Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Aleš Berger: Vicmaher

28.09.2020

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Žanrsko in tematsko raznolika knjiga Aleša Bergerja Vicmaher ponuja svojevrstno bralsko doživetje in izkušnjo. V njej so koščki spominov, prebliski opažanj in spoznanj, zaznamki srečanj s sodobniki, aforizmi, utrinki iz gledališkega, glasbenega in založniškega življenja ter podobe sanjskega sveta, vse to pa je podano v obliki kratke proze in sestavkov v obliki pesmi. V teh drobcih je zajeto avtorjevo življenje, in sicer po obrnjeni časovni premici, od sedanjosti do preteklosti. V kratkih stavkih so le nekakšne sledi življenja, zato ni čudno, da se večkrat izraža v nikalni ali vprašalni obliki, vendar to ne pomeni zgolj zanikanja in skepse, ampak odpiranje še drugih možnosti dojemanja življenja.

V Bergerjevem odnosu do sodobnikov ni zaslediti žaljivosti ali maščevalnosti, kar je redka lastnost slovenskih piscev spominov. V ospredju je nekakšen notranji dialog z osebnimi značilnostmi nastopajočih oseb, pri čemer je večkrat duhovit, občasno pa tudi sarkastičen. Nastopajoče osebe so zakrite, saj avtor uporablja kratice ali samo imena. S tem jim daje literarno podobo, skupaj z opisom dogodkov ali stanj pa bralcu omogoča, da se identificira in da se ga besedilo dotakne. So pa tudi osebe, ki so zlahka prepoznavne, bralca ne pustijo brezbrižnega in mu obudijo spomine in ga privedejo do določenih spoznanj, čeprav so zapisane misli izrazito avtorjeve, prepoznavno osebne.

Ko te omenim v manjši družbi, kjer te ni zraven (najbrž si v Ameriki), in te imenujem »Aleško«, se (le napol v šali) ujezi véliki slovenski pesnik in razburjeno vzklikne: »Samó jaz mu lahko tako rečem!« Velikodušno ne rečem ničesar.

Vožnje z Gorenjske so drugačne. Nočem videti tistega viadukta, a ga nikoli ne morem prezreti.

Črno oko tunela, zadnje strašno bolščanje.

Tvoje stanovanjce na Štihovi, - ki si mi ga – v soglasju z Eriko – za nekaj časa prepustil, mi je tisto zimo bistveno pomagalo obrniti življenje.

V Vicmaherju imajo sanje precejšnjo vlogo. Sanjski utrinki, ki so del spontane resničnosti, skrite v podzavesti, nastajajo na podlagi naključnih asociacij. Podob ne nadzoruje razum, ampak se pojavljajo kaotično in v paradoksalnih kombinacijah. V tem smislu nastajajo tudi nekonvencionalne spontane jezikovne tvorbe, k čemur v veliki meri prispeva hkratnost prikazovanja dogodkov ali stvari v različnih trenutkih.

 SANJE so bile prelepe, da bi jih prebedel.
Koš za snežinke.
Tuhna, trdnjava spanca.
Večkrat se mi sanja o njej, kot pa buden pomislim nanjo.
Rok trajanja uroka?
Kašča časa, praha sanj.

Vicmaher Aleša Bergerja nam ne ponuja konsistentne zgodbe. Opilki, tak je podnaslov knjige, so povečini premišljena in slogovno izbrušena besedila, ki se sestavljajo v kaotične celote. V besedilu Orlova avtor kot na ogrlici niza čutne vtise, ki jih je kot otrok doživel v ulici, kjer je preživel mladost, v ciklu Dečkove grenkobe pa se prostodušno in igrivo spominja mladostniških tegob in zadreg. Igrivosti sledijo grenki spomini na tri brate, njegove odrasle prijatelje, ki so umrli v gorah. Knjigi zaključuje pesem Vicmaher, ki govori o iskanju očetovega groba in njegove identitete. Čeprav so čustva obvladana z racionalnimi podatki, se pesem bralca dotakne. Evokacijo preteklih časov dopolnjuje humor, s tem pa daje besedilu posebno poetično razsežnost.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Aleš Berger: Vicmaher

28.09.2020

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Žanrsko in tematsko raznolika knjiga Aleša Bergerja Vicmaher ponuja svojevrstno bralsko doživetje in izkušnjo. V njej so koščki spominov, prebliski opažanj in spoznanj, zaznamki srečanj s sodobniki, aforizmi, utrinki iz gledališkega, glasbenega in založniškega življenja ter podobe sanjskega sveta, vse to pa je podano v obliki kratke proze in sestavkov v obliki pesmi. V teh drobcih je zajeto avtorjevo življenje, in sicer po obrnjeni časovni premici, od sedanjosti do preteklosti. V kratkih stavkih so le nekakšne sledi življenja, zato ni čudno, da se večkrat izraža v nikalni ali vprašalni obliki, vendar to ne pomeni zgolj zanikanja in skepse, ampak odpiranje še drugih možnosti dojemanja življenja.

V Bergerjevem odnosu do sodobnikov ni zaslediti žaljivosti ali maščevalnosti, kar je redka lastnost slovenskih piscev spominov. V ospredju je nekakšen notranji dialog z osebnimi značilnostmi nastopajočih oseb, pri čemer je večkrat duhovit, občasno pa tudi sarkastičen. Nastopajoče osebe so zakrite, saj avtor uporablja kratice ali samo imena. S tem jim daje literarno podobo, skupaj z opisom dogodkov ali stanj pa bralcu omogoča, da se identificira in da se ga besedilo dotakne. So pa tudi osebe, ki so zlahka prepoznavne, bralca ne pustijo brezbrižnega in mu obudijo spomine in ga privedejo do določenih spoznanj, čeprav so zapisane misli izrazito avtorjeve, prepoznavno osebne.

Ko te omenim v manjši družbi, kjer te ni zraven (najbrž si v Ameriki), in te imenujem »Aleško«, se (le napol v šali) ujezi véliki slovenski pesnik in razburjeno vzklikne: »Samó jaz mu lahko tako rečem!« Velikodušno ne rečem ničesar.

Vožnje z Gorenjske so drugačne. Nočem videti tistega viadukta, a ga nikoli ne morem prezreti.

Črno oko tunela, zadnje strašno bolščanje.

Tvoje stanovanjce na Štihovi, - ki si mi ga – v soglasju z Eriko – za nekaj časa prepustil, mi je tisto zimo bistveno pomagalo obrniti življenje.

V Vicmaherju imajo sanje precejšnjo vlogo. Sanjski utrinki, ki so del spontane resničnosti, skrite v podzavesti, nastajajo na podlagi naključnih asociacij. Podob ne nadzoruje razum, ampak se pojavljajo kaotično in v paradoksalnih kombinacijah. V tem smislu nastajajo tudi nekonvencionalne spontane jezikovne tvorbe, k čemur v veliki meri prispeva hkratnost prikazovanja dogodkov ali stvari v različnih trenutkih.

 SANJE so bile prelepe, da bi jih prebedel.
Koš za snežinke.
Tuhna, trdnjava spanca.
Večkrat se mi sanja o njej, kot pa buden pomislim nanjo.
Rok trajanja uroka?
Kašča časa, praha sanj.

Vicmaher Aleša Bergerja nam ne ponuja konsistentne zgodbe. Opilki, tak je podnaslov knjige, so povečini premišljena in slogovno izbrušena besedila, ki se sestavljajo v kaotične celote. V besedilu Orlova avtor kot na ogrlici niza čutne vtise, ki jih je kot otrok doživel v ulici, kjer je preživel mladost, v ciklu Dečkove grenkobe pa se prostodušno in igrivo spominja mladostniških tegob in zadreg. Igrivosti sledijo grenki spomini na tri brate, njegove odrasle prijatelje, ki so umrli v gorah. Knjigi zaključuje pesem Vicmaher, ki govori o iskanju očetovega groba in njegove identitete. Čeprav so čustva obvladana z racionalnimi podatki, se pesem bralca dotakne. Evokacijo preteklih časov dopolnjuje humor, s tem pa daje besedilu posebno poetično razsežnost.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov