Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Zasavska regija: ruševine Medijskega gradu, Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, rudarska kolonija Njiva in Vila de Seppi
Zasavska statistična regija je tako po površini kot po številu prebivalcev najmanjša med regijami. Glede na podatke o obiskanosti – lani le 1400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko – bi jo lahko poimenovali necenjeni "grdi raček" slovenskega turizma. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži.
Ko sem se približevala ruševinam, sem najprej na levi zagledala obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bil pokopan Janez Vajkard Valvasor, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se je skrivalo tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja stena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj žal nisem našla. Sem pa ob pogledu na romantično ruševino takoj razumela, zakaj jo v zadnjem času uporabljajo tudi kot poročno kuliso.
V Trbovljah me je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po temnem rudniškem rovu in mi razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka.
“To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena.”
S t. i. VR-očali sem se prek navidezne resničnosti (oz. posebnih 360-stopinjskih videov) sprehajala po jami nekdanjega trboveljskega rudnika-
Zdaj vem, kako je teklo rudarsko delo. Kako so rudarji živeli, pa mi je pojasnila Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju Trbovlje, muzejska svetnica, med ogledom dveh rudarskih stanovanj v rudarski koloniji Njiva.
»Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Glavni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba.«
Doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhausih. Za kolonijska stanovanja so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so imeli družino in so bili zaposleni vsaj pet let. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo v 60. letih.
Zapeljem na hrastniški most, mimo rumenih uličnih svetilk in rdečega cvetja na ograji in že sem pri steklarni. Pogledam na drugo stran ceste, steklarni nasproti, in jo takoj opazim, dvonadstropno industrijsko vilo! Vila de Seppi je zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno se z Jasmino Janjić, informatorko v Turistično-informacijskem centru Hrastik, povzpneva po stopnicah in pokukava skozi okna. Opazim odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva. Zgraditi jo je dala Ema de Seppi.
»Njen oče je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila vila sploh zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar.«
Pred odhodom se ustavim še pri domačinkah Ani in Jožici (Joci) Hriberšek iz Prosvetnega društva Čeče - Hrastnik, ki sodelujeta pri organizaciji Funšterca, festivala stekla in zasavske kulinarike, in tudi na sploh skrbita za to, da znanje o zasavski kulinariki ne utone v pozabo. Domov grem bogatejša za kar nekaj zasavskih receptov. »So pa zasavske jedi najboljše, če so pripravljene na šporhetu na drva, ne na plinu,« še dodata med poslavljanjem.
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Zasavska regija: ruševine Medijskega gradu, Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, rudarska kolonija Njiva in Vila de Seppi
Zasavska statistična regija je tako po površini kot po številu prebivalcev najmanjša med regijami. Glede na podatke o obiskanosti – lani le 1400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko – bi jo lahko poimenovali necenjeni "grdi raček" slovenskega turizma. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži.
Ko sem se približevala ruševinam, sem najprej na levi zagledala obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bil pokopan Janez Vajkard Valvasor, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se je skrivalo tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja stena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj žal nisem našla. Sem pa ob pogledu na romantično ruševino takoj razumela, zakaj jo v zadnjem času uporabljajo tudi kot poročno kuliso.
V Trbovljah me je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po temnem rudniškem rovu in mi razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka.
“To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena.”
S t. i. VR-očali sem se prek navidezne resničnosti (oz. posebnih 360-stopinjskih videov) sprehajala po jami nekdanjega trboveljskega rudnika-
Zdaj vem, kako je teklo rudarsko delo. Kako so rudarji živeli, pa mi je pojasnila Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju Trbovlje, muzejska svetnica, med ogledom dveh rudarskih stanovanj v rudarski koloniji Njiva.
»Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Glavni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba.«
Doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhausih. Za kolonijska stanovanja so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so imeli družino in so bili zaposleni vsaj pet let. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo v 60. letih.
Zapeljem na hrastniški most, mimo rumenih uličnih svetilk in rdečega cvetja na ograji in že sem pri steklarni. Pogledam na drugo stran ceste, steklarni nasproti, in jo takoj opazim, dvonadstropno industrijsko vilo! Vila de Seppi je zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno se z Jasmino Janjić, informatorko v Turistično-informacijskem centru Hrastik, povzpneva po stopnicah in pokukava skozi okna. Opazim odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva. Zgraditi jo je dala Ema de Seppi.
»Njen oče je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila vila sploh zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar.«
Pred odhodom se ustavim še pri domačinkah Ani in Jožici (Joci) Hriberšek iz Prosvetnega društva Čeče - Hrastnik, ki sodelujeta pri organizaciji Funšterca, festivala stekla in zasavske kulinarike, in tudi na sploh skrbita za to, da znanje o zasavski kulinariki ne utone v pozabo. Domov grem bogatejša za kar nekaj zasavskih receptov. »So pa zasavske jedi najboljše, če so pripravljene na šporhetu na drva, ne na plinu,« še dodata med poslavljanjem.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
V naPOTkih se danes podajamo na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?
Kot vemo, je ladja plovilo, veliko vodno vozilo, ki izpluje iz pristanišča, pluje, lahko tudi nasede ali se potopi. V naši državi pa najdemo tudi kraj s tem imenom. Pri imenu kraja Ladja gre za vodno krajevno ime, ki po vsej verjetnosti izhaja iz dejstva, da je bil v bližini jez. Predvidevajo, da je bilo v preteklosti sotočje Save in Sore v bližini ladenske cerkve ter da je zato nastal v dolini jez. Od kod torej izvor imena kraja? Je kdaj po reki Sori plula kakšna ladja?
NaPOTki se tokrat odpravljajo v Prekmurje, v manjšo ravninsko občino Tišina. Tam te kdaj pa kdaj zmoti regljanje Plavčka, brnenje traktorja ali klopotanje štorklje, ki na zorani njivi išče črve. Občina se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino in nudi številne možnosti aktivnega preživljanja prostega časa in rekreacije ali pa oddih in sproščujoče sprehode v naravi in parkih. Ljudje so gostoljubni, kar je občutila tudi Tadeja Bizilj – kam vse sta jo odpeljala njena sogovornika in kje se morate ustaviti tudi sami, če obiščete te kraje pa v naslednjih minutah ….
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Zdaj pa iščemo Borovce. A ne tistih na morju, pod katerimi tako radi poležavamo, temveč se bomo zapeljali po regionalni cesti med Ptujem in Ormožem, kjer je tudi kraj s tem imenom. Njegova prva omemba sega v daljno leto 1458, tako da so leta 2018 zaznamovali 560. obletnico. V Borovcih je rubriko naPOTki snemala Tina Lamovšek.
Kraji, ki jih v naPotkih obiskujemo v poletnih mesecih imajo precej zanimiva imena, ki so načeloma povezana s poletjem – morda je današnja vasica, ki leži pod Turjakom in je del Velik Lašč kar na vrhu izvirnosti. Na vrsti za obisk je namreč vas Ščurki, ki je povezana s turjaško grofično, ki se je v dolino, kjer teče Ščurkov potok, hodila hladit. Tja - v Ščurke - se je odpravil velik prijatelj ščurkov, Jure K. Čokl.
Na zemljevidu Slovenije najdemo dva kraja z imenom Ples. Eden je v savinjski statistični regiji v Občini Bistrica ob Sotli ob meji s Hrvaško, drugi pa je – zanimivo – tako po skromni površini kot po majhnem številu prebivalcev – zelo podoben prvemu in leži v osrednjeslovenski regiji, približno tri kilometre od Moravč proti Izlakam. Tja se je odpeljala Nataša Rašl.
Suša nima svoje krajevne table, niti prebivalcev. Je pa to kraj, ki ima dve kapelici, čudežni studenec, cerkev na vrhu skalne pečine, nekaj sprehajalnih poti, plezalno steno, v neposredni bližini pa je Selška Sora, ki je še posebej poleti primerna za hitro osvežitev. Sušo najdete približno 3 kilometre po tem, ko prevozite Železnike. Sicer pa se nahaja med Železniki in Zalim Logom, krajem, ki je med drugim znan po »senci in zelju«. Zakaj, v Napotkih razloži Darja Pograjc, ki je v Suši senco in hlad iskala pretekli teden, ko so se nižinski kraji borili z vročino.
V tokratnih Napotkih se bomo vkrcali na Barko. Pri tem pa nam bodo bolj kot vesla pomagale noge. Zavijamo v jugozahodni del Slovenije. Le nekaj minut vožnje iz Divače, mimo svetovno znanih Škocjanskih jam, vas table usmerijo – na Barko. Začetki tega kraja naj bi segali že v prazgodovinsko obdobje, prva pisna omemba pa v leto 1460, v Senožejskem katastru. Na radijskih valovih s pomočjo treh domačinov, Primoža Polha, Stanka Polha in Denisa Ambrožiča, Barko navigira Mojca Delač.
Veliko Slovencev v tem času išče morsko osvežitev. Takšne, s slano vodo povezane osvežitve vam v tokratnih naPOTkih žal ne bomo ponudili, vam bomo pa ponudili Morsko. Naselje, ki šteje približno 200 prebivalcev, leži na levem bregu reke Soče v občini Kanal ob Soči. Mogoče se bo kakšnemu domačemu gostu zabavno fotografirati ob tabli naselja. A kar dela to vas bogato, so predvsem zgodbe domačinov. Tina Lamovšek vas s povabilom v naselje Morsko vabi tudi v čas pustovanja pod vodstvo idejnega in umetniškega vodje Branka Drekonje. Zakaj? Prisluhnite današnjim naPOTkom.
In tudi izvor imena Morje, kraja v občini Rače-Fram, ni povezan z vodo. Na poti tja pa se ne boste mogli izgubiti, saj je kraj Morje edini v Sloveniji s tem imenom.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Med poletjem smo si v oddaji NaPOTki zastavili nov cilj: obiskali bomo kraje z imeni, ki jih, če jih napišemo z malo začetnico, uporabljamo v vsakdanjem jeziku za opis predmetov ali pojmov. Prvi je povezan s poletjem: otok. Če ste pomislili na Izolo, na Otočec, na Blejski ali mogoče Mariborski otok, ste zavili v napačno smer. Odpravili smo se v Otok. Ja, nismo se zmotili: v vas Otok, edini naseljen otok v Sloveniji, ki danes sicer le še redko postane otok sredi Cerkniškega jezera.
Tokratni cilj je v Posavju. 510 metrov dolg osvetljen predor, namenjen kolesarjem in pešcem, zgledno obnovljen grad, sicer eden najpomembnejših spomenikov srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem, gostinec, ki je nekdanji olimpijski in svetovni prvak, pa še bi lahko naštevali. Vse to je obiskala Nataša Rašl v Brestanici in njeni okolici. Najprej je odšla v vas Anže, kjer kakšnega Anžeta sicer ni našla, je pa tam in v okolici srečala kar nekaj zanimivih sogovornikov.
Po približno kilometru vožnje od Šmartnega proti Dobrovem v Goriških Brdih se cesta odcepi levo in na griču nas pozdravi idilična vasica - Biljana. O njeni zgodovini je znanega marsikaj, prav tako pa je vas nosila pomembno vlogo za buditev narodne zavesti in ohranjanja slovenske kulture v teh obmejnih krajih in veljalo je, da "če si rekel Biljana, so jo poznali daleč naokrog". Z radijskim mikrofonom se jo je odpravila raziskovat Mojca Delač.
Obcestno naselje, 306 metrov nadmorske višine, vrtec, cerkev, trgovina in gasilski dom. Tako bi verjetno lahko opisali kar precej manjših slovenskih krajev. Ampak s tem se seveda na Prvem ne bomo zadovoljili, vsak kraj ima namreč svoje zgodbe in Ožbalt, ki se nahaja v občini Podvelka, jih ima veliko! Darja Pograjc jih je odkrivala za Napotke. Odkrila je pa legendo o imenu kraja, talilnico svinca, našla naravni amfiteater sredi gozda, poslušala zgodbe o pogumu splavarjev in posnela Ožbalta iz Ožbalta!
Če se je Bojan Leskovec prejšnji teden odpravil v Bojance pa se tokrat Marko Rozman v Markovce. V Občini, ki zajema devet vasi, živi čez 4200 ljudi. V letih pred nastankom občine in v desetletju po tem je prišlo do pravega razcveta mnogih dejavnosti. Kot boste slišali v nadaljevanju se občino bogati izjemna etnografska dediščina. Govorimo o območju države, od koder izhajajo Kurenti in največje pustne zabave. Napotki tokrat v Markovcih.
Z NaPOTki gremo danes v Belo Krajino, na Bojance. Kraj je nastal v 16. stoletju, o tem pričajo tudi priimki prvih prebivalcev, ki so se ohranili do danes in tvorijo večino vaškega telefonskega imenika. Prebivalcev Bojancev je manj kot sto, ponosni so, da imajo vse kar pritiče sodobnemu načinu življenja. Za povrhu pa še neokrnjeno naravo, mir, kolesarske poti, seizmografsko postajo, skrivno tiskarno, sakralni biser v podobi pravoslavne cerkve ter odlično jagnječjo pečenko.
Tokratni naPOTki so se odpravili v Benedikt. V Slovenskih goricah. Občina, ki združuje dvanajst naselij, se počasi prebuja tudi turistično, gosti imajo za ogled na voljo številne naravne in kulturnozgodovinske znamenitosti. Ni kaj, tu si lahko turist v zelenju odpočije oči! In da, Tini Lamovšek je uspelo najti Benedikta, ki je v Benedikt zahajal službeno! Prisluhnite. Foto: Tina Lamovšek
Neveljaven email naslov
