Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Žanrsko in tematsko raznolika knjiga Aleša Bergerja Vicmaher ponuja svojevrstno bralsko doživetje in izkušnjo. V njej so koščki spominov, prebliski opažanj in spoznanj, zaznamki srečanj s sodobniki, aforizmi, utrinki iz gledališkega, glasbenega in založniškega življenja ter podobe sanjskega sveta, vse to pa je podano v obliki kratke proze in sestavkov v obliki pesmi. V teh drobcih je zajeto avtorjevo življenje, in sicer po obrnjeni časovni premici, od sedanjosti do preteklosti. V kratkih stavkih so le nekakšne sledi življenja, zato ni čudno, da se večkrat izraža v nikalni ali vprašalni obliki, vendar to ne pomeni zgolj zanikanja in skepse, ampak odpiranje še drugih možnosti dojemanja življenja.
V Bergerjevem odnosu do sodobnikov ni zaslediti žaljivosti ali maščevalnosti, kar je redka lastnost slovenskih piscev spominov. V ospredju je nekakšen notranji dialog z osebnimi značilnostmi nastopajočih oseb, pri čemer je večkrat duhovit, občasno pa tudi sarkastičen. Nastopajoče osebe so zakrite, saj avtor uporablja kratice ali samo imena. S tem jim daje literarno podobo, skupaj z opisom dogodkov ali stanj pa bralcu omogoča, da se identificira in da se ga besedilo dotakne. So pa tudi osebe, ki so zlahka prepoznavne, bralca ne pustijo brezbrižnega in mu obudijo spomine in ga privedejo do določenih spoznanj, čeprav so zapisane misli izrazito avtorjeve, prepoznavno osebne.
Ko te omenim v manjši družbi, kjer te ni zraven (najbrž si v Ameriki), in te imenujem »Aleško«, se (le napol v šali) ujezi véliki slovenski pesnik in razburjeno vzklikne: »Samó jaz mu lahko tako rečem!« Velikodušno ne rečem ničesar.
Vožnje z Gorenjske so drugačne. Nočem videti tistega viadukta, a ga nikoli ne morem prezreti.
Črno oko tunela, zadnje strašno bolščanje.
Tvoje stanovanjce na Štihovi, - ki si mi ga – v soglasju z Eriko – za nekaj časa prepustil, mi je tisto zimo bistveno pomagalo obrniti življenje.
V Vicmaherju imajo sanje precejšnjo vlogo. Sanjski utrinki, ki so del spontane resničnosti, skrite v podzavesti, nastajajo na podlagi naključnih asociacij. Podob ne nadzoruje razum, ampak se pojavljajo kaotično in v paradoksalnih kombinacijah. V tem smislu nastajajo tudi nekonvencionalne spontane jezikovne tvorbe, k čemur v veliki meri prispeva hkratnost prikazovanja dogodkov ali stvari v različnih trenutkih.
SANJE so bile prelepe, da bi jih prebedel.
Koš za snežinke.
Tuhna, trdnjava spanca.
Večkrat se mi sanja o njej, kot pa buden pomislim nanjo.
Rok trajanja uroka?
Kašča časa, praha sanj.
Vicmaher Aleša Bergerja nam ne ponuja konsistentne zgodbe. Opilki, tak je podnaslov knjige, so povečini premišljena in slogovno izbrušena besedila, ki se sestavljajo v kaotične celote. V besedilu Orlova avtor kot na ogrlici niza čutne vtise, ki jih je kot otrok doživel v ulici, kjer je preživel mladost, v ciklu Dečkove grenkobe pa se prostodušno in igrivo spominja mladostniških tegob in zadreg. Igrivosti sledijo grenki spomini na tri brate, njegove odrasle prijatelje, ki so umrli v gorah. Knjigi zaključuje pesem Vicmaher, ki govori o iskanju očetovega groba in njegove identitete. Čeprav so čustva obvladana z racionalnimi podatki, se pesem bralca dotakne. Evokacijo preteklih časov dopolnjuje humor, s tem pa daje besedilu posebno poetično razsežnost.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Žanrsko in tematsko raznolika knjiga Aleša Bergerja Vicmaher ponuja svojevrstno bralsko doživetje in izkušnjo. V njej so koščki spominov, prebliski opažanj in spoznanj, zaznamki srečanj s sodobniki, aforizmi, utrinki iz gledališkega, glasbenega in založniškega življenja ter podobe sanjskega sveta, vse to pa je podano v obliki kratke proze in sestavkov v obliki pesmi. V teh drobcih je zajeto avtorjevo življenje, in sicer po obrnjeni časovni premici, od sedanjosti do preteklosti. V kratkih stavkih so le nekakšne sledi življenja, zato ni čudno, da se večkrat izraža v nikalni ali vprašalni obliki, vendar to ne pomeni zgolj zanikanja in skepse, ampak odpiranje še drugih možnosti dojemanja življenja.
V Bergerjevem odnosu do sodobnikov ni zaslediti žaljivosti ali maščevalnosti, kar je redka lastnost slovenskih piscev spominov. V ospredju je nekakšen notranji dialog z osebnimi značilnostmi nastopajočih oseb, pri čemer je večkrat duhovit, občasno pa tudi sarkastičen. Nastopajoče osebe so zakrite, saj avtor uporablja kratice ali samo imena. S tem jim daje literarno podobo, skupaj z opisom dogodkov ali stanj pa bralcu omogoča, da se identificira in da se ga besedilo dotakne. So pa tudi osebe, ki so zlahka prepoznavne, bralca ne pustijo brezbrižnega in mu obudijo spomine in ga privedejo do določenih spoznanj, čeprav so zapisane misli izrazito avtorjeve, prepoznavno osebne.
Ko te omenim v manjši družbi, kjer te ni zraven (najbrž si v Ameriki), in te imenujem »Aleško«, se (le napol v šali) ujezi véliki slovenski pesnik in razburjeno vzklikne: »Samó jaz mu lahko tako rečem!« Velikodušno ne rečem ničesar.
Vožnje z Gorenjske so drugačne. Nočem videti tistega viadukta, a ga nikoli ne morem prezreti.
Črno oko tunela, zadnje strašno bolščanje.
Tvoje stanovanjce na Štihovi, - ki si mi ga – v soglasju z Eriko – za nekaj časa prepustil, mi je tisto zimo bistveno pomagalo obrniti življenje.
V Vicmaherju imajo sanje precejšnjo vlogo. Sanjski utrinki, ki so del spontane resničnosti, skrite v podzavesti, nastajajo na podlagi naključnih asociacij. Podob ne nadzoruje razum, ampak se pojavljajo kaotično in v paradoksalnih kombinacijah. V tem smislu nastajajo tudi nekonvencionalne spontane jezikovne tvorbe, k čemur v veliki meri prispeva hkratnost prikazovanja dogodkov ali stvari v različnih trenutkih.
SANJE so bile prelepe, da bi jih prebedel.
Koš za snežinke.
Tuhna, trdnjava spanca.
Večkrat se mi sanja o njej, kot pa buden pomislim nanjo.
Rok trajanja uroka?
Kašča časa, praha sanj.
Vicmaher Aleša Bergerja nam ne ponuja konsistentne zgodbe. Opilki, tak je podnaslov knjige, so povečini premišljena in slogovno izbrušena besedila, ki se sestavljajo v kaotične celote. V besedilu Orlova avtor kot na ogrlici niza čutne vtise, ki jih je kot otrok doživel v ulici, kjer je preživel mladost, v ciklu Dečkove grenkobe pa se prostodušno in igrivo spominja mladostniških tegob in zadreg. Igrivosti sledijo grenki spomini na tri brate, njegove odrasle prijatelje, ki so umrli v gorah. Knjigi zaključuje pesem Vicmaher, ki govori o iskanju očetovega groba in njegove identitete. Čeprav so čustva obvladana z racionalnimi podatki, se pesem bralca dotakne. Evokacijo preteklih časov dopolnjuje humor, s tem pa daje besedilu posebno poetično razsežnost.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov