Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika
Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.
Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:
Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.
Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?
Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.
Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.
Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?
Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.
Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.
Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …
Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.
V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissez–faire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.
Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.
To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …
… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.
Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa.
Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.
3699 epizod
Predstave, razstave, koncerti, knjige, festivali in druge teme kulture in umetnosti imajo svoje mesto v Svetu kulture, edini dnevni informativni oddaji Radia Slovenija o kulturi. V zgoščeni obliki predstavljamo novosti – spremljamo predvsem kulturno dogajanje pri nas, občasno pa tudi v tujini.
Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika
Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.
Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:
Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.
Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?
Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.
Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.
Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?
Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.
Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.
Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …
Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.
V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissez–faire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.
Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.
To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …
… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.
Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa.
Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.
Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana s premiero drame Otroci sonca slavnostno odprlo Veliki oder v začasnem bivališču na Litostrojski 56. Kot so poudarili ustvarjalci, se je gledališče rojevalo skupaj s predstavo. Večplastno dramo Maksima Gorkega o pripadnikih družbe, ki se ne zavedajo svoje ujetosti v svet nepomembnih pomembnosti, je režiral Paolo Magelli. Napovedujemo pa še predstave Balada o trobenti in oblaku v ljubljanskem Mini teatru; O kravi, ki je lajala v luno v SLG Celje in monodramo Kralj ulice v klubu KGB v Mariboru.
Nobelovo nagrado za književnost je dobila južnokorejska pisateljica Han Kang, ki je tako postala prva oseba iz Južne Koreje, ki je prejela to nagrado. V slovenščino imamo preveden le en njen roman in sicer z Bookerjem nagrajeno delo Vegetarijanka, ki je pri nas izšlo leta 2021. V oddaji vas vabimo še na predstavo Procesi, ki jo avtorsko podpisuje Duo Silence, izvedeli pa boste tudi več o unikatnem muzejskem prostoru Tržiškega muzeja.
Napovedujemo praznik stripa, festival Tinta, ki v Ljubljano v teh dneh prinaša pester izbor avtoric in avtorjev iz tujine. Letošnja izdaja je posebna, saj v ospredje postavlja striparke. V Mariboru se je sinoči z javnim branjem dramskih besedil mladih ustvarjalcev začel 6. Festival ZIZ – Dnevi mariborske alternativne gledališke produkcije, ki letos nosi podnaslov Gledališka puščava. Predstavljamo pa tudi tri nove knjige, ki so izšle pri Založbi Goga, in sicer izpod peres Mihe Mazzinija, Lucije Stepančič in Andreja Rozmana Roze.
V Gorici in Novi Gorici do nedelje poteka festival Poklon viziji. Filmski festival, ki ga organizira Kinoatelje iz Gorice po besedah organizatorjev postaja več kot le poklon filmskim ustvarjalcem - odpira prostor za refleksijo o filmu kot sili, ki odpira skrite plasti resničnosti. V oddaji napovedujemo tudi koncert zasedbe Duo Aratik, v katerem igrata slovenska kitarista Aljaž Cvirn in Jure Cerkovnik. Oba kitarista delujeta v Švici ter redno koncertirata solistično ter v različnih komornih sestavih.
V tokratni oddaji malce več o razstavi slovenskega slikarja in umetnostnega zgodovinarja Marijana Tršarja Igrivost barv, ki je na ogled v likovnem salonu Kočevje. Pripravili smo pregled aktualne otroške in mladinske literature, obeležujemo pa tudi današnji Svetovni dan arhitekture.
Tema sestrstva, ki presega razlike in omogoča sodelovanje, je v ospredju letošnjega festivala Mesto žensk, s katerim bomo začeli današnjo oddajo. Nadaljujemo gledališko – konec tedna ob številnih premierah prinaša tudi predstavo Radost, ki je nastala v koprodukciji dveh mestnih gledališč – ptujskega in ljubljanskega, režijo in besedilo pa podpisuje Nejc Gazvoda. V Slovenskem narodnem gledališču Maribor začenjajo operno sezono s premiero opere Lucia di Lammermoor italijanskega skladatelja Gaetana Donizettija. Na velikem odru Slovenskega stalnega gledališća bo v koprodukciji zaživela drama Woyczek. Predstavljamo tudi freiburški Ansambel Recherche, ki te dni gostuje pri nas.
Tihožitje v zrcalu časa, kot so naslovili 13. Mednarodni festival likovnih umetnosti v Kranju, v središče postavlja to, sicer tradicionalno slikarsko zvrst, ki pa ima dovolj potencialna tudi za sodobne ustvarjalne pristope. Festival se z odprtjem razstav in podelitvijo nagrad začenja danes, priznanje za življenjsko delo so letos namenili akademskemu slikarju in grafiku Darku Slavcu. V SNG Opera in balet Ljubljana drevi pripravljajo prvo operno premiero. Po 31-ih letih bo na ljubljanskem odru znova zaživela zadnja Verdijeva mojstrovina – Falstaff, s katero je skladatelj sklenil svojo izjemno glasbeno pot. Predstava je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Carla Goldonija iz Livorna.
V Galeriji Krka v Novem mestu so sinoči odprli razstavo slik Jadrana Lenarčiča Vrtovi naslade. Z domišljijske perspektive ustvarjene slike s spomini na mladost se radostno poigravajo z barvami in simboli, je o delih zapisala Tatjana Pregl Kobe. V Ljubljani pa bo Cukrarna v prihodnjih treh dnevih spet gostila festival Indigo, na katerem povezujejo sodobno kulturo, umetnost, oblikovanje in filozofijo. Tridnevni festival, ki povezuje sodobno umetnost in sodobne glasbene izraze, pa oblikovanje ter filozofijo, bo letos potekal pod naslovom Paralelni svetovi – paralelni čas.
V oddaji tokrat malce več o razstavi Naša last, slovenska protestna fotografija 2020–2022, ki jo bodo drevi odprli v galeriji Jakopič. Združuje prek 250 barvnih ali črno-belih fotografij izbranih 38ih fotografov, ki so dokumentirali protestne in aktivistične dogodke v času pandemije. Fotografije so razporejene tematsko, dopolnjuje jih koledar dogajanja tega obdobja. V Galeriji mesta Ptuj je na ogled gostujoča razstava Mestne galerije Nova Gorica Risomanija, ki združuje 13 avtorjev. Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož pa je v Miheličevi galeriji predstavil retrospektivni pregled del akademskega slikarja in profesorja Zdenka Huzjana z naslovom Življenje je krog.
V galeriji Vžigalica so odprli razstavo umetnika Mateja Stupice z naslovom Toplice. Z uporabo delavske opreme, prepariranih predmetov in glasbenih inštrumentov se je osredotočil na večplastnost dojemanja objektov skozi odnos med zvokom in podobo. V Svetu kulture tokrat tudi o pred nekaj dnevi predstavljeni knjigi »Humanizacija dela«, ki jo je napisal prof.dr. Uroš Stanič. Gre za spomine na začetke slovenske industrijske robotike in robotizacije pri nas.
Napovedujemo premiero komedije Ženske na oblasti, prirejene po 2.400 let starem tekstu grškega pisca, s katero mariborska Drama odpira novo sezono. V cerkvi sv. Petra v Radečah pa pripravljajo prvi koncert 8. Sonc Festivala, posvečenega komorni umetnostni glasbi, ki bo potekal do nedelje.
V oddaji se bomo najprej odpravili na Dunaj, kjer se v okviru Tedna oblikovanja predstavljajo tudi slovenski oblikovalci. Izvedeli boste več o novi radijski igri našega igranega programa, ki govori o skladatelju Gustavu Mahlerju, vabimo pa vas tudi na abonmajski cikel Same mogočne skladbe Orkestra Slovenske filharmonije.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so pripravili novo izdajo mednarodnega bienalnega festivala Lutke, s katerim so tudi letos v prestolnico privabili številne lutkarje iz različnih držav. Začela se je z lutkovno predstavo Nadobudne pošasti, uradno pa ga bo odprla Hiša za lutke. V Mariboru pa nocoj s prvim sklopom retrospektivnega programa odpirajo 14. izdajo mednarodnega filmskega festivala stop animacije StopTrik. Letošnja osrednja tema je transhumanizem, program bo tudi v znamenju solidarnosti s Palestinci. Prikazali bodo 131 animiranih filmov, spremljajo jih razstave, delavnice, razprave, koncerti in drugi dogodki.
V dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu bodo podelili Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo, nagrado, ki jo vsako leto razpiše Uredništvo za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. Na 33. natečaj je letos prispelo 980 zgodb, ki so ustrezale pogojem natečaja. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je Arsovo lastovko podelila zgodbi z naslovom Trije asi in v utemeljitvi zapisala, da en sam prizor natančno slika dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Pri Cankarjevi založbi pa sta v teh dneh izšla prevoda romanov pomembnih evropskih avtorjev: poljske nobelovke Olge Tokárczuk in češkega pisatelja Josefa Škvóreckega.
V Ljubljani se začenja Festival migrantskega filma, že 15. po vrsti. Letošnji festival ponuja 22 filmov iz 14 držav in spremljevalni program z desetimi gosti. Festival pripravlja Slovenska filantropija, festivalske filmske projekcije pa bodo na ogled tudi v Črnomlju, Gornji Radgoni, Kopru, Logatcu, Mariboru, Metliki, Murski Soboti in Žalcu. V Mariboru pa so v okviru Festivala fotografije pripravili kar 17 razstav, osem osrednjih in devet v spremljevalnem delu festivala.
Kaj se skriva za veseljem? Lahko vse kaj drugega kot razlogi za veselje. Kaj pravzaprav današnji sodobni človek dojema kot radost? Takšna vprašanja se postavljajo ob predstavi Čas za veselje, ki jo bodo zvečer uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem. Avtor besedila je norveški dramatik Arne Lygre. V Mestni galeriji Ljubljana pa so sinoči odprli razstavo Različnosti. Izbrani avtorji, ki sodijo v vrh slovenske umetnosti, predvsem kiparstva, združujejo dela, izdelana v različnih materialih in skozi različne likovne pristope.
V Mestnem gledališču ljubljanskem bodo zvečer odprli novo gledališko sezono. Na Velikem odru bodo uprizorili gledališko klasiko Kazimir in Karolina izpod peresa avstrijskega dramatika madžarskega rodu Ődőna von Horvatha. Avtorja priredbe sta Tibor Hrs Pandur in Nina Rajić Kranjac, ki je dramo tudi režirala. V Mariboru se danes začenja 13. mednarodni festival dokumentarnega filma DOKUDOC. Njegovo prizorišče je Lutkovno gledališče Maribor, otvoritveni film pa Nekoč v Posočju režiserke Eme Kugler. Skupaj bo na ogled čez 20 filmov. V Postojni se je začelo 62. Linhartovo srečanje – Festival gledaliških skupin Slovenije. Na odru kulturnega doma v Postojni se bo v finalnem delu pomerilo 7 skupin, organizator, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, pa je poskrbel tudi za dve predstavi v spremljevalnem delu programa.
Potujemo po Sloveniji, v Novo Gorico, kjer v Slovenskem narodnem gledališču novo sezono začenjajo s predstavo, ki obravnava temo neplodnosti. Naslov je kratek: 64. To urbano dramo hrvaške pisateljice Tene Štivičić je režirala Nina Šorak. V Trbovljah pa so v Delavskem domu zagnali 16. festival sodobne tehnologije, umetnosti in virtualne resničnosti Speculum Artium. Umetniška dela gledalce vabijo, da se jih dotaknejo in jih preizkusijo ter s tem dejavno sooblikujejo podobo festivala. Pozornost namenjamo še konferenci ob 80-letnici sociologa, profesorja in urednika dr. Rastka Močnika.
Predstavljamo knjižne novosti Cankarjeve založbe, pri kater sta izšla druga pesniška zbirka Nine Medved Rodna doba in žanrski roman Jerce Cvetko Padam na besede. Pred kratkim pa je pri založbi Beletrina izšel fikcijski esej Vse luči Muanisa Sinanovića, pesnika, pisatelja in esejista, ki v svoji novi knjigi obračunava predvsem s samim seboj. V galeriji Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu je na ogled razstava slik slovenske umetnice Kiki Klimt z naslovom Vizualna analiza mita Psihe in Erosa skozi Heglovo dialektiko. V Layerjevi hiši v Kranju pa se bo začel Festival neukročenega verza: Med vrsticami. Vabljeni k poslušanju!
V Trstu je vrata odprl Muzej Literature "Let's". Obiskovalci bodo mesto odslej lahko spoznali tudi skozi zgodbe številnih literatov, ki jih je navdihnilo večkulturno pristaniško središče na skrajnem severu Jadrana. Med avtorji, ki so s svojimi deli Trst ponesli v svet, so seveda tudi Slovenci. Pri Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije pa je izšla knjiga dr. Marka Štepca z naslovom Življenje v zaledju soškega bojišča. Knjiga se posveča družbenim vplivom vojne, ki je močno zaznamovala življenje civilnega prebivalstva.
Neveljaven email naslov