Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Malokdo se zaveda, da sodobni način življenja iz ozadja tiho usmerjajo supernatančne atomske ure, ki so eden najbolj izjemnih dosežkov znanosti in tehnologije. Tako natančno, kot znamo danes meriti čas, verjetno ne zmoremo izmeriti skoraj ničesar drugega.
Revolucija v izdelavi izjemno točnih ur se je začela v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki odkrili, kako je mogoče ob pomoči atomov izredno natančno meriti čas. Leta 1955 je britanski fizik Louis Essen izdelal prvo zanesljivo atomsko uro, ki je zamujala samo eno sekundo na 300 let.
Seveda so kmalu potem atomske ure s svojo nepremagljivo točnostjo postane nov standard v merjenju časa. Naš svet je začel utripati v ritmu atomov. Pri atomskih urah so vlogo mehaničnih nihal, ki odštevajo čas v običajnih urah, prevzeli elektroni, ki v enakomernih časovnih utripih spreminjajo položaj v atomu. Z merjenjem tega plesa elektronov je mogoče osupljivo natančno določiti tiktakanje časa.
Leta 1967 so tako znanstveniki na novo opredelili sekundo kot 9.192.631.770 period sevanja, ki ustrezajo prehodu med hiperfinima ravnema osnovnega stanja atoma cezij-133«. V naslednjih desetletjih so neutrudno izboljševali natančnost atomske ure. Ta se dandanes zmoti samo za kakšno sekundo na reci in piši nekaj milijonov let.
Srce sodobnih atomskih ur so cezijevi atomi, ohlajeni na supernizko temperaturo. In njihova natančnost res ni od muh. Trenutno najbolj točna ura na svetu, imenuje se NPL CsF2, je v britanskem Nacionalnem fizikalnem laboratoriju na robu Londona in se zmoti za manj kot sekundo v nepredstavljivih 138 milijonih let. Zdi se prav neverjetno, da lahko znanstveniki dandanes zgradijo tako točno in dovršeno napravo.
Kakih 200 podobno natančnih atomskih ur v 50 različnih državah skupaj določa mednarodni atomski čas, na podlagi katerega poteka koordinirani univerzalni čas, ki se uporablja za civilno merjenje časa. Kadar koli si nastavite uro, ki vam prehiteva, nazaj na pravilen čas, ki ga predvajajo na primer po radiu, vedite, da ta izvira iz atomskih ur.
Izjemna natančnost sodobnih atomskih ur ni samo lepotnega pomena, ampak je bistvena za brezhibno delovanje našega sveta. Na te ure se zanašajo delovanje interneta, sistemov GPS, oddajanje radijskih in televizijskih valov, bančne transakcije in še kaj bi se našlo. Brez popolnoma točnih ur današnji način življenja tako rekoč ne bi bil možen.
A čeprav so raziskovalci z atomskimi urami dosegli zavidljivo stopnjo natančnosti, nikakor niso prenehali iskati in izdelovati še boljših in točnejših. Leta 2001 so v ameriškem Nacionalnem institutu standardov in tehnologije razvili tako imenovane optične atomske ure, ki so še natančnejše od klasičnih cezijevih atomskih ur. Pravzaprav je supernatančne zanje preskromna beseda.
Ultrasupernatančne optične atomske ure bi lahko namreč podrle vse meje v predstavah o tem, kako točno lahko izmerimo čas. Leta 2010 so isti raziskovalci zgradili prototip optične ure, ki zaostaja ali pridobi le sekundo na osupljivih 3,7 milijarde let. Če bi tako uro zagnali ob začetku vesolja oziroma ob velikem poku, bi do danes zamujala samo 4 sekunde.
Strokovnjaki napovedujejo, da bodo optične ure v naslednjih letih nadomestile trenutne atomske, čeprav si navadni ljudje verjetno težko predstavljajo, zakaj bi potrebovali ure, ki zamujajo le sekundo na nekaj milijard let, ko pa že imamo take, ki zamujajo sekundo na sto milijonov let. Ampak tudi optične atomske ure niso zadnja domislica merilcev časa. Zadnja leta se pojavljajo ideje o še boljših urah. Med take sodijo tako imenovane jedrske in kvantne ure.
Leta 2011 so ameriški fiziki s tehnološkega inštituta v Georgiji izračunali, da bi jedrska ura na podlagi elementa torija zamujala samo sekundo v 200 milijardah let. Pri tem se že poraja vprašanje, ali bo naše vesolje sploh obstajalo toliko časa. Vsekakor se nam torej ni treba bati, da bi zaradi nenatančnih ur v življenju lahko izgubili kakšno sekundo.
INTERVJU:
Prof. Patrick Gill je eden najbolj vrhunskih časomerilcev na svetu. Dela v britanskem laboratoriju za fiziko, kjer skrbi tudi za eno najbolj natančnih super atomskih ur na planetu.
Profesor Gill, kje na svetu trenutno tiktaka najbolj točna atomska ura in kako natančna je?
Situacija je trenutno takšna, da določeno število t. i. nacionalnih standardnih laboratorijev v različnih državah upravlja set najnatančnejših atomskih ur. To so t.i. fontanske cezijeve atomske ure. Zdaj jih deluje okrog sedem ali osem, nameščene pa so v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji in Japonski. Poleg teh ur imajo v mnogih državah še druge, manj natančne atomske ure. Te fontanske cezijeve atomske ure smo razvijali zadnjih 20 let in najboljše lahko merijo čas z zaostankom ene sekunde na 60 milijonov let ali več.
Bi bilo sodobno življenje sploh mogoče brez teh super ur? Zakaj je pomembno, da ura zaostane samo za eno sekundo na nekaj milijonov let?
Da, ena sekunda na 60 milijonov let res ni čas, ki bi se nas dotikal, saj nas zanimajo mnogo krajši intervali – na primer en dan. Vendar pa obstajajo aplikacije, ki se zanašajo na takšno natančnost. Na najosnovnejšm koncu denimo želiva vedeti, koliko je ura, vendar samo do kakšne minute natančno. Malo večjo natančnost potrebujejo v športu, za kako milisekundo. Še višje so finančne institucije, saj želijo pri borznem poslovanju veliko točnost. Potem je pomembna natančnost pri distribuciji električne energije – to je zahteven časovni problem, zato so pomembne mikrosekunde. Še dlje pa so satelitska navigacija in naprave v avtomobilih ali telefonih – zanašajo se na atomske ure v satelitih. Najvišjo natančnost pri merjenju časa pa potrebujejo v visoki znanosti, recimo v sodobni astronomiji, kozmologiji in drugih temeljnih znanstvenih vedah.
Kako zahtevno pa je narediti takšno atomsko uro in koliko približno stane?
Manj natančne atomske ure je mogoče tudi kupiti, za recimo kakih deset tisoč dolarjev. Kupiti je mogoče tudi atomske ure velikosti kosa mila. Če pa govorimo o vrhunskih primarnih standardih, se pravi fontanskih cezijevih atomskih urah – te so visoke približno 2 metra, v njih sta ultra vakuum in oblak cezijevih atomov, ki so z laserji ohlajeni na okrog -273 stopinj.
Znanstveniki bi radi naredili še natančnejše atomske ure. Kako natančne ure pa je mogoče narediti oziroma kakšne super ure bomo imeli v prihodnosti. In zakaj potrebujemo še natančnejše ure? Ali je res pomembno zaostajanje za eno sekundo v nekaj deset milijonih let ali v nekaj sto milijonih let?
Da, človeku na ulici za to ni mar, v visoki znanosti – kozmologiji, osnovni fiziki in podbno pa je pomembno, izboljšanje natančnosti pri merjenju časa. Torej je to uporabno za visoko znanost, vendar pa ljudje vedno najdejo tudi način za prilagoditev za bolj tehnološke potrebe. Dober primer tega iz preteklosti je nastanek globalnega navigacijskega sistema GPS, ki so ga omogočile atomske ure. Kar zadeva izboljšanje natančnosti, pa bi lahko točnost atomskih ure s pomočjo laserske tehnologije trenutno izboljšali še za okrog 100-krat.
688 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Malokdo se zaveda, da sodobni način življenja iz ozadja tiho usmerjajo supernatančne atomske ure, ki so eden najbolj izjemnih dosežkov znanosti in tehnologije. Tako natančno, kot znamo danes meriti čas, verjetno ne zmoremo izmeriti skoraj ničesar drugega.
Revolucija v izdelavi izjemno točnih ur se je začela v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki odkrili, kako je mogoče ob pomoči atomov izredno natančno meriti čas. Leta 1955 je britanski fizik Louis Essen izdelal prvo zanesljivo atomsko uro, ki je zamujala samo eno sekundo na 300 let.
Seveda so kmalu potem atomske ure s svojo nepremagljivo točnostjo postane nov standard v merjenju časa. Naš svet je začel utripati v ritmu atomov. Pri atomskih urah so vlogo mehaničnih nihal, ki odštevajo čas v običajnih urah, prevzeli elektroni, ki v enakomernih časovnih utripih spreminjajo položaj v atomu. Z merjenjem tega plesa elektronov je mogoče osupljivo natančno določiti tiktakanje časa.
Leta 1967 so tako znanstveniki na novo opredelili sekundo kot 9.192.631.770 period sevanja, ki ustrezajo prehodu med hiperfinima ravnema osnovnega stanja atoma cezij-133«. V naslednjih desetletjih so neutrudno izboljševali natančnost atomske ure. Ta se dandanes zmoti samo za kakšno sekundo na reci in piši nekaj milijonov let.
Srce sodobnih atomskih ur so cezijevi atomi, ohlajeni na supernizko temperaturo. In njihova natančnost res ni od muh. Trenutno najbolj točna ura na svetu, imenuje se NPL CsF2, je v britanskem Nacionalnem fizikalnem laboratoriju na robu Londona in se zmoti za manj kot sekundo v nepredstavljivih 138 milijonih let. Zdi se prav neverjetno, da lahko znanstveniki dandanes zgradijo tako točno in dovršeno napravo.
Kakih 200 podobno natančnih atomskih ur v 50 različnih državah skupaj določa mednarodni atomski čas, na podlagi katerega poteka koordinirani univerzalni čas, ki se uporablja za civilno merjenje časa. Kadar koli si nastavite uro, ki vam prehiteva, nazaj na pravilen čas, ki ga predvajajo na primer po radiu, vedite, da ta izvira iz atomskih ur.
Izjemna natančnost sodobnih atomskih ur ni samo lepotnega pomena, ampak je bistvena za brezhibno delovanje našega sveta. Na te ure se zanašajo delovanje interneta, sistemov GPS, oddajanje radijskih in televizijskih valov, bančne transakcije in še kaj bi se našlo. Brez popolnoma točnih ur današnji način življenja tako rekoč ne bi bil možen.
A čeprav so raziskovalci z atomskimi urami dosegli zavidljivo stopnjo natančnosti, nikakor niso prenehali iskati in izdelovati še boljših in točnejših. Leta 2001 so v ameriškem Nacionalnem institutu standardov in tehnologije razvili tako imenovane optične atomske ure, ki so še natančnejše od klasičnih cezijevih atomskih ur. Pravzaprav je supernatančne zanje preskromna beseda.
Ultrasupernatančne optične atomske ure bi lahko namreč podrle vse meje v predstavah o tem, kako točno lahko izmerimo čas. Leta 2010 so isti raziskovalci zgradili prototip optične ure, ki zaostaja ali pridobi le sekundo na osupljivih 3,7 milijarde let. Če bi tako uro zagnali ob začetku vesolja oziroma ob velikem poku, bi do danes zamujala samo 4 sekunde.
Strokovnjaki napovedujejo, da bodo optične ure v naslednjih letih nadomestile trenutne atomske, čeprav si navadni ljudje verjetno težko predstavljajo, zakaj bi potrebovali ure, ki zamujajo le sekundo na nekaj milijard let, ko pa že imamo take, ki zamujajo sekundo na sto milijonov let. Ampak tudi optične atomske ure niso zadnja domislica merilcev časa. Zadnja leta se pojavljajo ideje o še boljših urah. Med take sodijo tako imenovane jedrske in kvantne ure.
Leta 2011 so ameriški fiziki s tehnološkega inštituta v Georgiji izračunali, da bi jedrska ura na podlagi elementa torija zamujala samo sekundo v 200 milijardah let. Pri tem se že poraja vprašanje, ali bo naše vesolje sploh obstajalo toliko časa. Vsekakor se nam torej ni treba bati, da bi zaradi nenatančnih ur v življenju lahko izgubili kakšno sekundo.
INTERVJU:
Prof. Patrick Gill je eden najbolj vrhunskih časomerilcev na svetu. Dela v britanskem laboratoriju za fiziko, kjer skrbi tudi za eno najbolj natančnih super atomskih ur na planetu.
Profesor Gill, kje na svetu trenutno tiktaka najbolj točna atomska ura in kako natančna je?
Situacija je trenutno takšna, da določeno število t. i. nacionalnih standardnih laboratorijev v različnih državah upravlja set najnatančnejših atomskih ur. To so t.i. fontanske cezijeve atomske ure. Zdaj jih deluje okrog sedem ali osem, nameščene pa so v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji in Japonski. Poleg teh ur imajo v mnogih državah še druge, manj natančne atomske ure. Te fontanske cezijeve atomske ure smo razvijali zadnjih 20 let in najboljše lahko merijo čas z zaostankom ene sekunde na 60 milijonov let ali več.
Bi bilo sodobno življenje sploh mogoče brez teh super ur? Zakaj je pomembno, da ura zaostane samo za eno sekundo na nekaj milijonov let?
Da, ena sekunda na 60 milijonov let res ni čas, ki bi se nas dotikal, saj nas zanimajo mnogo krajši intervali – na primer en dan. Vendar pa obstajajo aplikacije, ki se zanašajo na takšno natančnost. Na najosnovnejšm koncu denimo želiva vedeti, koliko je ura, vendar samo do kakšne minute natančno. Malo večjo natančnost potrebujejo v športu, za kako milisekundo. Še višje so finančne institucije, saj želijo pri borznem poslovanju veliko točnost. Potem je pomembna natančnost pri distribuciji električne energije – to je zahteven časovni problem, zato so pomembne mikrosekunde. Še dlje pa so satelitska navigacija in naprave v avtomobilih ali telefonih – zanašajo se na atomske ure v satelitih. Najvišjo natančnost pri merjenju časa pa potrebujejo v visoki znanosti, recimo v sodobni astronomiji, kozmologiji in drugih temeljnih znanstvenih vedah.
Kako zahtevno pa je narediti takšno atomsko uro in koliko približno stane?
Manj natančne atomske ure je mogoče tudi kupiti, za recimo kakih deset tisoč dolarjev. Kupiti je mogoče tudi atomske ure velikosti kosa mila. Če pa govorimo o vrhunskih primarnih standardih, se pravi fontanskih cezijevih atomskih urah – te so visoke približno 2 metra, v njih sta ultra vakuum in oblak cezijevih atomov, ki so z laserji ohlajeni na okrog -273 stopinj.
Znanstveniki bi radi naredili še natančnejše atomske ure. Kako natančne ure pa je mogoče narediti oziroma kakšne super ure bomo imeli v prihodnosti. In zakaj potrebujemo še natančnejše ure? Ali je res pomembno zaostajanje za eno sekundo v nekaj deset milijonih let ali v nekaj sto milijonih let?
Da, človeku na ulici za to ni mar, v visoki znanosti – kozmologiji, osnovni fiziki in podbno pa je pomembno, izboljšanje natančnosti pri merjenju časa. Torej je to uporabno za visoko znanost, vendar pa ljudje vedno najdejo tudi način za prilagoditev za bolj tehnološke potrebe. Dober primer tega iz preteklosti je nastanek globalnega navigacijskega sistema GPS, ki so ga omogočile atomske ure. Kar zadeva izboljšanje natančnosti, pa bi lahko točnost atomskih ure s pomočjo laserske tehnologije trenutno izboljšali še za okrog 100-krat.
Morda se vam zdi, da vaši vedri tviti in godrnjanje na Facebooku ne zanimajo nikogar razen vaših prijateljev, a se motite. S pojavom družabnih omrežij, na katerih pogosto nekritično delimo svoje misli, so družboslovne znanosti prvič v zgodovini dobile vpogled v glave več milijard ljudi. Odprle so se povsem nove možnosti za raziskave in tudi zlorabo podatkov.
Z vsadki v senzoričnem delu možganske skorje lahko paraliziran človek pridobi senzorično povratno informacijo iz roke in tisto, česar se dotakne, dejansko čuti. Kako je to mogoče in do kam sega komunikacija med človeškim telesom in robotskimi udi, smo preverili v oddaji Frekvenca X. Sodelovali so: dr. Michael Boninger, Univerza v Pittsburgu dr. Marko Munih, Fakulteta za elektrotehniko Nathan Copeland, kvadriplegik Daniele Bellini, amputiranec
Rjave, zelene ali modre oči? Če bi imeli možnost poseči v genski material, bi si res želeli vplivati na lastnosti vašega sina ali hčere? Etične dileme so v sodobni znanosti vse bolj pogoste, meje pa vse bolj zabrisane. Pogledujemo v prihodnost in k robovom znanosti – kaj prinašajo prihodnja desetletja, kaj je realno mogoče in kaj bo še vedno znanstvena fantastika, kako bo spremenjeni svet (rast prebivalstva, podnebne spremembe, izumiranja vrst) vplival na odpiranje znanosti, kakšno moč ima znanstveni dumping in kako se z izzivi soočati z glavo in ne s populizmom. Sogovorniki: dr. Andrej Prša, dr. Toni Pustovrh, dr. Anže Županič in dr. Radovan Komel.
Leto 2016 je ubiralo svojstveno pot tudi na znanstvenem področju. Na področjih genetike, biologije in astronomije so se vrstila nova odkritja, v okoljskih znanostih so deževala še resnejša opozorila, svet je solidarno strnil vrste v boju proti razsajanju virusa zika, stroji pa so človeku zabili še en gol. V 2016-em smo segli dlje v preteklost in globlje v do zdaj nepojasnjene skrivnosti človeka. Skozi znanstveni izbor ekipe oddaje Frekvenca X vas vodita Maja Ratej in Luka Hvalc.
Pred dobrim letom je ameriška astronomka dr. Tabetha Boyajian s sodelavci objavila članek, v katerem je predstavila nenavadne lastnosti zvezde KIC 9462852, ki so jo opazovali z Nasinim satelitom Kepler. Naslov njenega članka: "Kje je svetloba?" še vedno nima zanesljivega odgovora.
V naravi je več kot 170 tisoč živali, ki za lov ali obrambo ali druge namene uporabljajo strupe, nekateri so tako močni, da so lahko že v zelo majhnih odmerkih usodni za človeka. Najbolj kompleksni in tudi najnevarnejši so prav strupi kač, ki prizadenejo žrtvin živčni, mišični ali krvožilni sistem, nekatere kače, na primer južnoameriška suličarka, pa lahko izzovejo strahotno odmiranje tkiv. V tokratni Frekvenci X se podajamo v zanimiv svet živalskih strupov. Ugotavljamo tudi, da protistrupov, na primer proti ugrizu modrasa, na trgu sploh ni več, odstiramo pa tudi, kako pomembna zdravila, ki dandanes rešujejo na milijone življenj, temeljijo prav na kačjem in drugih strupih.
Ob dnevu boja proti AIDSu se bomo spomnili, kdo je bil grešni kozel, ki so ga pred več kot tridesetimi leti obtožili, da je v Združene države prinesel virus HIV, kje se je vse začelo in kakšne rezultate dajejo trenutne raziskave na tem področju. Znastveniki, med njimi tudi dr. Lucy Dorrell z oxfordske univerze, so razvili novo zdravilo, ki uniči virus HIV v celicah.
Glede na to, kako kratka so obdobja miru v zgodovini človeštva – če lahko o njih sploh govorimo – so sodobna dognanja nevroloških znanosti o določenih vidikih našega čutenja fascinantna. Nekatere najdbe namreč potrjujejo tezo, da se ljudem nasilje fizično upira. Verjetno ima s tem kaj opraviti dejstvo, da smo zaradi svoje biološke zasnove nagnjeni k sočutju. V naših možganih, pa tudi možganih nekaterih živali – se skrivajo tako imenovane zrcalne nevronske celice. Ti nevroni takrat, ko opazujemo določeno početje nekoga – na primer če se udari v koleno – sprožijo enake signale kot nevroni v možganih opazovanega. Kljub temu da smo se ljudje skozi evolucijo naučili sočutje učinkovito zatirati, smo po naravi empatični. Novodobna znanost torej v precejšnji meri pritrjuje slutnjam, ki so jih izrazili že nekateri starodavni filozofi. Gosti: Dr. Tomaž Grušovnik, docent na Univerzi za Primorskem Dr. Lenart Škof, religiolog Dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
Slovenski biologi so odkrili, da imajo bakterije vpliv na razmnoževanje pajkov. Kako vplivajo na obnašanje drugih živali, je lahko morda od bakterij celo odvisno obnašanje ljudi? Gostji: Doc. dr. Simona Kralj Fišer in Dr. Alanna Collen.
Potresi, ki neprestano nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Vzporednico zemeljski seizmologiji, ki s pomočjo potresnih valov razkriva notranjost Zemlje, bomo potegnili tudi s preostalimi planeti v Osončju in celo z zvezdami, kjer v okviru astroseizmologije preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Lani smo na svetu proizvedli več kot 42 milijonov ton odpadne elektronske opreme. Do leta 2018 naj bi se ta številka povečala na 50 milijonov ton. Velik delež e-odpadkov konča na odlagališčih držav tretjega sveta, kar številni plačajo tudi z zdravjem. Ena od komponent, ki jo zavržemo z e-odpadki, ki kot surovina hitro hlapi, je platina. Raziskovalec s Kemijskega inštituta dr. Nejc Hodnik je pred kratkim razvil način zelenega recikliranja te plemenite kovine in s tem nakazal pot, kako lahko k problematiki e-odpadkov pristopamo bolj odgovorno in z učinkovitimi rešitvami.
Morda res še ne diši po zimi, a prihajajo dnevi, ko marsikdo ne bo vohal ničesar. V Frekvenci X smo, preden se v njih naberejo prekomerne količine sluzi, odprli nosove in se prepustili zaznavanju vonjav.
Deset in deset ni dvajset. Če dodamo še 50, pa je enajst. Kaj je to? Z njimi smo se srečali že v otroštvu, z njimi se srečujemo v odrasli dobi in tudi v vsakdanjem življenju. Uganke so z nami že tisočletja, poznali so jih že stari Babilonci, Asirci in drugi, v našem okolju je gotovo najbolj znana med prastarimi ugankami biblična Samsonova uganka. Najsi bodo matematične ali besedne, rešljive ali celo nerešljive, imamo jih radi.
Živimo v dobi, ki jo obvladujejo prikriti vplivi na mnenje ljudi. Prepričevalske trike nam servirajo politiki, poslovneži, marketingarji, zavarovalniški agentje, morda celo naši šefi … Kako jih prepoznati in kako se z njimi konstruktivno soočati? Gostje: dr. James Garvey, filozof, avtor knjige Prepričevalci; dr.Stojan Pelko, nekdanji oglaševalec, publicist; Boštjan Videmšek, novinar Dela, protivojni poročevalec.
Poteka teden razglasitev dobitnikov Nobelovih nagrad, zato bomo tokratno Frekvenco X posvetili letošnjim nagrajencem na področju medicine, fizike in kemije ter pokomentirali njihova odkritja s pomočjo slovenskih strokovnjakov na podobnih področjih
Nad Višnjanom v hrvaški Istri stoji astronomski observatorij Tićan. Vodi ga Korado Korlević, ki je v svoji karieri odkril približno 1000 asteroidov, s pomočjo teleskopa v Višnjanu so bili odkriti tudi trije kometi, dva nosita ime prav po Korleviću. Kakšna je skrivnost istrskega lovca na asteroide in kako je Višnjan postal astronomsko središče, kjer se na kreativnih taborih učijo tudi nadarjeni otroci.
Frekvenca X pripravlja pregled najzanimivejših, najbolj nenavadnih med nenavadnimi znanstvenimi dosežki zadnjega četrt stoletja. V noči s četrtka na petek bodo v Parizu podelili 26. Ig Nobelove nagrade za prelomna odkritja v znanosti, ki nas najprej silijo k smehu, nato pa še k razmisleku. O biomedicinskih posledicah intenzivnega poljubljanja, vplivu prisotnosti ljudi na paritvene navade nojev in iskanju kemijskih receptov za od-vretje jajca ter o (ne)uporabni vrednosti podobnih na prvi pogled trivialnih odkritij.
Natanko leto dni je od odkritja gravitacijskih valov, enega od največjih znanstvenih prodorov v tem stoletju, ki potrjuje Einsteinovo teorijo relativnosti in je korak bliže k razumevanju velikega poka. Z gravitacijskimi raziskavami se že desetletja ukvarja profesorica Sheila Rowan, direktorica tovrstnega inštituta na Univerzi v Glasgowu, ki je bila pred kratkim imenovana za glavno znanstveno svetovalko na Škotskem. Njeno temeljno področje so optični materiali za detektorje gravitacijskih valov. Rowanova, ki je osrednja gostja simpozija Mednarodne astronomske zveze, ki ga te dni gosti Univerza v Novi Gorici, je v Frekvenci X pojasnila, zakaj so gravitacijski valovi tako pomembni in kako lahko zapleteno fiziko za njimi razumemo čisto vsi.
Terrence Malick je na filmskem festivalu v Benetkah predstavil poetični dokumentarec Voyage of Time, ki ga opisujejo kot poklon kozmosu, razodetje časa od njegovega začetka do končnega kolapsa. Film si je v Benetkah ogledala Nina Zagoričnik, ki bo predstavila vtise o novi stvaritvi velikega režiserja. Druga filmska znanstveno-fantastična zgodba je povezana s filmom Stik iz leta 1997, ki prikazuje prvi stik človeštva z zunajzemeljsko civilizacijo. Svetovalec pri filmu je bil ameriški astronom Shest Shostak, ki je tudi aktualni gost podkasta Številke Slavka Jeriča.
Bi lahko imeli danes v Sloveniji svojo Nokio, celo Samsung? Morda, računalniško podjetje Iskra Delta je bilo pred 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb ter ob nespretnem ekonomskem vodenju, tik pred osamosvojitvijo propadli. Z nekaterimi vpletenimi smo tehnološka in politična ozadja hitrega vzpona in zatona Iskre Delte raziskovali že pred meseci, oddaja je naletela na velik odziv, zato zgodbo nadaljujemo z nekaterimi novimi pogledi in manj znanimi dejstvi.
Neveljaven email naslov