Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika
Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.
Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:
Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.
Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?
Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.
Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.
Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?
Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.
Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.
Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …
Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.
V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissez–faire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.
Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.
To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …
… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.
Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa.
Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.
3699 epizod
Predstave, razstave, koncerti, knjige, festivali in druge teme kulture in umetnosti imajo svoje mesto v Svetu kulture, edini dnevni informativni oddaji Radia Slovenija o kulturi. V zgoščeni obliki predstavljamo novosti – spremljamo predvsem kulturno dogajanje pri nas, občasno pa tudi v tujini.
Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika
Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.
Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:
Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.
Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?
Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.
Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.
Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?
Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.
Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.
Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …
Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.
V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissez–faire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.
Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.
To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …
… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.
Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa.
Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.
Kdo so ženske, ki nosijo svet? Njim je posvečena fotografska razstava v Posavskem muzeju v Brežicah. Ženskemu pogledu se bomo posvetili tudi z razstavo Geometrijski sprehodi v razstavišču artKIT v Mariboru, kje se v estetiki lirično prostorskih grafik umetnice Natalije Juhart Brglez izkazujejo pogledi na štiri mesta. Nocoj se obeta tudi ljubljanska premiera baleta Faust, koreografa Edwarda Cluga in skladatelja Milka Lazarja in tudi o tem nekaj več besed v oddaji, vabimo vas k poslušanju!
Na 35. mednarodnem filmskem festivalu v Trstu, vodilnem italijanskem festivalu srednje- in vzhodnoevropskega filma, se v uradnem programu predstavljajo trije slovenski celovečerni filmi, dva kratka ter animirani projekt v razvoju. Svoj prvenec Cent'anni oziroma Sto let predstavlja režiserka Maja Doroteja Prelog, kratki igrani film Morje med nama pa režiser Lun Sevnik. V oddaji predstavljamo še zbornik Mednarodnega simpozija filmske kritike in teorije Jesenska filmska šola: Mi gledamo film, film gleda nas, ki ga uredniško podpisujeta Anja Banko, urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki, in Ana Šturm, urednica revije Ekran.
Na malem odru SNG Nova Gorica premierno postavljajo slovensko uprizoritev sodobne tragedije Piera Paola Pasolinija Ubesedovanje, ki prinaša razmislek o razrednem boju, nasilju in moči umetnosti v dobi kapitala. Režiser je Jan Krmelj. V Ljubljani pa začenjajo s prvo izdajo Neskončne sedanjosti, mednarodnega festivala performansa in drugih izvedbenih praks v produkciji gledališča Glej.
22. januarja pred dvajsetimi leti smo izgubili dva velika umetnika: pesnika in prevajalca Janeza Menarta in Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, esejista, visokošolskega profesorja statistike in politika. Odigral je pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji družbe. Ob tej obletnici je Beletrina izdala novo knjigo njegovih izbranih novel z naslovom Ohranjeni spomin. Predstavljamo še knjigo izbranih intervjujev z režiserjem Tomijem Janežičem, ki se je s samosvojo in izrazito raziskovalno poetiko kmalu po končanem študiju dodobra uveljavil v slovenskem gledališču, z začetkom novega tisočletja pa tudi v tujini.
V Celjskem gledališču uprizarjajo igro francoskega dramatika ter filozofa Jeana-Paual Sartra Zaprta vrata. Dramo so prvič na oder postavili leta 1944 tik pred osvoboditvijo Pariza izpod jarma sovražnikov. Tokratna uprizoritev ohranja integralno besedilo, ustvarjalce pa zanima dojemanje pekla generacije milenijcev in boomerjev. Na odru Slovenskega mladinskega gledališča pa bo premiera predstave Umetnost vojne/Umetnost miru, ki je nastala s skupino mladih ustvarjalk in ustvarjalcev med 17. in 23. letom starosti.
Resničnost pred resničnostjo je zgovorni naslov razstave del Mateja Čepina, ki je na ogled v ljubljanski Bežigrajski galeriji 1. Njegove slike naseljuje nenavadno, mestoma tesnobno ali pa še raje absurdno vzdušje, v krajino z zadušeno svetlobo postavlja presenetljive motive in nenavadne osebe, ter nas tako vabi v pravljično ali pa filmsko zaznamovan svet, oboje namreč vpliva na njegovo umetnost, še zlasti blizu mu je denimo David Lynch. Predstavljamo tudi opero Werther v SNG Opera in balet.
Predstave, razstave, koncerti, knjige, festivali in druge teme kulture in umetnosti imajo svoje mesto v Svetu kulture, edini dnevni informativni oddaji Radia Slovenija o kulturi. V zgoščeni obliki predstavljamo novosti – spremljamo predvsem kulturno dogajanje pri nas, občasno pa tudi v tujini.
Predstave, razstave, koncerti, knjige, festivali in druge teme kulture in umetnosti imajo svoje mesto v Svetu kulture, edini dnevni informativni oddaji Radia Slovenija o kulturi. V zgoščeni obliki predstavljamo novosti – spremljamo predvsem kulturno dogajanje pri nas, občasno pa tudi v tujini.
Predstave, razstave, koncerti, knjige, festivali in druge teme kulture in umetnosti imajo svoje mesto v Svetu kulture, edini dnevni informativni oddaji Radia Slovenija o kulturi. V zgoščeni obliki predstavljamo novosti – spremljamo predvsem kulturno dogajanje pri nas, občasno pa tudi v tujini.
Izdelki vizualne umetnosti so danes pogosto preplet različnih medijev, tehnik in postopkov, bolj kot gola oblikovna plat pa izstopa ideja, koncept. Na tem področju eksperimentira predstavnik srednje generacije Mladen Stropnik in sicer na papirju, grafikah, risbah, fotografijah, skulpturah, videih in v performansih. Njegov slog zaznamuje estetika minimalnega, hkrati je igriv in šaljiv, oseben in črpa iz vsakdanjega življenja, tudi spolnosti. Svojo ustvarjalno energijo rad izmenjuje še z drugimi ustvarjalci. O dveh njegovih vzporednih razstavah, v razstavišču UGM Studio Umetnostne galerije Maribor in v Galeriji Loža v Kopru, torej danes. Še prej pa o premieri na Velikem odru SNG Drama Ljubljana: po skoraj stoletju bo uprizorjena Molièrova igra Skopuh. Znamenito komedijo o stiskaču Harpagonu, ki je za denar pripravljen žrtvovati vse, je režiral makedonski režiser Slobodan Unkovski, eden najprepoznavnejših režiserjev nekdanje Jugoslavije. Igro je prevedel Aleš Berger, v glavni vlogi pa nastopa Bojan Emeršič. Pa še o drugi izvedbi festivala Dnevi sodobne glasbe na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki bo predstavil številne zasedbe študentov in profesorjev.
Pri založbi Beletrina je izšla ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig o holokavstu, delo biografinje, zgodovinarke in preiskovalne novinarke Gitte Sereny Pot v temo. Knjiga je nastala na podlagi več kot 70 urnih pogovorov s Franzem Stanglom, ki je med 2. svetovno vojno vodil uničevalni taborišči Sobibor in Treblinka. Predstavljamo tudi razstavo fotografa Matica Pandela Plastično sonce v Mali galeriji Cankarjevega doma.
Oziramo se v Slovensko filharmonijo, kjer se drevi s slavnimi Vivaldijevimi Štirimi letnimi časi pričenja že 9. festival baročne glasbe. Posvetili pa se bomo tudi predstavi Harun in morje zgodb v Prešernovem gledališču Kranj, uprizoritev romana Salmana Rushdieja, fantazmagorični zgodbi o svobodi govora. Režirala jo je Ivana Djilas, ki je tudi avtorica dramatizacije.
Danes bo na Mali sceni MGL premiera predstave Zaprta vrata, eksistencialistična drama, ki jo je pred osemdesetimi leti napisal francoski filozof Jean Paul Sartre. Režiral jo je Jaša Koceli, na novo pa jo je prevedla dramaturginja Eva Mahkovic. V Slovenski kinoteki pa si bo mogoče ogledati projekcijo videov iz arhiva Chiapas Media Project in dva animirana filma kubanskih animatorjev in glasbenikov.V predavanju pred projekcijo bo režiserka Alexandra Haklin govorila o svojem delu z zapatističnimi skupnostmi. Vabljeni k poslušanju.
Ob prehodu v novo leto Društvo likovnih umetnikov Maribor tradicionalno pripravi pregledno razstavo najnovejših umetniških del svojih članic in članov in izbere nagrajence. Medtem so v Črnomlju predstavili zbornik Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki predstavlja enega najbolj izčrpnih virov o pokrajini vpeti med Gorjanci in reko Kolpo.
O tem, da se filozofija in vizualno oblikovanje dobro ujameta, pričajo naslovnice filozofske zbirke Analecta in revije Problemi. Skoraj tristo jih je ustvaril Alen Ožbolt, umetnik in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Že tri desetletja in pol jih pripravlja v sodelovanju z Društvom za teoretsko psihoanalizo in zdaj si jih lahko ogledamo na razstavi Srebrna okna v prvem preddverju Cankarjevega doma. Izhodišče Ožboltove oblikovne osnove je v Heglovem citatu: ''Ko filozofija slika svoje sivo na sivem, tedaj se je neka podoba življenja postarala, in s sivim na sivem se ne da pomladiti, temveč le spoznati.'' Posvetili so bomo še kratki radijski igri Vrt – tridelnemu projektu, ki ga sestavljajo odrska uprizoritev in zvočna realizacija v angleškem jeziku ter slovensko-angleška radijska različica. Izpostavlja dihotomijo med iluzijo o rajskem vrtu ter pretnjo naravnih in človeških katastrof, kar oboje spremlja naše trenutno bivanje na planetu Zemlja.
Ponoči so v Los Angelesu podelili zlate globuse najboljšim televizijskim in filmskim ustvarjalcem prejšnjega leta. Pet zlatih globusov je dobil biografski film Oppenheimer o ameriškem fiziku znanem kot očetu jedrske bombe. Film je režiral britanski režiser Christopher Nolan. Po dve zmagi sta prejela filma Anatomija padca in Nesrečna bitja, nagrado za najboljšo igralko pa je kot prva v zgodovini globusov dobila domorodka Lily Gladstone – nastopila je v filmu Morilci cvetne lune Martina Scorseseja. Med televizijskimi serijami je blestela serija Nasledstvo. V nadaljevanju oddaje boste slišali pogovor s Petrom Koštrunom, ki trenutno razstavlja v galeriji Photon, prelistali pa smo tudi sveženj otroških in mladinskih knjižnih novosti.
Kulturno-umetniško društvo Študent Maribor praznuje častitljiv jubilej, 60-letnico delovanja. Pod njegovim okriljem ves ta čas delujeta Akademska folklorna skupina Študent in Akademski pevski zbor, ki sta za svoje nastope prejela številne domače in mednarodne nagrade. Tokrat predstavljamo delovanje Akademske folklorne skupine Študent. V oddaji tudi o drugi sezoni kultne slovenske nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja, ki se na Televiziji Slovenija začenja konec tedna.
Tržaški Slovenci je obsežna publikacija profesorja Milana Bufona, ki predstavlja zgodbo nekoč največje slovenske urbane skupnosti: od cvetoče rasti mesta in priseljevanja v 18. stoletju pa do asimilacije, ki narodno skupnost spodjeda tudi danes. Več o tem v oddaji, v kateri bomo spregovorili tudi o noviteti izpod peresa Ferija Lainščka: Življenje nima naslova. Vabimo vas k poslušanju!
Dunajski filharmoniki so v samem svetovnem vrhu tovrstnih zasedb, zato se jim lahko pridružijo le tisti najboljši, skrbno izbrani glasbeniki. Med njimi sta tudi kontrabasist Iztok Hrastnik in violinistka Petra Kovačič. Pred tradicionalnim novoletnim koncertom si bomo lahko na prvem programu Televizije Slovenija o njiju ogledali dokumentarni film. Prav tam pa bo zvečer na sporedu še en dokumentarec: Uživajte, oder je vaš – portret našega najbolj uspešnega in mednarodno uveljavljenega baletnega koreografa Edwarda Cluga.
V Cankarjevem domu si je še vedno mogoče ogledati fotografsko razstavo z naslovom Slovenski punk in fotografija, ki dokumentira čas osemdesetih let prejšnjega stoletja. Punk je vplival na razvoj različnih aktivističnih skupin in gibanj, pa tudi na umetnost, glasbo in navsezadnje na fotografsko estetiko. Dokumentiranje in spominjanje sta v ospredju tudi na fotografski in literarni razstavi Z gozdom preraščeno. V instalaciji fotografij in besedil v Celovcu so zbrana pričevanja o koncentracijskem taborišču na Ljubelju. Vabljeni k poslušanju!
Neveljaven email naslov