Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Zasavska regija: ruševine Medijskega gradu, Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, rudarska kolonija Njiva in Vila de Seppi
Zasavska statistična regija je tako po površini kot po številu prebivalcev najmanjša med regijami. Glede na podatke o obiskanosti – lani le 1400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko – bi jo lahko poimenovali necenjeni "grdi raček" slovenskega turizma. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži.
Ko sem se približevala ruševinam, sem najprej na levi zagledala obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bil pokopan Janez Vajkard Valvasor, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se je skrivalo tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja stena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj žal nisem našla. Sem pa ob pogledu na romantično ruševino takoj razumela, zakaj jo v zadnjem času uporabljajo tudi kot poročno kuliso.
V Trbovljah me je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po temnem rudniškem rovu in mi razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka.
“To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena.”
S t. i. VR-očali sem se prek navidezne resničnosti (oz. posebnih 360-stopinjskih videov) sprehajala po jami nekdanjega trboveljskega rudnika-
Zdaj vem, kako je teklo rudarsko delo. Kako so rudarji živeli, pa mi je pojasnila Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju Trbovlje, muzejska svetnica, med ogledom dveh rudarskih stanovanj v rudarski koloniji Njiva.
»Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Glavni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba.«
Doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhausih. Za kolonijska stanovanja so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so imeli družino in so bili zaposleni vsaj pet let. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo v 60. letih.
Zapeljem na hrastniški most, mimo rumenih uličnih svetilk in rdečega cvetja na ograji in že sem pri steklarni. Pogledam na drugo stran ceste, steklarni nasproti, in jo takoj opazim, dvonadstropno industrijsko vilo! Vila de Seppi je zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno se z Jasmino Janjić, informatorko v Turistično-informacijskem centru Hrastik, povzpneva po stopnicah in pokukava skozi okna. Opazim odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva. Zgraditi jo je dala Ema de Seppi.
»Njen oče je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila vila sploh zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar.«
Pred odhodom se ustavim še pri domačinkah Ani in Jožici (Joci) Hriberšek iz Prosvetnega društva Čeče - Hrastnik, ki sodelujeta pri organizaciji Funšterca, festivala stekla in zasavske kulinarike, in tudi na sploh skrbita za to, da znanje o zasavski kulinariki ne utone v pozabo. Domov grem bogatejša za kar nekaj zasavskih receptov. »So pa zasavske jedi najboljše, če so pripravljene na šporhetu na drva, ne na plinu,« še dodata med poslavljanjem.
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Zasavska regija: ruševine Medijskega gradu, Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, rudarska kolonija Njiva in Vila de Seppi
Zasavska statistična regija je tako po površini kot po številu prebivalcev najmanjša med regijami. Glede na podatke o obiskanosti – lani le 1400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko – bi jo lahko poimenovali necenjeni "grdi raček" slovenskega turizma. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži.
Ko sem se približevala ruševinam, sem najprej na levi zagledala obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bil pokopan Janez Vajkard Valvasor, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se je skrivalo tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja stena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj žal nisem našla. Sem pa ob pogledu na romantično ruševino takoj razumela, zakaj jo v zadnjem času uporabljajo tudi kot poročno kuliso.
V Trbovljah me je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po temnem rudniškem rovu in mi razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka.
“To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena.”
S t. i. VR-očali sem se prek navidezne resničnosti (oz. posebnih 360-stopinjskih videov) sprehajala po jami nekdanjega trboveljskega rudnika-
Zdaj vem, kako je teklo rudarsko delo. Kako so rudarji živeli, pa mi je pojasnila Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju Trbovlje, muzejska svetnica, med ogledom dveh rudarskih stanovanj v rudarski koloniji Njiva.
»Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Glavni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba.«
Doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhausih. Za kolonijska stanovanja so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so imeli družino in so bili zaposleni vsaj pet let. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo v 60. letih.
Zapeljem na hrastniški most, mimo rumenih uličnih svetilk in rdečega cvetja na ograji in že sem pri steklarni. Pogledam na drugo stran ceste, steklarni nasproti, in jo takoj opazim, dvonadstropno industrijsko vilo! Vila de Seppi je zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno se z Jasmino Janjić, informatorko v Turistično-informacijskem centru Hrastik, povzpneva po stopnicah in pokukava skozi okna. Opazim odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva. Zgraditi jo je dala Ema de Seppi.
»Njen oče je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila vila sploh zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar.«
Pred odhodom se ustavim še pri domačinkah Ani in Jožici (Joci) Hriberšek iz Prosvetnega društva Čeče - Hrastnik, ki sodelujeta pri organizaciji Funšterca, festivala stekla in zasavske kulinarike, in tudi na sploh skrbita za to, da znanje o zasavski kulinariki ne utone v pozabo. Domov grem bogatejša za kar nekaj zasavskih receptov. »So pa zasavske jedi najboljše, če so pripravljene na šporhetu na drva, ne na plinu,« še dodata med poslavljanjem.
V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.
Čeprav okrog nas snega ni več veliko, pa ga bomo vseeno nekaj prinesli v naPOTke. To sezono smo odeli v zimska imena. Za tokratno oddajo je Tina Lamovšek odšla proti Snežniku. foto: Mario Žnidaršič (z dovoljenjem TIC Snežnik)
Marsikje smo že bili, ampak v Brlogu in v Kotlu pa še ne. Ob številnih križih in težavah, kako bi prišel tja, se je avtor tokratnih NaPotkov Jure K. Čokl spomnil Ščurkov, kjer smo v NaPotkih že bili. In če je Danijela Gruden, predsednica Turističnega društva Turjak vedela za Ščurke, je pomislil, bo vedela tudi za Brlog in Kotel. Res je bilo tako in kmalu sta se odpeljala proti Brlogu in nato še v Kotel. »Kaj pa, če se izgubiva?« Pomislek, ki je bil več kot na mestu. Zakaj? Zato, ker vam v tem primeru ne bi mogel pomagati niti sistem za satelitsko navigacijo.
Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.
Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.
Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.
Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti.
V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.
V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti.
Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.
Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.
Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.
Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec.
Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl.
Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Za Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že velikokrat slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki spoznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Če ob prihodu v Borovnico niste pozorni, ga lahko hitro spregledate. Darja Pograjc v Napotkih pove, kam se morate ozreti, da ga ne zgrešite.
Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države.
5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice.
Neveljaven email naslov
