. Oddajo smo pripravili v sodelovanju s Slavkom Jeričem, avtorjem podcasta Številke, ki je v studio osvetlil nekaj zanimivih statističnih dejstev povezanih s človekovim osvajanjem vesolja.
V jami v Južnoafriški republiki so pred kratkim odkrili novo vrsto človečnjaka – vrsto Homo naledi, ki naj bi po mnenju odkriteljev predstavljala do zdaj manjkajoči člen v uganki človeške evolucije. A stvar ni tako preprosta – okostje je precej nenavadno, za povrh pa znanstveniki ne znajo niti določiti, kako staro je. Kdo je bil Homo naledi in kakšna dogodivščina je bilo njegovo izkopavanje?
Življenje zvezd se zdi v marsičem fantastična zgodba narave, ki omogoča tudi naš obstoj. Razložili bomo, kako sta letošnja Nobelova nagrajenca za fiziko zaokrožila razumevanje jedrskega zlivanja v notranjosti Sonca in pri tem odkrila nove lastnosti delcev z imenom nevtrini. Jedrsko zlivanje primerjamo z nasprotno reakcijo jedrske cepitve, ki poganja elektrarno v Krškem, in pojasnjujemo, da so manjši reaktorji, kot je tisti v Podgorici pri Ljubljani, nepogrešljivi v industrijskih in medicinskih preiskavah in terapijah.
Luka Ausec je doktor biologije. Tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možganov v vse smeri, deloma tudi navznoter. Luka je znanstvenik in raziskovalec v zasebnem sektorju. Podkaster. Na Metini listi že dve leti pripravlja MetaPHoDcast. Skupaj z Ano Slavec se pogovarjata z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Njuni sogovorniki so znanstveniki pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Kakšne so razmere med mladimi znanstveniki, kako je s komuniciranjem znanosti, kaj posluša Luka?
Potem ko se je majhna ekipa znanstvenikov z univerze Zahodna Virginija lotila preverjanja, kako neki Volkswagnu uspe izdelati tako dobre motorje, je tega avtomobilskega velikana nepričakovano ujela tudi pri goljufanju in zavajanju glede izpustov iz svojih dizelskih vozil. To pot na tnalu ni bil zloglasni ogljikov dioksid, temveč dušikovi oksidi. Kako točno je Volkswagen goljufal in kako so ga ujeli, s čim vse naši avtomobili onesnažujejo ozračje in ali so bencinski motorji čistejši od dizelski, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.
Smo v tednu razglasitev letošnjih dobitnikov Nobelovih nagrad. Na področju medicine so nagrado prinesla zdravila za zdravljenje malarije in nekaterih parazitskih bolezni, v fiziki je odbor najbolj prepričalo odkritje, da nevtrini, ena izmed skupin osnovnih delcev, vendarle imajo maso, v kemiji pa letos odmevajo dosežki pri odpravljanja poškodb DNK. Pogovarjali smo se tudi s prevajalko del Svetlane Aleksijevič, letošnje Nobelove nagrajenke za književnost.
Nič več izgubljenih ali pozabljenih ključev, nič več ukradenih denarnic in predvsem nič več prepoznih diagnoz bolezni. Kako, se sprašujete? Z mikročipiranjem ljudi. Strokovnjaki obljubljajo, da bo imelo vstavljanje mikročipov v človeško telo v prihodnosti velik, verjetno tudi ugoden vpliv na naše življenje. Kakšna pa so etična, medicinska in varnostna vprašanja o takšni praksi, ki ni videti le kot običajna modna muha
Alan Guth je tisti fizik, ki je postavil inflacijsko teorijo o vesolju, model pospešenega razširjanja vesolja v prvih trenutkih po velikem poku. Pred tedni je bil gost konference Lepton Photon v Ljubljani. Razložil je, kako so se mu v eni noči izšli vsi računi s katerimi se je uvrstil med legendarne fizike. Alan Guth je eden izmed resnih kandidatov za Nobelovo nagrado za fiziko.
V Ljubljani ta teden poteka največja letna konferenca fizike visokih energij "Lepton Photon". Morda lahko pričakujemo nove rezultate z Velikega hadronskega trkalnika v Ženevi na poti do nove fizike, konferenca pa bo ponudila tudi poljudno predavanje očeta inflacijske kozmologije Alana Gutha z MIT.
V Ljubljani ta teden poteka največja letna konferenca fizike visokih energij "Lepton Photon". Morda lahko pričakujemo nove rezultate z Velikega hadronskega trkalnika v Ženevi na poti do nove fizike, konferenca pa bo ponudila tudi poljudno predavanje očeta inflacijske kozmologije Alana Gutha z MIT.
Ta teden sta v slovenski znanstveni skupnosti odmevala dva dosežka – raziskovalci Kemijskega inštituta so s posebnim katalizatorjem za pretvorbo biorazgradljivih odpadkov v biogoriva prepričali žirijo na mednarodnem tekmovanju Royal Society of Chemistry, raziskovalec z Inštituta Jožefa Štefana pa je nato sredi tedna pritegnil precejšnjo mednarodno medijsko pozornost z odkritjem, da je v človeške celice mogoče vstaviti laserje.
Uporaba vodika v vozilih prinaša pomembne prednosti pri varčevanju z energijo in pri vplivu na okolje. Raziskovalci Instituta Jožef Stefan so v sodelovanju s partnerji iz več evropskih držav uspešno zaključili projekt razvoja pomožnega agregata za tovornjake na gorivne celice. Uporaba tovrstnega agregata nadomešča potrebo po delovanju pogonskega motorja kamiona na parkirišču in odpravlja neželen hrup in škodljive izpuste.
Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let.
Po napovedih mednarodnega denarnega sklada bo do leta 2050 na dva zaposlena prišel en upokojenec, v Sloveniji pa celo en zaposleni na enega upokojenca. Predvsem starejši bodo tako potrebovali vse več tehnične pomoči, zato je razvijanje pametnih tehnoloških sistemov in umetne inteligence zelo pomembno. Udeležili smo se predstavitve projekta inLIFE, v okviru katerega ob pomoči stanovalcev DS Fužine izpopolnjujejo pametne sisteme za pomoč starostnikom. Gost oddaje je vodja projekta dr. Matjaž Gams z Inštituta Jožef Stefan.
Tokrat smo se spustili v najnižje nadstropje narave, med njene osnovne gradnike. Gostili smo profesorja Boštjana Goloba s Fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani, ki je eden vodilnih znanstvenikov v fiziki osnovnih delcev. S kolegi na velikem pospeševalniku elektronov in pozitronov v japonski Tsukubi raziskuje doslej neznane procese in delce, kot so na primer supersimetrični delci. Več let je vodil raziskave delcev, ki jih sestavljajo čarobni kvarki. Prepričan je, da bomo prišli do nepričakovanih odkritij, morda neznanih delcev iz katerih je temna snov, ki jo je v vesolju veliko več kot običajne snovi, iz katere smo ljudje, Zemlja in zvezde. Prof. dr. Boštjan Golob je bil gost v Frekvenci X na Valu 202.
Na osnovi več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo. Ali še sploh potrebujemo zasebnost, prostor, kjer nismo nadzorovani? Kakšen je pomen zasebnosti na delovanje družbe?
Razumevanje človeških možganov v znanosti predstavlja enega največjih izzivov 21. stoletja. Prav zato je Evropska komisija v začetku leta 2013 konzorciju partnerjev projekta Človeški možgani oziroma angleško »The Human Brain Project« namenila kar milijardo evrov za izdelavo podrobnega načrta delovanja človeških možganov in njegove računalniške simulacije. Projekt je največji evropski vložek v znanost v naslednjih 10 letih, kako napreduje, pa se bomo v četrtek popoldne pogovarjali z njegovim izvršnim direktorjem dr. Richardom Frackowiakom. V oddaji bomo namenili pozornost tudi najbolj vročim točkam na področju raziskav v nevroznanosti in kam raziskovalno merijo slovenski nevroznanstveniki. Več v Frekvenci X ta četrtek ob 17ih in 10 minut na Valu 202.
Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.
Neveljaven email naslov