Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika
Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.
Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:
Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.
Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?
Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.
Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.
Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?
Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.
Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.
Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …
Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.
V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissez–faire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.
Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.
To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …
… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.
Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa.
Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.
3699 epizod
Predstave, razstave, koncerti, knjige, festivali in druge teme kulture in umetnosti imajo svoje mesto v Svetu kulture, edini dnevni informativni oddaji Radia Slovenija o kulturi. V zgoščeni obliki predstavljamo novosti – spremljamo predvsem kulturno dogajanje pri nas, občasno pa tudi v tujini.
Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika
Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.
Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:
Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.
Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?
Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.
Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.
Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?
Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.
Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.
Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …
Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.
V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissez–faire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.
Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.
To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …
… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.
Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa.
Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.
V Murski Soboti bodo v okviru festivala Oko besede podelili večernico, slovensko literarno nagrado za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo minulega leta. Prejela jo bo Marjana Moškrič za mladinski roman Sneg. V Kranju pa jutri pričakujejo premiero predstave Kot vsa svobodna dekleta, ki jo je za oder Prešernovega gledališča Kranj režirala Mojca Madon. V GT 22 v Mariboru se danes začenja jubilejna sezona Intimnega odra, v gledališču Glej pa bo danes premiera avtorske predstave Mama kolektiva Reaktor. Vabljeni k poslušanju!
V današnjem Svetu kulture boste najprej izvedeli več o mednarodni konferenci o vojni z naslovom: Vojna in gledališče – pogled v preteklost, ki te dni poteka v Ljubljani v organizaciji zavoda Maska. V sklopu konference so sinoči v Stari mestni elektrarni premierno uprizorili predstavo Šivi v režiji Damirja Avdića. V Cankarjevem domu pa so sinoči odprli razstavo desetih slovenskih umetnic in umetnikov z naslovom Odprti globus: umetnost milenijske generacije.
V Kabinetu Umetnostne galerije Maribor predstavljajo manjše skulpture in risbe pred nekaj leti preminulega mariborskega kiparja Vojka Štuheca. Nocoj ob 19.30 bo v Veliki gledališki dvorani SNG Maribor otvoritveni koncert 17. Festivala Maribor, ki bo hkrati odprl prvi koncert simfoničnega cikla orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor. V Cankarjevem domu se bo odprla razstava Odprti globus, mogoče pa si bo ogledati tudi film scenaristke in režiserke Eme Kugler z naslovom Nekoč v Posočju. V okviru konference Vojna in gledališče bo danes na odru Stare mestne elektrarne premiero doživela predstava Šivi. .
Slovenske krave hudomušno kraljujejo na slikah, grafikah, fotografijah in v skulpturah akademska slikarka Lara Ješe, ki je to žival izbrala za izpoved svoje družinske zgodbe. Postopoma jo je namreč začutila kot izraz povezave s svojimi koreninami. Svojo dvanajstletno produkcijo zdaj predstavlja v Škofjeloškem Sokolskem domu. V Vodnikovi domačiji Center pa so predstavili ekskluzivno mapo tridesetih reprodukcij slovenskih knjižnih ilustracij, ki je pri Mladinski knjigi izšla v omejeni seriji tristotih izvodov.
V tokratnem Svetu kulture predstavljamo razstavo Wilhelma Heiligerja v novogoriški Mestni galeriji ter dogodek iz cikla Ars teatralis, ki bo pod naslovom V začetku je bila beseda posvečen Alojzu Rebuli ob 100. obletnici njegovega rojstva. Potekal bo v Mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, režijo podpisuje Alen Jelen, scenarij pa Matej Venier. V oddaji pa predstavljamo tudi prejemnika vileniškega kristala Dominika Srienca.
Nocoj se v Ljubljani in Mariboru obetata dve baletni poslastici. V prestolnici bo zaživela krstna izvedba baleta za otroke Mali princ koreografa Lukasa Zuschlaga, na Mariborskem Glavnem trgu pa pripravljajo balet pod zvezdami – uprizorili bodo slovito delo Romeo in Julija. Dotaknemo se tudi literarnega festivala Vilenica in tokratnega nagrajenca Miljenka Jergovića.
V Linzu v Avstriji se je včeraj začel tradicionalni mednarodni festival za umetnost, tehnologijo in družbo Ars Electronica. Na enem najpomembnejših tovrstnih festivalov, ki se v enaki meri posveča umetnosti, znanosti, tehnološkim dosežkom in družbenim problematikam, se že vrsto let uspešno predstavljajo tudi slovenski ustvarjalci, letos pod krovno temo Upanje. V studiu 13 Radia Slovenija bo nocoj nastopil slovenski trio brenkal v zasedbi: harfa, citre in kitara. V njem igajo harfistka Urška Križnik Zupan, citrarka Tajda Krajnc in kitarist Izidor Erazem Grafenauer. Umetniki bodo med drugim predstavili tudi dve novi deli sodobnih slovenskih skladateljev Blaženke Arnič Lemež in Tomaža Habeta.
Še do sobote v Benetkah poteka 81. filmski festival, ki je letos zelo zvezdniško naravnan. V nasprotju z lansko edicijo, ki je bila v znamenju stavke ameriških filmskih scenaristov in igralcev, so letos festival s svojimi deli obiskala največja imena iz sveta filma – na primer Brad Pitt in George Clooney, ki sta skupaj nastopila v filmu Wolfs, pa Cate Blanchett in Kevin Kline, ki sta predstavila serijo Disclaimer ali Nicole Kidman in Antonio Banderas s filmom Babygirl. Včeraj se je v Ljubljani začel 39. mednarodni literarni festival Vilenica – v oddaji malce bolj podrobno o slovenskem avtorju v središču: Dušanu Šarotarju.
Danes se s podelitvijo pisateljske nagrade Srednjeevropske pobude za mlade avtorje začenja 39. mednarodni literarni festival Vilenica. Tradicionalno srečanje pesnikov, pisateljev, dramatikov in esejistov iz Srednje Evrope se letos posveča tehnološkim spremembam in umetni inteligenci. 72. Ljubljana Festival pa bosta z Orkestrom Slovenske filharmonije sklenila švicarski dirigent Charles Dutoit, prejemnik zlate medalje Kraljeve filharmonične družbe in najslavnejša pianistka sveta, ki še danes, v svojem 84. letu z nezmanjšano močjo in energijo spravlja kritike in občinstvo v zamaknjeno občudovanje njene klavirske spretnosti in glasbene občutljivosti – Argentinka Martha Argerich.
V Novi Gorici danes odpirajo festival Mesto knjige, ki letos deluje pod sloganom Spomin. Festival bo do 7. septembra na različnih prizoriščih po Novi Gorici postregel s številnimi kulturnimi dogodki. Začenja se tudi festival Vilenica, danes s prireditvama v Hrastniku in v Kopru. V Galeriji Equrna pa je na ogled razstava fotografskih del Nike Špan in Richarda Whitlocka z naslovom Zapri oči.
V Brežicah te dni poteka Festival evropskega filma. V štirih dneh bodo predvajali 10 filmov iz različnih držav in časovnih obdobij. Sinoči je bil predvajan hrvaški film Spominjam se samo srečnih dni, ki je tudi zadnji film pokojnega igralskega velikana Radka Poliča Raca. V mariborskem razstavišču KiBela nocoj opirajo razstavo z naslovom Operacija Barbarossa glasbene skupine Laibach, ki deluje vsa desetletja svojega ustvarjanja tudi na področju vizualne umetnosti. V Novi Gorici pa se začenja tretja izvedba festivala Ustvarjalno mesto Gotropolis. Ta bo do nedelje na različna prizorišča v središču mesta prinesel gledališke predstave, različno interaktivno dogajanje, delavnico stripa in koncerte.
V Mariboru drevi slovesno odpirajo 18. festival sodobnega plesa Platforma, ki bo na različnih prizoriščih v mestu ponudil 10 plesnih predstav in drugih dogodkov ustvarjalcev iz Argentine, Italije, Sirije, Češke, Slovaške in Slovenije. Na Prevaljah se bodo s koncertom poklonili skladatelju Lojzetu Lebiču, selimo se še v Salzburg, kjer je danes na vrsti 42. dan v sklopu 104. Salzburških slavnostnih iger. Kot vemo, je to eden najstarejših festivalov na svetu, takoj za Bayreuthom in Verono.
V Murski Soboti se začenja 19. mednarodni festival sodobnega plesa Front@, ki ga bodo pospremili z geslom ''Ne agresija, radovednost širi obzorja''. Med drugim bodo letos predstavili pri nas dokaj neznane korejske koreografije. S filmom Tima Burtona Beetlejuice Beetlejuice pa se uradno začenja 81. Beneški filmski festival. In nekaj bomo rekli še o premieri predstave Dolgega dneva potovanje v noč ameriškega dramatika Eugene-a O'Neila v Miniteatru. V njej nastopata Marko Mandić in priznana hrvaška igralka Alma Prica.
Na Veronikinem večeru bo zlatnik poezije prejel Boris A. Novak, na dogodku pa bodo podelili tudi Veronikino nagrado. Na festivalu Ljubljana pa bosta nocoj s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija nastopila ukrajinska dirigentka Oksana Liniv in perujski tenorist Juan Diego Flórez.
V tokratnem Svetu kulture se podsajamo v kino in v japonsko gledališče kamišibaj. V Ljubljani se je končal 10. Festival kratkega filma, na katerem je med drugim slavil animirani film Zarje Menart, Tri tičice, končal pa se je tudi jubilejni, 30. Sarajevski filmski festival, na katerem je Srce Sarajeva za najboljši film prejel romunski film Tri kilometre do konca sveta režiserja Emanuela Parvua. Sinoči pa se je v Piranu zaključil 7. Mednarodni festival kamišibaja Beli delfin, na katerem se je v štirih dneh zvrstilo skoraj petdeset kamišibajskih predstav. Kamišibaj od danes pa vse do srede lahko spoznate v Ljubljani, na festivalu Pravljice pod drevesom. Med 6. in 8. septembrom pa tudi v italijanski Gorici.
Izpostavljamo Festival Tartini, ki se ta konec tedna začenja v Piranu, do 8. septembra se bo na njem zvrstilo sedem vrhunskih glasbenih dogodkov. Na Festivalu kratkega filma FeKK v Ljubljani v teh dneh prikazujejo retrospektivo kratkih filmov romunskega režiserja Raduja Judeja /ráduja žúdeja/. Ljubljano je ob tej priložnosti obiskal Judejev stalni sodelavec, filmski montažer Cătălin Cristuțiu /katalín krístucju/, ki je za naš radio več povedal o ustvarjalnem procesu njunega dela. S predstavo 'Loli, boli in svet, poln čudes' pa se danes v Kopru začenja 4. mednarodni otroški festival 'Pri svetilniku v avgustu'. Otrokom letos namenjajo pomembnejšo vlogo kot v preteklih letih, saj bodo festival tudi soustvarjali.
Začenja se 27. mednarodni festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti Mladi levi, gledališki festival, ki ga vsako leto organizira Bunker, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev. Iz gozda Koseškega boršta se seli na Tabor in v Staro mestno elektrarno. V Ljubljani in v Kranju pa odpirajo 4. kranjski Foto Fest. S festivalom že tretje leto sodeluje ljubljanska Galerija Fotografija, ki je v svojih prostorih na Trubarjevi v Ljubljani odprla razstavo iransko-kanadske fotografinje Kiane Hayeri z naslovom Obljube, vpisane v led, puščen na soncu. Prikazuje vsakdanje življenje žensk v Afganistanu med letoma 2018 in 2021, ko so se umaknile Zahodne vojaške enote.
Jutri se tudi uradno začnejo Dnevi poezije in vina, ki se jim bomo posvetili s sporočilom Jacka Dehnela, poljskega pisatelja, pesnika, prevajalca in slikarja, avtorja letošnjega Odprtega pisma Evropi. V njem razmišlja o človeku, delu in strojih ter o umetni inteligenci. V Novi Gorici pa že ogrevajo vzdušje za prestolnico kulture 2025. Zanjo plesni ansambel M&N dance company napoveduje enega večjih kulturnih dogodkov, te dni pa že gosti plesalke in plesalce z vsega sveta, saj za naslednji teden pripravljajo celovečerno predstavo na gradu Kromberk.
Na 30. Sarajevskem filmskem festivalu so postregli s tremi slovenskimi premierami: družinsko kriminalno dramo Tartinijev ključ režiserja Vincija Vogua Anžlovarja, dokumentarcem Zadnji kavboj scenarista in režiserja Tadeja Čatra in kratkim študentskim filmom Mentor Tinkare Klipšteter. Na več lokacijah po Ljubljani pa se odvija jubilejna, 10. izdaja Festivala kratkega filma FeKK. Zanj je značilno da se ne osredotoča le na prikazovanje, temveč kratki film poskuša tudi soustvarjati. In za konec še o Gala baletnem večeru na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma v sklopu 72. Ljubljana Festivala. Zasijale bodo baletne zvezde, ki jih je za to priložnost zbrala ruska primabalerina ukrajinskih korenin Svetlana Zaharova.
Danes se v Svetu kulture podajamo na pesniško potovanje od Kamnika do Ptuja. Na Ptuju potekajo dnevi poezije in vina, ki že 28 let združujejo pesniško besedo in vina. Letošnji častni gostje so danska pesnica Pia Tafdrup, belorusko-ameriška pesnica Valžina Mort ter poljski pesnik Jacek Dehnel, ki je letošnji avtor Odprtega pisma Evropi. Predstavili bomo tudi knjigo Maistrovih trideset. V Maistrovem letu, ki ga je vlada razglasila ob 150-letnici rojstva ter 90-letnici smrti generala in pesnika Rudolfa Maistra, je v sozaložništvu Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik in založbe Buča izšla knjiga Maistrovih pesmi.
Neveljaven email naslov