Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Žanrsko in tematsko raznolika knjiga Aleša Bergerja Vicmaher ponuja svojevrstno bralsko doživetje in izkušnjo. V njej so koščki spominov, prebliski opažanj in spoznanj, zaznamki srečanj s sodobniki, aforizmi, utrinki iz gledališkega, glasbenega in založniškega življenja ter podobe sanjskega sveta, vse to pa je podano v obliki kratke proze in sestavkov v obliki pesmi. V teh drobcih je zajeto avtorjevo življenje, in sicer po obrnjeni časovni premici, od sedanjosti do preteklosti. V kratkih stavkih so le nekakšne sledi življenja, zato ni čudno, da se večkrat izraža v nikalni ali vprašalni obliki, vendar to ne pomeni zgolj zanikanja in skepse, ampak odpiranje še drugih možnosti dojemanja življenja.
V Bergerjevem odnosu do sodobnikov ni zaslediti žaljivosti ali maščevalnosti, kar je redka lastnost slovenskih piscev spominov. V ospredju je nekakšen notranji dialog z osebnimi značilnostmi nastopajočih oseb, pri čemer je večkrat duhovit, občasno pa tudi sarkastičen. Nastopajoče osebe so zakrite, saj avtor uporablja kratice ali samo imena. S tem jim daje literarno podobo, skupaj z opisom dogodkov ali stanj pa bralcu omogoča, da se identificira in da se ga besedilo dotakne. So pa tudi osebe, ki so zlahka prepoznavne, bralca ne pustijo brezbrižnega in mu obudijo spomine in ga privedejo do določenih spoznanj, čeprav so zapisane misli izrazito avtorjeve, prepoznavno osebne.
Ko te omenim v manjši družbi, kjer te ni zraven (najbrž si v Ameriki), in te imenujem »Aleško«, se (le napol v šali) ujezi véliki slovenski pesnik in razburjeno vzklikne: »Samó jaz mu lahko tako rečem!« Velikodušno ne rečem ničesar.
Vožnje z Gorenjske so drugačne. Nočem videti tistega viadukta, a ga nikoli ne morem prezreti.
Črno oko tunela, zadnje strašno bolščanje.
Tvoje stanovanjce na Štihovi, - ki si mi ga – v soglasju z Eriko – za nekaj časa prepustil, mi je tisto zimo bistveno pomagalo obrniti življenje.
V Vicmaherju imajo sanje precejšnjo vlogo. Sanjski utrinki, ki so del spontane resničnosti, skrite v podzavesti, nastajajo na podlagi naključnih asociacij. Podob ne nadzoruje razum, ampak se pojavljajo kaotično in v paradoksalnih kombinacijah. V tem smislu nastajajo tudi nekonvencionalne spontane jezikovne tvorbe, k čemur v veliki meri prispeva hkratnost prikazovanja dogodkov ali stvari v različnih trenutkih.
SANJE so bile prelepe, da bi jih prebedel.
Koš za snežinke.
Tuhna, trdnjava spanca.
Večkrat se mi sanja o njej, kot pa buden pomislim nanjo.
Rok trajanja uroka?
Kašča časa, praha sanj.
Vicmaher Aleša Bergerja nam ne ponuja konsistentne zgodbe. Opilki, tak je podnaslov knjige, so povečini premišljena in slogovno izbrušena besedila, ki se sestavljajo v kaotične celote. V besedilu Orlova avtor kot na ogrlici niza čutne vtise, ki jih je kot otrok doživel v ulici, kjer je preživel mladost, v ciklu Dečkove grenkobe pa se prostodušno in igrivo spominja mladostniških tegob in zadreg. Igrivosti sledijo grenki spomini na tri brate, njegove odrasle prijatelje, ki so umrli v gorah. Knjigi zaključuje pesem Vicmaher, ki govori o iskanju očetovega groba in njegove identitete. Čeprav so čustva obvladana z racionalnimi podatki, se pesem bralca dotakne. Evokacijo preteklih časov dopolnjuje humor, s tem pa daje besedilu posebno poetično razsežnost.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Žanrsko in tematsko raznolika knjiga Aleša Bergerja Vicmaher ponuja svojevrstno bralsko doživetje in izkušnjo. V njej so koščki spominov, prebliski opažanj in spoznanj, zaznamki srečanj s sodobniki, aforizmi, utrinki iz gledališkega, glasbenega in založniškega življenja ter podobe sanjskega sveta, vse to pa je podano v obliki kratke proze in sestavkov v obliki pesmi. V teh drobcih je zajeto avtorjevo življenje, in sicer po obrnjeni časovni premici, od sedanjosti do preteklosti. V kratkih stavkih so le nekakšne sledi življenja, zato ni čudno, da se večkrat izraža v nikalni ali vprašalni obliki, vendar to ne pomeni zgolj zanikanja in skepse, ampak odpiranje še drugih možnosti dojemanja življenja.
V Bergerjevem odnosu do sodobnikov ni zaslediti žaljivosti ali maščevalnosti, kar je redka lastnost slovenskih piscev spominov. V ospredju je nekakšen notranji dialog z osebnimi značilnostmi nastopajočih oseb, pri čemer je večkrat duhovit, občasno pa tudi sarkastičen. Nastopajoče osebe so zakrite, saj avtor uporablja kratice ali samo imena. S tem jim daje literarno podobo, skupaj z opisom dogodkov ali stanj pa bralcu omogoča, da se identificira in da se ga besedilo dotakne. So pa tudi osebe, ki so zlahka prepoznavne, bralca ne pustijo brezbrižnega in mu obudijo spomine in ga privedejo do določenih spoznanj, čeprav so zapisane misli izrazito avtorjeve, prepoznavno osebne.
Ko te omenim v manjši družbi, kjer te ni zraven (najbrž si v Ameriki), in te imenujem »Aleško«, se (le napol v šali) ujezi véliki slovenski pesnik in razburjeno vzklikne: »Samó jaz mu lahko tako rečem!« Velikodušno ne rečem ničesar.
Vožnje z Gorenjske so drugačne. Nočem videti tistega viadukta, a ga nikoli ne morem prezreti.
Črno oko tunela, zadnje strašno bolščanje.
Tvoje stanovanjce na Štihovi, - ki si mi ga – v soglasju z Eriko – za nekaj časa prepustil, mi je tisto zimo bistveno pomagalo obrniti življenje.
V Vicmaherju imajo sanje precejšnjo vlogo. Sanjski utrinki, ki so del spontane resničnosti, skrite v podzavesti, nastajajo na podlagi naključnih asociacij. Podob ne nadzoruje razum, ampak se pojavljajo kaotično in v paradoksalnih kombinacijah. V tem smislu nastajajo tudi nekonvencionalne spontane jezikovne tvorbe, k čemur v veliki meri prispeva hkratnost prikazovanja dogodkov ali stvari v različnih trenutkih.
SANJE so bile prelepe, da bi jih prebedel.
Koš za snežinke.
Tuhna, trdnjava spanca.
Večkrat se mi sanja o njej, kot pa buden pomislim nanjo.
Rok trajanja uroka?
Kašča časa, praha sanj.
Vicmaher Aleša Bergerja nam ne ponuja konsistentne zgodbe. Opilki, tak je podnaslov knjige, so povečini premišljena in slogovno izbrušena besedila, ki se sestavljajo v kaotične celote. V besedilu Orlova avtor kot na ogrlici niza čutne vtise, ki jih je kot otrok doživel v ulici, kjer je preživel mladost, v ciklu Dečkove grenkobe pa se prostodušno in igrivo spominja mladostniških tegob in zadreg. Igrivosti sledijo grenki spomini na tri brate, njegove odrasle prijatelje, ki so umrli v gorah. Knjigi zaključuje pesem Vicmaher, ki govori o iskanju očetovega groba in njegove identitete. Čeprav so čustva obvladana z racionalnimi podatki, se pesem bralca dotakne. Evokacijo preteklih časov dopolnjuje humor, s tem pa daje besedilu posebno poetično razsežnost.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov