Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Aleš Berger: Vicmaher

28.09.2020

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Žanrsko in tematsko raznolika knjiga Aleša Bergerja Vicmaher ponuja svojevrstno bralsko doživetje in izkušnjo. V njej so koščki spominov, prebliski opažanj in spoznanj, zaznamki srečanj s sodobniki, aforizmi, utrinki iz gledališkega, glasbenega in založniškega življenja ter podobe sanjskega sveta, vse to pa je podano v obliki kratke proze in sestavkov v obliki pesmi. V teh drobcih je zajeto avtorjevo življenje, in sicer po obrnjeni časovni premici, od sedanjosti do preteklosti. V kratkih stavkih so le nekakšne sledi življenja, zato ni čudno, da se večkrat izraža v nikalni ali vprašalni obliki, vendar to ne pomeni zgolj zanikanja in skepse, ampak odpiranje še drugih možnosti dojemanja življenja.

V Bergerjevem odnosu do sodobnikov ni zaslediti žaljivosti ali maščevalnosti, kar je redka lastnost slovenskih piscev spominov. V ospredju je nekakšen notranji dialog z osebnimi značilnostmi nastopajočih oseb, pri čemer je večkrat duhovit, občasno pa tudi sarkastičen. Nastopajoče osebe so zakrite, saj avtor uporablja kratice ali samo imena. S tem jim daje literarno podobo, skupaj z opisom dogodkov ali stanj pa bralcu omogoča, da se identificira in da se ga besedilo dotakne. So pa tudi osebe, ki so zlahka prepoznavne, bralca ne pustijo brezbrižnega in mu obudijo spomine in ga privedejo do določenih spoznanj, čeprav so zapisane misli izrazito avtorjeve, prepoznavno osebne.

Ko te omenim v manjši družbi, kjer te ni zraven (najbrž si v Ameriki), in te imenujem »Aleško«, se (le napol v šali) ujezi véliki slovenski pesnik in razburjeno vzklikne: »Samó jaz mu lahko tako rečem!« Velikodušno ne rečem ničesar.

Vožnje z Gorenjske so drugačne. Nočem videti tistega viadukta, a ga nikoli ne morem prezreti.

Črno oko tunela, zadnje strašno bolščanje.

Tvoje stanovanjce na Štihovi, - ki si mi ga – v soglasju z Eriko – za nekaj časa prepustil, mi je tisto zimo bistveno pomagalo obrniti življenje.

V Vicmaherju imajo sanje precejšnjo vlogo. Sanjski utrinki, ki so del spontane resničnosti, skrite v podzavesti, nastajajo na podlagi naključnih asociacij. Podob ne nadzoruje razum, ampak se pojavljajo kaotično in v paradoksalnih kombinacijah. V tem smislu nastajajo tudi nekonvencionalne spontane jezikovne tvorbe, k čemur v veliki meri prispeva hkratnost prikazovanja dogodkov ali stvari v različnih trenutkih.

 SANJE so bile prelepe, da bi jih prebedel.
Koš za snežinke.
Tuhna, trdnjava spanca.
Večkrat se mi sanja o njej, kot pa buden pomislim nanjo.
Rok trajanja uroka?
Kašča časa, praha sanj.

Vicmaher Aleša Bergerja nam ne ponuja konsistentne zgodbe. Opilki, tak je podnaslov knjige, so povečini premišljena in slogovno izbrušena besedila, ki se sestavljajo v kaotične celote. V besedilu Orlova avtor kot na ogrlici niza čutne vtise, ki jih je kot otrok doživel v ulici, kjer je preživel mladost, v ciklu Dečkove grenkobe pa se prostodušno in igrivo spominja mladostniških tegob in zadreg. Igrivosti sledijo grenki spomini na tri brate, njegove odrasle prijatelje, ki so umrli v gorah. Knjigi zaključuje pesem Vicmaher, ki govori o iskanju očetovega groba in njegove identitete. Čeprav so čustva obvladana z racionalnimi podatki, se pesem bralca dotakne. Evokacijo preteklih časov dopolnjuje humor, s tem pa daje besedilu posebno poetično razsežnost.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Aleš Berger: Vicmaher

28.09.2020

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Žanrsko in tematsko raznolika knjiga Aleša Bergerja Vicmaher ponuja svojevrstno bralsko doživetje in izkušnjo. V njej so koščki spominov, prebliski opažanj in spoznanj, zaznamki srečanj s sodobniki, aforizmi, utrinki iz gledališkega, glasbenega in založniškega življenja ter podobe sanjskega sveta, vse to pa je podano v obliki kratke proze in sestavkov v obliki pesmi. V teh drobcih je zajeto avtorjevo življenje, in sicer po obrnjeni časovni premici, od sedanjosti do preteklosti. V kratkih stavkih so le nekakšne sledi življenja, zato ni čudno, da se večkrat izraža v nikalni ali vprašalni obliki, vendar to ne pomeni zgolj zanikanja in skepse, ampak odpiranje še drugih možnosti dojemanja življenja.

V Bergerjevem odnosu do sodobnikov ni zaslediti žaljivosti ali maščevalnosti, kar je redka lastnost slovenskih piscev spominov. V ospredju je nekakšen notranji dialog z osebnimi značilnostmi nastopajočih oseb, pri čemer je večkrat duhovit, občasno pa tudi sarkastičen. Nastopajoče osebe so zakrite, saj avtor uporablja kratice ali samo imena. S tem jim daje literarno podobo, skupaj z opisom dogodkov ali stanj pa bralcu omogoča, da se identificira in da se ga besedilo dotakne. So pa tudi osebe, ki so zlahka prepoznavne, bralca ne pustijo brezbrižnega in mu obudijo spomine in ga privedejo do določenih spoznanj, čeprav so zapisane misli izrazito avtorjeve, prepoznavno osebne.

Ko te omenim v manjši družbi, kjer te ni zraven (najbrž si v Ameriki), in te imenujem »Aleško«, se (le napol v šali) ujezi véliki slovenski pesnik in razburjeno vzklikne: »Samó jaz mu lahko tako rečem!« Velikodušno ne rečem ničesar.

Vožnje z Gorenjske so drugačne. Nočem videti tistega viadukta, a ga nikoli ne morem prezreti.

Črno oko tunela, zadnje strašno bolščanje.

Tvoje stanovanjce na Štihovi, - ki si mi ga – v soglasju z Eriko – za nekaj časa prepustil, mi je tisto zimo bistveno pomagalo obrniti življenje.

V Vicmaherju imajo sanje precejšnjo vlogo. Sanjski utrinki, ki so del spontane resničnosti, skrite v podzavesti, nastajajo na podlagi naključnih asociacij. Podob ne nadzoruje razum, ampak se pojavljajo kaotično in v paradoksalnih kombinacijah. V tem smislu nastajajo tudi nekonvencionalne spontane jezikovne tvorbe, k čemur v veliki meri prispeva hkratnost prikazovanja dogodkov ali stvari v različnih trenutkih.

 SANJE so bile prelepe, da bi jih prebedel.
Koš za snežinke.
Tuhna, trdnjava spanca.
Večkrat se mi sanja o njej, kot pa buden pomislim nanjo.
Rok trajanja uroka?
Kašča časa, praha sanj.

Vicmaher Aleša Bergerja nam ne ponuja konsistentne zgodbe. Opilki, tak je podnaslov knjige, so povečini premišljena in slogovno izbrušena besedila, ki se sestavljajo v kaotične celote. V besedilu Orlova avtor kot na ogrlici niza čutne vtise, ki jih je kot otrok doživel v ulici, kjer je preživel mladost, v ciklu Dečkove grenkobe pa se prostodušno in igrivo spominja mladostniških tegob in zadreg. Igrivosti sledijo grenki spomini na tri brate, njegove odrasle prijatelje, ki so umrli v gorah. Knjigi zaključuje pesem Vicmaher, ki govori o iskanju očetovega groba in njegove identitete. Čeprav so čustva obvladana z racionalnimi podatki, se pesem bralca dotakne. Evokacijo preteklih časov dopolnjuje humor, s tem pa daje besedilu posebno poetično razsežnost.


28.03.2022

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


27.03.2022

Razcufane zgodbe

Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja.


25.03.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Tudi miši grejo v nebesa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

V senci zarote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.03.2022

Josip Osti: Panova piščal

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Meta Hočevar: Drobnarije

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Rok Komel: Na Mirojevi razstavi

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Janez Ramoveš: Skupinska slika

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


20.03.2022

Jera Ivanc: #punceinpolpunce

NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje


17.03.2022

Vojvoda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.03.2022

Dogodek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.03.2022

ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgdoovinar in pisatelj

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman


14.03.2022

Zora del Buono: Maršalinja

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere: Jure Franko


14.03.2022

Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


14.03.2022

Miha Mazzini: Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman


07.03.2022

Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Maja Moll


07.03.2022

Dino Pešut: Očetov sinko

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere: Jure Franko


07.03.2022

Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.


Stran 43 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov