Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Zasavska regija: ruševine Medijskega gradu, Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, rudarska kolonija Njiva in Vila de Seppi
Zasavska statistična regija je tako po površini kot po številu prebivalcev najmanjša med regijami. Glede na podatke o obiskanosti – lani le 1400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko – bi jo lahko poimenovali necenjeni "grdi raček" slovenskega turizma. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži.
Ko sem se približevala ruševinam, sem najprej na levi zagledala obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bil pokopan Janez Vajkard Valvasor, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se je skrivalo tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja stena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj žal nisem našla. Sem pa ob pogledu na romantično ruševino takoj razumela, zakaj jo v zadnjem času uporabljajo tudi kot poročno kuliso.
V Trbovljah me je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po temnem rudniškem rovu in mi razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka.
“To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena.”
S t. i. VR-očali sem se prek navidezne resničnosti (oz. posebnih 360-stopinjskih videov) sprehajala po jami nekdanjega trboveljskega rudnika-
Zdaj vem, kako je teklo rudarsko delo. Kako so rudarji živeli, pa mi je pojasnila Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju Trbovlje, muzejska svetnica, med ogledom dveh rudarskih stanovanj v rudarski koloniji Njiva.
»Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Glavni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba.«
Doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhausih. Za kolonijska stanovanja so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so imeli družino in so bili zaposleni vsaj pet let. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo v 60. letih.
Zapeljem na hrastniški most, mimo rumenih uličnih svetilk in rdečega cvetja na ograji in že sem pri steklarni. Pogledam na drugo stran ceste, steklarni nasproti, in jo takoj opazim, dvonadstropno industrijsko vilo! Vila de Seppi je zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno se z Jasmino Janjić, informatorko v Turistično-informacijskem centru Hrastik, povzpneva po stopnicah in pokukava skozi okna. Opazim odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva. Zgraditi jo je dala Ema de Seppi.
»Njen oče je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila vila sploh zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar.«
Pred odhodom se ustavim še pri domačinkah Ani in Jožici (Joci) Hriberšek iz Prosvetnega društva Čeče - Hrastnik, ki sodelujeta pri organizaciji Funšterca, festivala stekla in zasavske kulinarike, in tudi na sploh skrbita za to, da znanje o zasavski kulinariki ne utone v pozabo. Domov grem bogatejša za kar nekaj zasavskih receptov. »So pa zasavske jedi najboljše, če so pripravljene na šporhetu na drva, ne na plinu,« še dodata med poslavljanjem.
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Zasavska regija: ruševine Medijskega gradu, Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, rudarska kolonija Njiva in Vila de Seppi
Zasavska statistična regija je tako po površini kot po številu prebivalcev najmanjša med regijami. Glede na podatke o obiskanosti – lani le 1400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko – bi jo lahko poimenovali necenjeni "grdi raček" slovenskega turizma. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži.
Ko sem se približevala ruševinam, sem najprej na levi zagledala obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bil pokopan Janez Vajkard Valvasor, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se je skrivalo tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja stena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj žal nisem našla. Sem pa ob pogledu na romantično ruševino takoj razumela, zakaj jo v zadnjem času uporabljajo tudi kot poročno kuliso.
V Trbovljah me je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po temnem rudniškem rovu in mi razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka.
“To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena.”
S t. i. VR-očali sem se prek navidezne resničnosti (oz. posebnih 360-stopinjskih videov) sprehajala po jami nekdanjega trboveljskega rudnika-
Zdaj vem, kako je teklo rudarsko delo. Kako so rudarji živeli, pa mi je pojasnila Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju Trbovlje, muzejska svetnica, med ogledom dveh rudarskih stanovanj v rudarski koloniji Njiva.
»Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Glavni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba.«
Doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhausih. Za kolonijska stanovanja so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so imeli družino in so bili zaposleni vsaj pet let. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo v 60. letih.
Zapeljem na hrastniški most, mimo rumenih uličnih svetilk in rdečega cvetja na ograji in že sem pri steklarni. Pogledam na drugo stran ceste, steklarni nasproti, in jo takoj opazim, dvonadstropno industrijsko vilo! Vila de Seppi je zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno se z Jasmino Janjić, informatorko v Turistično-informacijskem centru Hrastik, povzpneva po stopnicah in pokukava skozi okna. Opazim odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva. Zgraditi jo je dala Ema de Seppi.
»Njen oče je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila vila sploh zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar.«
Pred odhodom se ustavim še pri domačinkah Ani in Jožici (Joci) Hriberšek iz Prosvetnega društva Čeče - Hrastnik, ki sodelujeta pri organizaciji Funšterca, festivala stekla in zasavske kulinarike, in tudi na sploh skrbita za to, da znanje o zasavski kulinariki ne utone v pozabo. Domov grem bogatejša za kar nekaj zasavskih receptov. »So pa zasavske jedi najboljše, če so pripravljene na šporhetu na drva, ne na plinu,« še dodata med poslavljanjem.
Skrb za tradicijo in ohranjanje okusov. Tako bi lahko opisali občino Luče, ki jo danes predstavljamo v naPOTkih. Občina Luče poleg istoimenske vasi, obsega tudi zaselke: Krnica, Podvolovljek, Podveža, Raduha, Stremec in Konjski Vrh. Med naravnimi znamenitostmi občine je sicer najbolj obiskana in znana Snežna jama, ki pa jo je Nadia Petauer namerno izpustila, ter se podala na pot raziskovanja drugih lokalnih posebnosti. Pomembno je omeniti, da so se lansko leto Luče pridružile mednarodni mreži Gorniške vasi, ki povezuje alpske turistične kraje, predane spoštovanju gorniške tradicije in trajnostnemu razvoju turizma. Skupni imenovalec naslednje reportaže je torej tradicija.
Občina, v katero se odpravljamo tokrat, je Občina Kostel, ki je del jugovzhodne statistične regije. Leži med občinama Kočevje in Osilnica, ob mejni reki Kolpi in po površini meri 56 km2. Sedež občine je v vasi Vas. Po podatkih statističnega urada iz leta 2018 je imela občina Kostel približno 650 prebivalcev. Kostel ima 54 vasi in 16 zaselkov, nima trgovine, gostilne ali stalnega zdravnika, ima pa zakladnico geografskih značilnosti, zgodovinskega dogajanja in naravnih ter kulturnih bogastev. Z radijskim mikrofonom se je na pot po napotke tja odpravila Mojca Delač.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko! Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.
Nadpovprečno veliko avtov (631 na 1000 prebivalcev) in eden največjih selitvenih prirastov v naši državi. Tako so nam Divačo ob začetku 2. serije naših naPOTkov predstavili na statističnem uradu. Če govorimo o presežkih, pa v tej občini nikakor ne moremo mimo kraških jam. V Divači na primer leži ena najdaljših slovenskih jam – 20 kilometrov dolga Kačna jama, v katero se jamarji spustijo skozi 180 metrov globoko vhodno brezno. To seveda pomeni, da ni dostopna vsakomur; so pa vsakomur dostopne točke, ki jih je obiskala Andreja Gradišar. Pelje nas na Krasoslovno naravoslovno učno pot, odkrivanje druge dimenzije v Divaški jami in druženje z filmskimi zvezdami v Muzeju slovenskih filmskih igralcev.
Velik del občine, ki jo predstavljamo danes, leži v Triglavskem narodnem parku, in to dejstvo zelo verjetno zaznamuje tudi naslednje podatke – po površini se občina uvršča na 4. mesto, po številu prebivalcev pa šele na 152. mesto. V povprečju v občini Bovec na kvadratnem kilometru živi le 8 prebivalcev. Spoznali smo, katera je skrivna sestavina bovških krafov, obiskali sirarno, kjer pridelujejo bovški sir s certifikatom, v kaverni spoznavali življenje vojakov med fronto in na koncu še uživali v čudoviti naravi Lepene, kjer je Šunikov vodni gaj.
Tokrat se v Napotkih odpravljamo v občino Gorje! Kraj z imenom Gorje sicer ne obstaja, obstajata pa Spodnje in Zgornje Gorje. Četudi po številu prebivalcev sodi med manjše slovenske občine, po površini in po naravnih lepotah gotovo ne. Prvič so bile Gorje omenjene že leta 1173, slovijo pa po bogati fužinarsko-kovaški tradiciji in zvončarstvu. Ena največjih in najbolj poznanih naravnih znamenitosti v gorjanski občini je nedvomno med Hom in Boršt vrezana Soteska Vintgar. A o njej v tokratnih Napotkih ne bomo. Raje se posvetimo manj poznanim kulturnim, zgodovinskim in naravnim znamenitostim gorjanskega. Na pot sta se podala Katja Krajnc in Peter Močnik.
Tokrat se podajamo na območje, ki bi ga lahko opisali kot »razgibano primorsko zavetje na robu Alp« – tako so zapisali na uradni spletni strani občine Cerkno, ki je del goriške statistične regije. Po površini Cerkno sodi med 50 največjih slovenskih občin, meri 132 kvadratnih kilometrov, glede na število prebivalcev pa se z nekaj manj kot 4.600 prebivalci uvršča v zlato sredino med 212imi slovenskimi občinami. A bolj kot številke nas zanima, kaj vse je v Cerknem moč videti in doživeti, pa tudi, kako na te kraje gledajo domačini.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Na zahodu občina Šentilj, na jugozahodu Sveta Ana, na vzhodu Gornja Radgona, na severu reka Mura in meja z Avstrijo. Nataša Rašl je v Apačah obiskala lokalno gospodinjo z uspešno zgodbo na kmetiji, znanega slovenskega vinarja, ki spretno izkorišča dejstvo, da kraji ležijo med obronki Slovenskih goric, in lokalnega posebneža v najboljšem možnem smislu, zaradi katerega ima občina pomembno turistično točko.
12 tednov je minilo, kot bi mignili, v tem času smo v 12 statističnih regijah izbrskali edinstvene, turistično manj poznane, zabavne – in še bi lahko naštevali – znamenitosti in doživetja, ki jih ponuja naša država ter jih zbrali v rubriki 'naPOTki'. Zaradi znanih okoliščin je seveda raziskovanje različnih kotičkov Slovenija morda bolj v ospredju, kot bi bilo sicer. Prav vse reportaže lahko poslušate kadarkoli in kjerkoli, če se naročite na podkast naPOTki, kjer vam bomo že prihodnji teden ponujali novo serijo oddaj, in sicer gredo naPOTki na Prvem po občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer po abecedi od A do Ž. Začnemo z Apačami.
Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.
Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Če boste v vročih poletnih dneh iskali osvežitev, vam v tokratnih NaPOTkih ponujamo nekaj zamisli za »hlajenje« v goriški statistični regiji: stare obokane vinske kleti in pot divjih užitnih rastlin v Vipavski dolini, grobnico Burbonov in starodavno knjižnico na Kostanjevici v Novi Gorici ter sprehod skozi gozd oz. Park Pečno v Kanalu ob Soči, poln nenavadnih skulptur in umetniških instalacij.
Neveljaven email naslov
