Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Zasavska regija: ruševine Medijskega gradu, Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, rudarska kolonija Njiva in Vila de Seppi
Zasavska statistična regija je tako po površini kot po številu prebivalcev najmanjša med regijami. Glede na podatke o obiskanosti – lani le 1400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko – bi jo lahko poimenovali necenjeni "grdi raček" slovenskega turizma. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži.
Ko sem se približevala ruševinam, sem najprej na levi zagledala obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bil pokopan Janez Vajkard Valvasor, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se je skrivalo tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja stena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj žal nisem našla. Sem pa ob pogledu na romantično ruševino takoj razumela, zakaj jo v zadnjem času uporabljajo tudi kot poročno kuliso.
V Trbovljah me je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po temnem rudniškem rovu in mi razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka.
“To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena.”
S t. i. VR-očali sem se prek navidezne resničnosti (oz. posebnih 360-stopinjskih videov) sprehajala po jami nekdanjega trboveljskega rudnika-
Zdaj vem, kako je teklo rudarsko delo. Kako so rudarji živeli, pa mi je pojasnila Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju Trbovlje, muzejska svetnica, med ogledom dveh rudarskih stanovanj v rudarski koloniji Njiva.
»Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Glavni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba.«
Doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhausih. Za kolonijska stanovanja so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so imeli družino in so bili zaposleni vsaj pet let. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo v 60. letih.
Zapeljem na hrastniški most, mimo rumenih uličnih svetilk in rdečega cvetja na ograji in že sem pri steklarni. Pogledam na drugo stran ceste, steklarni nasproti, in jo takoj opazim, dvonadstropno industrijsko vilo! Vila de Seppi je zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno se z Jasmino Janjić, informatorko v Turistično-informacijskem centru Hrastik, povzpneva po stopnicah in pokukava skozi okna. Opazim odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva. Zgraditi jo je dala Ema de Seppi.
»Njen oče je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila vila sploh zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar.«
Pred odhodom se ustavim še pri domačinkah Ani in Jožici (Joci) Hriberšek iz Prosvetnega društva Čeče - Hrastnik, ki sodelujeta pri organizaciji Funšterca, festivala stekla in zasavske kulinarike, in tudi na sploh skrbita za to, da znanje o zasavski kulinariki ne utone v pozabo. Domov grem bogatejša za kar nekaj zasavskih receptov. »So pa zasavske jedi najboljše, če so pripravljene na šporhetu na drva, ne na plinu,« še dodata med poslavljanjem.
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Zasavska regija: ruševine Medijskega gradu, Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, rudarska kolonija Njiva in Vila de Seppi
Zasavska statistična regija je tako po površini kot po številu prebivalcev najmanjša med regijami. Glede na podatke o obiskanosti – lani le 1400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko – bi jo lahko poimenovali necenjeni "grdi raček" slovenskega turizma. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži.
Ko sem se približevala ruševinam, sem najprej na levi zagledala obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bil pokopan Janez Vajkard Valvasor, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se je skrivalo tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja stena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj žal nisem našla. Sem pa ob pogledu na romantično ruševino takoj razumela, zakaj jo v zadnjem času uporabljajo tudi kot poročno kuliso.
V Trbovljah me je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po temnem rudniškem rovu in mi razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka.
“To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena.”
S t. i. VR-očali sem se prek navidezne resničnosti (oz. posebnih 360-stopinjskih videov) sprehajala po jami nekdanjega trboveljskega rudnika-
Zdaj vem, kako je teklo rudarsko delo. Kako so rudarji živeli, pa mi je pojasnila Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju Trbovlje, muzejska svetnica, med ogledom dveh rudarskih stanovanj v rudarski koloniji Njiva.
»Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Glavni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba.«
Doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhausih. Za kolonijska stanovanja so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so imeli družino in so bili zaposleni vsaj pet let. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo v 60. letih.
Zapeljem na hrastniški most, mimo rumenih uličnih svetilk in rdečega cvetja na ograji in že sem pri steklarni. Pogledam na drugo stran ceste, steklarni nasproti, in jo takoj opazim, dvonadstropno industrijsko vilo! Vila de Seppi je zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno se z Jasmino Janjić, informatorko v Turistično-informacijskem centru Hrastik, povzpneva po stopnicah in pokukava skozi okna. Opazim odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva. Zgraditi jo je dala Ema de Seppi.
»Njen oče je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila vila sploh zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar.«
Pred odhodom se ustavim še pri domačinkah Ani in Jožici (Joci) Hriberšek iz Prosvetnega društva Čeče - Hrastnik, ki sodelujeta pri organizaciji Funšterca, festivala stekla in zasavske kulinarike, in tudi na sploh skrbita za to, da znanje o zasavski kulinariki ne utone v pozabo. Domov grem bogatejša za kar nekaj zasavskih receptov. »So pa zasavske jedi najboljše, če so pripravljene na šporhetu na drva, ne na plinu,« še dodata med poslavljanjem.
Naslednja epizoda Napotkov nas bo odpeljala na Zgornji Kamenščak nad Ljutomerom. V omenjenem naselju, na domačem vrtu Stanislave in Darka Beka, se nahaja padavinska postaja, ki ji namenjamo naslednjih (dobrih) 10 minut. Upokojeni par, ki skrbi za postajo zadnjih 5 let, pa je opazovanje vremena spremljalo že od malih nog oz. veliko prej kot sta prevzela to dnevno jutranjo obveznost. Avtorica: Darja Pograjc.
V 12. sezoni naše jutranje nedeljske oddaje naPOTki obiskujemo vremenske postaje po Sloveniji, tokrat ostajamo blizu Ljubljane. Postaja, ki beleži vremenske razmere v zahodnem delu Polhograjskega hribovja, stoji v Topolu pri Medvodah, takoj pod vrhom priljubljene izletniške točke Katarina nad Ljubljano. Prvo meteorološko postajo so v Topolu postavili že leta 1895, nato pa jo večkrat premaknili. Na mestu, kjer stoji zadnjih 30 let, se je ustavila Andreja Čokl.
»Marelice in breskve so zdaj začele cveteti, prvi je bil pa dren,« je Darji Pograjc razložil Franc Čahuk, ki skrbi za padavinsko postajo v vasi Ivanovci. Zadnji dve leti so mu namreč na Agenciji za okolje zaupali novo nalogo. Poleg opazovanja padavin in priprave mesečnega poročila o vremenu, mora zdaj zapisovati tudi fenološka opažanja. Nalogo je z veseljem sprejel. 67-letnik namreč vreme oz. padavine opazuje že več kot 50 let! Pa pojdimo v Prekmurje in preverimo, kako opravlja to delo. Napotki!
Bizeljsko je naselje v občini Brežice, ki leži ob meji s Hrvaško. Tja se je tokrat odpeljala Nataša Rašl v lov za novo epizodo naPOTkov, v kateri trkamo na vrata honorarnih meteoroloških opazovalcev, ki v sodelovanju z Agencijo za okolje v okviru državne meteorološke mreže spremljajo podatke te vrste na določenem območju. Na Bizeljskem imajo sončnih dni dovolj, merilnik za višino snežne odeje ta hip miruje, v pokoju pa je zadnjih 10 let Viktor Karničnik, tamkajšnji prebivalec. In točno toliko časa na vrtu pred njegovo hišo stoji tudi vremenska hišica.
12. sezona Napotkov prinaša spoznavanje dela na postajah državne meteorološke mreže oziroma v njej obiskujemo opazovalce, ki po vsej državi skrbijo za to, da na Agencijo za okolje prihajajo ažurirani podatki o vremenu na določenem območju. Bili smo že v Vipavski dolini, Sevnem, danes pa je čas za obisk Koroške. Gremo na vremensko postajo Šmartno pri Slovenj Gradcu.
naPOTki gredo v jugovzhodni del občine Šmartno pri Litiji, v vas Sevno, kjer vreme ''merijo'' že več kot 60 let. Prebivalcev je po zadnjih podatkih nekaj manj kot 50, med njimi tudi meteorološki opazovalec, ki je pred štirimi leti prevzel omenjeno nalogo od gospe, ki je meritve opravljala od začetka. Z vidika klimatologije je Sevno - zaradi specifične lege v Posavju - zelo pomembna točka. Tudi zato imajo meteorološke meritve in opazovanja tam dolgoletno tradicijo.
12. sezono naPOTkov začenjamo z obiskom padavinske postaje v Podragi v Vipavski dolini, kjer upokojeni gradbenik Miro Trošt že več kot 15 let vsak dan odčita količino padavin in zabeleži pomembnejše atmosferske pojave. Padavinsko poročilo nato konec meseca pošlje na Agencijo za okolje, kjer podatke pretipkajo v digitalno bazo, poročilo pa shranijo v arhivu.
V Napotkih se odpravljamo v srce Oglarske dežele. Tam 30 kilometrov vzhodno od Litije, 30 kilometrov severozahodno od Trebnjega in 70 kilometrov od Ljubljane leži Smučarsko rekreacijski center Dole pri Litiji. Smučišče ima skupno en kilometer prog, eno vlečnico, stavijo pa na domačnost, ki k njim vedno znova vrača smučarje, ki se spustijo po strminah. To domačnost je na smučišču Dole pri Litiji izkusil tudi Aleš Ogrin.
Tokrat smo ugodno smuko iskali na smučišču, ki se vzpenja nad knežjim mestom in pod Tolstim vrhom. 15-minutna vožnja nas iz Celja pripelje na smučišče Celjska koča. Prvič so tam smučali že leta 1932. Malo smučišče nudi skupaj 1200m prog, dve vlečnici in trak za najmlajše pa omogočajo smuko za vso družino. Na voljo je tudi nočna smuka, zato se radi pohvalijo, da imajo vse, kar imajo veliki.
Odprava NaPOTkov je tokrat obiskala smučišče, ki je od Ljubljane oddaljeno pičlih 25 kilometrov. Smučišče Šentjošt nad Horjulom se razteza na površini hektar in pol, leži na nadmorski višini 600 metrov in spominja na amfiteater sredi vasi. Čeprav malo smučišče, ima vse kar imajo veliki: umetno zasneževanje, nočno smuko, šolo smučanja, nujno medicinsko pomoč in več kot 50 letno tradicijo. Zadnja leta so, kljub prislovično zelenim zimam, za Šentjošt ugodna- lani so imeli 82 smučarskih dni, današnji je 32-ti v letošnji sezoni. Bojan Leskovec je spoznal družinam prijazno smučišče Šentjošt nad Horjulom na sončen in mrzel zimski dan, ki ga je popestril živahen počitniški utrip.
V nekaterih delih severovzhodne Slovenije so – vsaj za zdaj – ostali brez snežne odeje. Tudi na najnižje ležečem smučišču pri nas, ki deluje od konca 90-ih let prejšnjega stoletja: na Smučišču Globoki klanec, ki leži v trikotniku med Ptujem, Ormožem in Ljutomerom. Lanska sezona je bila najuspešnejša, na letošnjo še optimistično čakajo.
18 km od Ajdovščine, 17 km od Idrije in 22 km od Logatca se nahaja smučišče SKI BOR Črni vrh. Darja Pograjc se je v četrtek dopoldne odpravila v snežnobelo odeto idilo v omenjene konce – proti Črnemu vrhu nad Idrijo. V času njenega obiska je smučišče pravzaprav šele ravno dobro zaživelo. Pretekli vikend je bil namreč prvi, ki je dejansko ponudil vremenske pogoje, ki so omogočili odprtje smučišča.
Veste, kje je bila zgrajena ena prvih smučarskih sedežnic v Sloveniji? Ali pa raje kar v bivši Jugoslaviji? Odgovor je za marsikoga malce nepričakovan – na Španovem vrhu, smučišču nad Jesenicami in pod Golico. Planina pod Golico je sicer najbolj znana po rastišču narcis, a nekoč je bila tudi pomembno smučarsko središče, dolgo časa pa je veljala za najdaljo sedežnico v skupni državi. Po zaslugi zanesenjaških domačinov, ki so leta 2016 sedežnico in smučišče odkupili od občine Jesenice in ju tako rešili pred uničenjem, pa se lahko smučarji tudi letos med vikendi smučajo na 2.200 metrov dolgi progi.
Nadaljujemo serijo Napotkov, v kateri obiskujemo manjša slovenska smučišča. Iz 430 metrov nadmorske višine v Zasavju, kjer smo obiskali prvo smučišče Kandrše Vidrga, se zdaj v iskanju snega dvigamo nad 1200 metrov nadmorske višine, kjer leži smučišče z imenom Trije kralji. Glede na klasifikacijo Ministrstva za infrastrukturo sicer to smučišče na Pohorju sodi med velika smučišča. Glede na klasifikacijo, ki jo upoštevajo pri projektu Naj smučišče, in klasifikacijo, ki jo ima Združenje slovenskih žičničarjev, pa spada pod manjša smučišča. V sredo, ko sta bili tam odprti dve od skupno štirih smučarskih prog, se je na Tri kralje odpravila Darja Pograjc.
Serijo oddaj NaPOTki, v kateri bomo obiskovali manjša slovenska smučišča, začenjamo v Zasavju, na le 430 metrih nadmorske višine. Tam se v Krajevni skupnosti Mlinše-Kolovrat nahaja smučišče Kandrše Vidrga. Kljub temu, da je manjša dolina, v kateri leži, hladnejša od okoliških krajev, se vse pogosteje zanašajo na umetno zasneževanje. Smučišče je namenjeno najmlajšim, ima pa tudi sankališče. Obiskala ga je Andreja Gradišar.
»Slovenija je povezana z avtocesto od palm ob Jadranskem morju do štorkelj ob 'panonskem morju',« so konec oktobra leta 2008 zapisali v časniku Finance. Takrat so namreč odprli celotno pomursko avtocesto A5 Maribor-Pince, kar je prineslo olajšanje predvsem prebivalcem ob tranzitno zelo obremenjeni cesti od Lenarta mimo Gornje Radgone proti Murski Soboti in naprej proti Dolgi vasi oz. meji z Madžarsko. Avtocesta A5 se v razcepu Dragučova odcepi od avtoceste A1, poteka prek Slovenskih goric in Prekmurja in je bila dokončana rekordno hitro. Pospešeno so jo začeli graditi leta 2006 in dokončali dve leti pozneje. Izjema je bil že leta 2000 začeti odsek Vučja vas – Beltinci, ki je pravzaprav predstavljal 'obvoznico' Murske Sobote in je bil končan že leta 2003. Prav ta del pomurske avtoceste se lahko pohvali tudi z najdaljšima slovenskima cestnima mostovoma prek reke Mure, dolga sta 837 oz. 833 metrov. Druge značilnosti 'pomurke' je odkrivala Andreja Čokl.
Pot nas bo tokrat popeljala po najmlajši slovenski avtocesti A4. Avtocesta Draženci–Gruškovje teče najprej po Dravskem polju, po prečkanju vodotoka Polskava pa preide na gričevnato območje Haloz. V nasprotju z drugimi je zgraditev tega projekta civilna iniciativa težko pričakovala, celoten proces od začetka do konca pa se bere kot dober roman. Ob odprtju se je izboljšala kakovost življenja ljudi ter povečala prometna varnost. A4 je namreč prevzela velik del mednarodnega tranzitnega prometa med mednarodnima mejnima prehodoma Šentilj in Gruškovje. O tem, kakšen je občutek, ko izveš, da bodo porušili tvoj dom, ki stoji na trasi bodoče avtoceste, in še o drugih zanimivostih A4 v NaPOTkih.
V tokratni epizodi naPOTkov, ki jih posvečamo petdesetletnici slovenskih avtocest, se bomo z Mojco Delač odpravili v svet krasa in burje. Sežanski krak primorske avtoceste A3 se začne v razcepu Gabrk in konča na meji z Italijo. Cesto so začeli graditi leta 1994 in jo zaključili v le nekaj letih. Kako so jo načrtovali, kakšen gradbeni izziv je bilo ravno podolje, kako je z vzdrževanjem in kako ob njej živijo domačini? Vse to v naslednjih minutah.
Tokrat se peljemo od predora Karavanke, od slovensko-avstrijske meje, od Gorenjske čez osrednjo Slovenijo proti jugovzhodu, mimo dolenjskih gričev do meje s Hrvaško. Takšna je trasa avtoceste A2 v skupni dolžini nekaj več kot 175 kilometrov.
10. sezona Napotkov bo posebna, jubilejna! Prvo izmed petih epizod v seriji, ki smo jo naslovili 50 let avtocest v Sloveniji, je pripravila Darja Pograjc. Znašla se je pred izredno zahtevno nalogo, in sicer kako predstaviti kar 230,7 km dolg odsek avtoceste od Srmina do Šentilja – povezavo med slovensko obalo in avstrijsko mejo na severu. A1 je ime pod katerim sta združeni primorska in štajerska avtocesta, avtorica pa je z vsakega dela za Napotke izbrala po en element.
Neveljaven email naslov
