Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika
Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.
Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:
Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.
Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?
Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.
Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.
Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?
Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.
Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.
Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …
Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.
V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissez–faire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.
Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.
To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …
… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.
Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa.
Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.
3699 epizod
Predstave, razstave, koncerti, knjige, festivali in druge teme kulture in umetnosti imajo svoje mesto v Svetu kulture, edini dnevni informativni oddaji Radia Slovenija o kulturi. V zgoščeni obliki predstavljamo novosti – spremljamo predvsem kulturno dogajanje pri nas, občasno pa tudi v tujini.
Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika
Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.
Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:
Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.
Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?
Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.
Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.
Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?
Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.
Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.
Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …
Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.
V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissez–faire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.
Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.
To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …
… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.
Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa.
Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.
Unesco je leta 1996 23. april razglasil za svetovni dan knjige. Čeprav se praznovanje knjige povezuje z datumi smrti Miguela de Cervantesa in Williama Shakespeara, ima 23. april tudi svetlejšo plat, saj si na ta dan v Kataloniji ob prazniku svetega Jurija že desetletja podarjajo vrtnice in knjige. Kako bomo svetovni dan knjige zaznamovali pri nas pa lahko slišite v oddaji, v kateri poročamo tudi o sklepnem koncertu Slovenskih glasbenih dnevov.
V tokratnem Svetu kulture smo zbrali nekaj vtisov s 60. beneškega umetnostnega bienala, ki je v soboto odprl svoja vrata. Ob odprtju so podelili tudi nagrade. Nagrado za najboljše delo na osrednji razstavi, ki poteka pod naslovom Tujci povsod, je dobil novozelandski umetniški kolektiv Mataaho Collective. Nagradili so tudi avstralski paviljon, ki ga je zasnoval aboriginski umetnik Archie Moore. Več pa v oddaji, v kateri boste izvedeli tudi, kateri znameniti filozof se je rodil pred tristo leti.
Ljubljana utripa v ritmih 16. festivala elektronske glasbe in tranzitornih umetnosti SONICA. Dogodki se bodo do jutri vrstili v Cukrarni, Kinu Šiška, Klubu Channel Zero in Klubu Cankarjevega doma. Program predstavlja estetike, ki izhajajo iz lokalnih in regionalnih senzibilnosti ter tako kljubujejo globalni kulturni uravnilovki, napovedujejo pri festivalu. V oddaji tudi o dogodkih, ki jih mariborski mladinski kulturni center pripravlja pred svetovnim dnevom knjige in avtorskih pravic.
V Benetkah so se včeraj v sklopu predogleda 60. umetnostnega bienala začela vrstiti odprtja nacionalnih paviljonov. Prireditev, ki letos poteka pod krovnim naslovom Tujci povsod, se tudi letos odvija v luči političnega in vojnega dogajanja. Slovensko mladinsko gledališče danes gostuje v Bologni. V gledališču Arena del sole Narodnega gledališča Emilia Romagna bo nocoj premiera koprodukcijske predstave Sveta Ivana Klavniška. Po besedilu Bertolta Brechta jo režira Davide Sacco. To sta poudarka današnje oddaje, v kateri predstavljamo še najmlajšo sekcijo Slovenskega Pena, Mladi Pen, ki je začel delovati letos, na blejskem pisateljskem srečanju Mednarodnega Pena je pripravil okroglo mizo z naslovom Na presečišču družbene angažiranosti in literature.
Znan je prejemnik letošnje evropske filmske nagrade občinstva lux. To je film Zbornica o idealistični mladi učiteljici Carli, ki je bil nominiran tudi za mednarodnega oskarja. Na podelitvi nagrade lux je filmska ekipa z režiserjem Ilkerjem Catakom na čelu dejala, da nagrado posveča učiteljem - nesojenim junakom naše družbe, ki imajo v njej ključno vlogo. Več o filmu torej v Svetu kulture, v katerem predstavljamo tudi 38. slovenske glasbene dneve in 5. koncert Orkestrskega cikla v Mariboru.
Britansko-ameriški pisatelj indijskih korenin Salman Rushdie je avtor tako nagrajenih kot kontroverznih del svetovnega slovesa. V svoji zadnji knjigi opisuje okoliščine dramatičnega dogodka, ko ga je pred dvema letoma na odru amfiteatra v mestecu Chautauqua v zvezni državi New York, kjer naj bi govoril o pomenu zagotavljanja varnosti za pisatelje, moški z zakritim obrazom napadel z nožem in ga skoraj ubil. Knjiga z naslovom Nož: premišljevanja po poskusu umora, danes sočasno izide na slovenskem, ameriškem in britanskem trgu. Posvečamo se tudi mednarodni filozofski konferenci z naslovom To Be Continued? … Philosophy and Psychoanalysis Today oziroma Nadaljevati? … Filozofija in psihoanaliza danes, ki poteka te dni v Ljubljani ter premieri Najboljše evropske predstave, ki bo drevi v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici. Začenjamo pa s skokom na Bled, tam se je namreč sinoči, z literarnim večerom, začelo 55. Mednarodno srečanje pisateljev. Vabimo vas k poslušanju!
Pri Mladinski knjigi je izšla biografija Elde Piščanec, slikarke, grafičarke in kiparke, ki je ustvarjala v prvi polovici 20. stoletja. Njeno življenje in ustvarjanje je v delu Segam po nebesnih zvezdah raziskala Metka Pekle. V Galeriji Murska Sobota pa je na ogled razstava slikarja Marka Zorovića z naslovom Slike in dela na papirju. Na današnji dan se začenja 56. mednarodno srečanje pisateljev PEN na Bledu v Ljubljani. Aprila se začenja tudi spletna akcija #naprejvpreteklost, ki jo organizirata Skupnost muzejev Slovenije in Služba za premično dediščino in muzeje.
Bogat gledališki konec tedna je pred nami, s premierami domačih in tujih dramskih in baletnih avtorjev: Cyrano de Bergerac Martina Crimpa na vélikem ter Te igre bo konec Matjaža Zupančiča na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana; Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije, Tiborja Hrsa Pandurja bodo premierno uprizorili na velikem odru Slovenskega ljudskega gledališča Celje, obnovljeni balet Grk Zorba v koreografiji Lorca Massine v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Celje pa se bo razživelo tudi s festivalom sodobne glasbe Janus. Vabimo vas k poslušanju!
Opera La Bohème je danes stalnica vseh opernih gledališč in velja za eno najboljših del Giacoma Puccinija. V Ljubljani je bila prvič izvedena v Nemškem gledališču že dve leti po krstni uprizoritvi, leta 1898, slovenski ustvarjalci pa so jo prvič postavili na oder leta 1903. Nova uprizoritev pod vodstvom dirigenta Kevina Rhodesa bo nocoj zaživela v SNG Opera in balet Ljubljana. Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica bodo drevi uprizorili klasično komedijo Williama Shakespeara Mnogo hrupa za nič. Režiserka Ivana Djilas ji je nadela glasbeno preobleko. Novo premiero pripravljajo tudi v Plesnem teatru Ljubljana. Avtor, plesalec in koreograf Beno Novak v predstavi Grom raziskuje osebne izkušnje, ki jih izraža skozi močno fizičnost, pomešano z občutljivostjo, krhkostjo, močjo in izčrpanostjo.
Pred kratkim je založba Goriška Mohorjeva predstavila italijansko-slovenski izbor pesmi Iga Grudna z naslovom Sanje o svobodi. V Mestni galeriji Nova Gorica je od 15. marca odprta študijska razstava v okviru projekta Refleksije sodobne vizualne umetnosti. Javljamo se tudi iz Bolgone, kjer so odprli 61. Mednarodni sejem knjig za otroke in mladino, na njem je Slovenija častna gostja. Nekaj besed namenjamo razstavi Od korzeta do žaketa v Mestnem muzeju Ljubljana, v Zagrebu pa si lahko v soorganizaciji Društva likovnih umetnikov Ljubljana ogledate skupno razstavo Tekst kot objekt slovenskih in hrvaških avtorjev. Znan je tudi ožji izbor literarnih del, ki se potegujejo za bookerjevo nagrado 2024. Vabljeni k poslušanju.
Predstavljamo prevod dnevniških zapisov tržaškega odvetnika Fortunata Mikuletiča o življenju v fašističnem taborišču, eno od redkih del, ki internacijo predstavljajo tudi italijanskim bralcem. V Benetkah obeležujejo 700 let od smrti Marca Pola – med drugim z razstavo v Doževi palači, kjer stotine razstavljenih del osvetljuje življenje znamenitega srednjeveškega popotnika. Naš dopisnik dodaja še informacijo o poskusni uvedbi takse za enodnevne obiske Benetk; v oddaji tudi o fotografski razstavi Jake Babnika v Likovnem salonu v Celju in o nocojšnjem koncertu Akademije za glasbo, ki ga bomo prenašali tudi na programu Ars.
Danes se je v Bologni odprl knjižni sejem knjig za otroke in mladino, kjer je letos Slovenija častna gostja. Logotip častnega gostovanja je sestavljen iz šumnikov – ti so slovanska posebnost, podnaslov pa se glasi: In kaj se je zgodilo potem? Sejem je sicer namenjen mednarodni strokovni javnosti, pričakujejo pa okoli 30.0000 obiskovalcev. Oziramo se še v Avstrijo, kjer se odvija filmski festival Diagonala ter ocenjujemo predstavo To je tekma Slovenskega ljudskega gledališča Celje.
Jutri bodo v Slovenskem mladinskem gledališču premierno uprizorili predstavo Slovenija šteje, pod katero se podpisujeta Sebastian Nübling in Jackie Poloni in ki se spreminja glede na angažma sodelujočih v njej. V slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa bo danes potekala premiera broadwayske komedije Prebrisane male laži hrvaške režiserke Nenni Delmestre.
V oddaji se odpravljamo na gledališke odre. V Mestnem gledališču ljubljanskem se bomo drevi nasmejali, premierno bodo uprizorili komedijo Kakor vam drago Williama Shakespearja v režiji Juša Zidarja. V novogoriškem Slovenskem narodnem gledališču pa bo nocoj v predstavi z naslovom Nimam problema! v ospredju tema medvrstniškega nasilja. Gre za avtorsko predstavo Mladega odra Amo, ki daje prostor igralsko nadarjenim mladostnikom.
V ljubljanski Aksiomi odpirajo razstavo z naslovom Enozvezdične ocene – vodeni ogled, s katero Selena Savić, Gordan Savičić in !Mediengruppe Bitnik raziskujejo, kako sistemi ocenjevanja oblikujejo dojemanje in izkustvo nekega kraja. Razstava je del programa Taktike&Praksa #15: (Ne)realni podatki – realni učinki, ki se sprašuje, kako je z dvoumno naravo podatkov moč vplivati na dogajanje v resničnem svetu. Celje pa gosti 35. Mladinski pevski festival. Na uvodnem koncertu se bo predstavilo pet zborov, v revijalnem delu festivala šest, na državnem tekmovanju pa bo tekmovalo 13 mladinskih pevskih zborov iz vse Slovenije.
Predstavljamo novosti Založbe Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti in se podajamo v Maribor v galerijo Društva likovnih umetnikov na razstavo likovno-ustvarjalne skupine s slovensko-hrvaškimi člani.
V tokratni predpraznični oddaji se posvečamo nekaterim novim razstavam. V kratkem bo popolno prenovo dočakal muzej na Blejskem gradu. Kako bo izgledal po prenovi, so avtorji nove postavitve lokalni skupnosti in domačinom predstavili včeraj. Spomladi prihodnje leto bodo v razstavnih prostorih v pritličju odprli prvi del stalne razstave, ki bo namenjen predvsem naravni danosti Blejskega kota in arheološki dediščini, drugi del, namenjen drugim grajskim vsebinam pa načrtujejo za leto 2026. V oddaji tudi več o razstavi z naslovom Likovni svetovi duhovnosti slikarja Igorja Banfija, ki je na ogled v Zavodu Sv. Stanislava v Ljubljani.
Izpostavljamo dve gledališki premieri. V Mestnem gledališču ljubljanskem bodo na Mali sceni premierno uprizorili dramo Zločin na Kozjem otoku italijanskega dramatika Uga Bettija v režiji Alena Jelena. V glavnih vlogah bodo nastopili Judita Zidar, Julita Kropec, Nataša Tič Ralijan in Gregor Gruden. Na malem odru celjskega gledališča pa drevi predstavljajo novo predstavo za otroke z naslovom To je tekma, v kateri je v ospredju raziskovanje govora in besede.
Gledališče imam rad zaradi tistega čudovitega, nekoliko vzvišenega, nežnega, zamaknjenega občutka po ogledu dobre predstave, ko se ti zdi, da kar malo lebdiš nad tlemi, in je vse lahkotno in nekako pravilno, na mestu, čeprav je morda tragično, žalostno in težko, tako slovensko poslanico ob svetovnem dnevu gledališča začenja gledališki režiser Žiga Divjak. Na svetovni dan gledališča se vsako leto začne Teden slovenske drame, v oddaji tudi o razstavi Maister in rodni Kamnik.
V knjigi Pod kraljičinim žezlom, prvem delu trilogije Nekronani kralj, ki je posvečena Ulriku II. Celjskemu, zgodovino Celjskih grofov opisuje Daniela Dvořakova, slovaška raziskovalka poznega srednjega veka. Pričujoča knjiga je prolog njegove zgodbe in hkrati pretresljiv opis enega najbolj dramatičnih obdobij evropskega srednjega veka. O knjigah tudi v nadaljevanju, in sicer bomo predstavili novitete založbe Goga, med njimi knjigi Dvoliki Jedrt Maležič in Po vsej sili živ Nataše Kramberger. Bliža se tudi nocojšnja premiera filma Zbudi me Marka Šantiča, aktualna zgodba o ksenofobiji, kolektivni izgubi spomina in iskanju novih začetkov. Vabimo vas k poslušanju!
Neveljaven email naslov