Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Zasavska regija: ruševine Medijskega gradu, Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, rudarska kolonija Njiva in Vila de Seppi
Zasavska statistična regija je tako po površini kot po številu prebivalcev najmanjša med regijami. Glede na podatke o obiskanosti – lani le 1400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko – bi jo lahko poimenovali necenjeni "grdi raček" slovenskega turizma. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži.
Ko sem se približevala ruševinam, sem najprej na levi zagledala obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bil pokopan Janez Vajkard Valvasor, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se je skrivalo tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja stena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj žal nisem našla. Sem pa ob pogledu na romantično ruševino takoj razumela, zakaj jo v zadnjem času uporabljajo tudi kot poročno kuliso.
V Trbovljah me je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po temnem rudniškem rovu in mi razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka.
“To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena.”
S t. i. VR-očali sem se prek navidezne resničnosti (oz. posebnih 360-stopinjskih videov) sprehajala po jami nekdanjega trboveljskega rudnika-
Zdaj vem, kako je teklo rudarsko delo. Kako so rudarji živeli, pa mi je pojasnila Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju Trbovlje, muzejska svetnica, med ogledom dveh rudarskih stanovanj v rudarski koloniji Njiva.
»Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Glavni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba.«
Doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhausih. Za kolonijska stanovanja so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so imeli družino in so bili zaposleni vsaj pet let. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo v 60. letih.
Zapeljem na hrastniški most, mimo rumenih uličnih svetilk in rdečega cvetja na ograji in že sem pri steklarni. Pogledam na drugo stran ceste, steklarni nasproti, in jo takoj opazim, dvonadstropno industrijsko vilo! Vila de Seppi je zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno se z Jasmino Janjić, informatorko v Turistično-informacijskem centru Hrastik, povzpneva po stopnicah in pokukava skozi okna. Opazim odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva. Zgraditi jo je dala Ema de Seppi.
»Njen oče je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila vila sploh zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar.«
Pred odhodom se ustavim še pri domačinkah Ani in Jožici (Joci) Hriberšek iz Prosvetnega društva Čeče - Hrastnik, ki sodelujeta pri organizaciji Funšterca, festivala stekla in zasavske kulinarike, in tudi na sploh skrbita za to, da znanje o zasavski kulinariki ne utone v pozabo. Domov grem bogatejša za kar nekaj zasavskih receptov. »So pa zasavske jedi najboljše, če so pripravljene na šporhetu na drva, ne na plinu,« še dodata med poslavljanjem.
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Zasavska regija: ruševine Medijskega gradu, Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, rudarska kolonija Njiva in Vila de Seppi
Zasavska statistična regija je tako po površini kot po številu prebivalcev najmanjša med regijami. Glede na podatke o obiskanosti – lani le 1400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko – bi jo lahko poimenovali necenjeni "grdi raček" slovenskega turizma. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži.
Ko sem se približevala ruševinam, sem najprej na levi zagledala obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bil pokopan Janez Vajkard Valvasor, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se je skrivalo tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja stena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj žal nisem našla. Sem pa ob pogledu na romantično ruševino takoj razumela, zakaj jo v zadnjem času uporabljajo tudi kot poročno kuliso.
V Trbovljah me je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po temnem rudniškem rovu in mi razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka.
“To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena.”
S t. i. VR-očali sem se prek navidezne resničnosti (oz. posebnih 360-stopinjskih videov) sprehajala po jami nekdanjega trboveljskega rudnika-
Zdaj vem, kako je teklo rudarsko delo. Kako so rudarji živeli, pa mi je pojasnila Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju Trbovlje, muzejska svetnica, med ogledom dveh rudarskih stanovanj v rudarski koloniji Njiva.
»Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Glavni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba.«
Doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhausih. Za kolonijska stanovanja so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so imeli družino in so bili zaposleni vsaj pet let. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo v 60. letih.
Zapeljem na hrastniški most, mimo rumenih uličnih svetilk in rdečega cvetja na ograji in že sem pri steklarni. Pogledam na drugo stran ceste, steklarni nasproti, in jo takoj opazim, dvonadstropno industrijsko vilo! Vila de Seppi je zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno se z Jasmino Janjić, informatorko v Turistično-informacijskem centru Hrastik, povzpneva po stopnicah in pokukava skozi okna. Opazim odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva. Zgraditi jo je dala Ema de Seppi.
»Njen oče je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila vila sploh zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar.«
Pred odhodom se ustavim še pri domačinkah Ani in Jožici (Joci) Hriberšek iz Prosvetnega društva Čeče - Hrastnik, ki sodelujeta pri organizaciji Funšterca, festivala stekla in zasavske kulinarike, in tudi na sploh skrbita za to, da znanje o zasavski kulinariki ne utone v pozabo. Domov grem bogatejša za kar nekaj zasavskih receptov. »So pa zasavske jedi najboljše, če so pripravljene na šporhetu na drva, ne na plinu,« še dodata med poslavljanjem.
V Sloveniji je 70 prebivalcev z imenom Miklavž in kar 5401 prebivalka, ki se podpiše z imenom Marjeta. Sliši se obetavno – je menila avtorica tokratnih naPOTkov, ki se je v iskanju soimenjakov krajev podala v Miklavža in Marjeto na Dravskem polju.
Občina Mirna je ena najmlajših slovenskih občin in spada v jugovzhodno statistično regijo. Obsega 22 naselij na 31 km2 in ima približno 2600 prebivalcev.
Ključna beseda oziroma ime današnjih Napotkov je Primož – ime ene od 11ih krajevnih skupnosti v Občini Sevnica, poimenovanje kraja s 24imi prebivalci, v katerem obstajajo tudi cerkev, gasilsko, kulturno-turistično in športno društvo, ki so jih prav tako poimenovali Primož. Med Primožani pa je Katja Krajnc našla tudi moškega s tem imenom, ki skupaj z ostalimi sogovorci poudarja, da imajo v Primožu »marsikaj za pokazat' in za videt'«.
V tretji sezoni Napotkov spoznavamo naselja in iščemo prebivalce, ki nosijo njihova imena. Pretekli teden je tako Darja Pograjc v Gaju poskušala poiskati Gaja ali Gajo. Še pred tem pa preverimo, kateri Gaj je sploh obiskala – po podatkih Statističnega urada RS so namreč v Sloveniji trije kraji s tem imenom ter več deset krajevnih imen s sestavino »gaj«. Tak je tudi na primer Spodnji Gaj pri Pragerskem, ki je pravzaprav »sosed« tistega Gaja, ki ga gremo zdaj obiskat. Napotki!
Marsikje smo v rubriki Napotki že bili, v kraju, ki na zemljevidu niti ne obstaja, pa še nikoli. A vse je enkrat prvič in tako sem se je Jure K. Čokl odpravil na Katarino nad Ljubljano.
Lenart je ime kar nekaj slovenskih naselij, med drugim v občinah Škofja Loka, Gornji Grad in v istoimenski Občini Lenart. Poleg tega je Lenart tudi osebno ime, nosi ga 882 Slovencev, ali priimek, z njim se podpisuje 489 prebivalcev naše države. Ob obisku je Andreja Čokl združila vse štiri možnosti – naselje, občino, ime in priimek Lenart. Dobrošlico sta ji izrekla sedemletni Lenart Maj in predstavnik družine Lenart, po kraju (oz. po novem že drugič mestu) jo je popeljal ovtar Marko Šebart, okoli jezera Komarnik pa ornitolog Robi Šiško.
384. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je to število prebivalcev Slovenije z imenom Florjan. Največ (91) jih živi v savinjski statistični regiji, kjer je tudi naselje Florjan pri Šoštanju. Na vrsti je nova epizoda naPOTkov, ki v 3. sezoni odkrivajo kraje, s pomočjo soimenjakov. Tokrat je ključno ime Florjan, avtorica reportaže pa Nadia Petauer.
Na Prvem bomo nedeljska jutra popestrili že s 3. sezono naPOTkov. Tokratna rdeča nit bodo kraji, ki so hkrati tudi osebna imena. Lucija, Lenart, Draga, Zala, Bela, Biljana, Florjan, Gaj, Vitan, Dane. Kot prvo naselje s soimenjakinjo med prebivalkami Slovenije, ki ga predstavljamo v novi sezoni, je Lucija. Tini Lamovšek sicer ni uspelo najti prebivalke s tem imenom, je pa našla neko drugo. In sicer cerkev svete Lucije. Foto: Tina Lamovšek, Radio Prvi
V naPOTkih tokrat pod drobnogled jemljemo najmanjšo izmed treh slovenskih občin, ki se začnejo s črko Z, in sicer Zavrč. Gre za majhno občino z malo prebivalci, ki se je leta 1994 odcepila od Mestne občine Ptuj. Najrazvitejša dejavnost v Zavrču je vinogradništvo, poleg tega pa so prisotne tudi gostinska, trgovska in drobna obrtna dejavnost. Neokrnjena narava in naravne lepote pomenijo tudi potencial za pohodništvo in kmečki turizem, se pa Zavrč sooča z veliko težavo demografske narave.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Na kvadratnem kilometru občine, v katero gremo danes v naPOTkih, živi približno 28 prebivalcev. Glavna atrakcija je mogočna trdnjava nad reko Krko – grad Žužemberk, vendar domačini stavijo še na nekaj drugih zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Občina s tem imenom poleg dveh glavnih naselij obsega še številne druge manj znane in redko poseljene vasi na planotah.
Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.
Še na začetku 20. stoletja je naselje Šalovci bilo eno največjih naselij na Goričkem. Danes v Šalovcih živi le nekaj več kot 430 ljudi, še slabša je demografska slika v drugih naseljih občine, ki jo sestavlja 6 naselij: Budinci, Markovci, Dolenci, Čepinci, Domanjševci in Šalovci. Idilična gričevnata prekmurska pokrajina je sicer izrazito kmetijsko območje, na katerem se opazen del prebivalstva preživlja s kmetijstvom. A nove priložnosti se kažejo v t.i. mehkem turizmu, ki ga omogočata neokrnjena narava in industrijska neobremenjenost. Na pot na skrajni severovzhod Slovenije se je podala Nadia Petauer.
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.
Ribnica na Pohorju leži na Ribniškem Pohorju. Občina je majhna po površini, majhna po številu prebivalcev, bogata pa z lepo naravo, saj so šotna barja, mokrišča, planje – travniki – in smrekovi gozdovi pravi raj za številne rastlinske in živalske vrste, pa seveda tudi za pohodnike in ljubitelje narave. A Ribniško kočo in Ribniško jezero smo pustili za poletni obisk, naš prvi postanek je bilo središče občine, nato smučišče, ki je sicer samevalo, sledil pa je še obisk Kmetije tete Lene.
Podvleka je bila nekoč pomembno splavarsko središče v Dravski dolini, danes se zakladi skrivajo v ljudeh, ki skrbijo za kulturno in naravno dediščino teh krajev.
Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.
Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.
Danes gremo v Prekmurje, katere del so tudi Haloze, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Tokrat bomo prečesali občino, ki je geografsko največja v regiji in v kateri je 28 naselij. V njej najdemo številne kulturne spomenike in pestro, marsikomu všečno, kulinarično ponudbo. Vsekakor pa je zaščitni znak tega predela države zdraviliški turizem. Z Markom Rozmanom se tokrat odpravljamo v Moravske toplice.
Neveljaven email naslov
