»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović

"Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti." - Muanis Sinanović

Generacija milenijcev živi svojevrsten antropološki eksperiment. Če so se prejšnje generacije borile za osvoboditev od avtoritete, milenijci sadove njihovega delovanja uživajo od samega rojstva. Permisivna vzgoja in zasledovanje samouresničenja odpirata možnosti, ki si jih v preteklih obdobjih nismo mogli niti zamisliti. Toda zdi se, da je ravno v tem tudi največji problem. Pomanjkanje strukture in pravil povzroči kaos in obremenitev. To pride s potrebo, da se pravila postavijo za vsako situacijo posebej, zasledovanje popolnega sklopa življenjskih okoliščin pa povzroča tesnobo stalnega pritiska in samoto zaradi neprestanega bežanja pred ljudmi, ki ne ustrezajo globoko ponotranjeni iluziji popolnosti, kar ima svojevrstne učinke na medčloveške odnose. Dolgo se je generacija počutila kot skupek povsem atomiziranih posameznikov, ki jih ne more nihče razumeti, zadnja leta pa umetnost stopa v korak s problemom in ga skuša tematizirati z različnih zornih kotov. Odličen primer je serija Normalni ljudje, posneta po istoimenskem romanu Sarah Rooney.

Trierjev film Najbolj grozen človek na svetu – pozorni bodimo na podobnost med obema naslovoma – gre še korak dlje. Za osnovno obliko si izbere romantično komedijo. Film lahko gledamo na dva načina: na naivnega, ki nas popelje skozi klasične zaplete žanra in skozi potujitev, ki jo ustvari njegova izbira. Neobveznost, ki ustreza dramaturškemu loku teh filmov, ustvari prepad med resnostjo teme, silovitostjo čustev in lahkotnim tonom pripovedovanja. Kar se na površinski ravni zdijo vsakdanji zapleti glavne junakinje, so v resnici uničujoči trenutki kaotične biografije, značilne za dani zgodovinski trenutek. Med obema plastema se razpre ironična distanca, ki je dosežena brez vsakega resnega komičnega vložka. Ta distanca omogoča opazovanje gledalca v ogledalu in občutek cringeja, sekundarnega sramu, ki zaznamuje današnjo mlajšo populacijo v svetu družbenih medijev in vsesplošnega razgaljanja človeške neumnosti. Le da je v tem primeru cringe torej obrnjen proti njim samim.

Trier uporabi nekaj zelo lepih vizualnih prijemov, denimo tistega, v katerem vsi ljudje v Oslu v trenutku zamrznejo, le protagonistka in njen novi ljubimec se gibljeta. Vendar imajo vsi ti prijemi razviden vsebinski smisel; v tem primeru denimo je nakazano egocentrično dojemanje okolja. Lirični posnetki norveške prestolnice poglabljajo občutek razdora med zunanjo lepoto in izgubljenostjo sodobnega subjekta. Odličen prizor preizkušanja meja v zapeljevanju med dvema protagonistoma je deloma erotičen, deloma pa zelo mučen prikaz učinkov omenjene odsotnosti strukture v življenju. Izjemen igralski nastop Renate Reinsve zapečati vtis o Najbolj groznem človeku na svetu kot enem od filmov leta in briljantni kritiki svojega obdobja. Tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti.