Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika
Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.
Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:
Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.
Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?
Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.
Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.
Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?
Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.
Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.
Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …
Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.
V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissez–faire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.
Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.
To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …
… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.
Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa.
Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.
3699 epizod
Predstave, razstave, koncerti, knjige, festivali in druge teme kulture in umetnosti imajo svoje mesto v Svetu kulture, edini dnevni informativni oddaji Radia Slovenija o kulturi. V zgoščeni obliki predstavljamo novosti – spremljamo predvsem kulturno dogajanje pri nas, občasno pa tudi v tujini.
Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika
Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.
Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:
Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.
Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?
Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.
Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.
Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?
Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.
Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.
Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …
Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.
V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissez–faire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.
Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.
To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …
… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.
Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa.
Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.
Koroški trienale je izjemno zanimiv razstavni projekt, ki so ga tokrat naslovili Dotik konice prstov in je na ogled v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu Vabimo vas tudi v galerijo Kresija, kjer razstavlja Arjan Pregl. Svojo razstavo je naslovil Slikarske samosabotaže.
Pretekli konec tedna se je sklenila 27. likovna kolonija Festivala Ljubljana. Ideja za mednarodno likovno kolonijo se je porodila selektorju Tomu Vranu, ki je direktorju Darku Brleku leta 1997 predlagal, da bi vrhunsko umetniško dogajanje na festivalu ovekovečili z likovno interpretacijo. V oddaji pa tudi več o 61. slikarski koloniji Izlake Zagorje.
Vesolje je ena vidnejših rdečih niti ustvarjanja Gregorja Strniše in tudi osrednja tema istoimenske zbirke. Zdaj je z naslovom Space zbirko izdalo Društvo slovenskih pisateljev v zbirki Litteræ Slovenicæ. Pesmi sta prevedla Nada Grošelj in Jason Blake, knjigi pa je pridana zgoščenka, na kateri je Matej Krajnc uglasbil nekaj teh prevodov. V Galeriji Murska Sobota bo še do 21. avgusta na ogled 38 del, ki jih je za razstavo sodobne likovne ustvarjalnosti Pomurja Ekspozicija_024 izbral lokalni umetnik Gregor Purgaj, ki pripada prvi generaciji slovenske street art scene. Namen razstave je predstavitev aktualne lokalne umetnostne produkcije, ki se združuje z mednarodnimi trendi.
V Pulju je v polnem razmahu 71. filmski festival, kjer se predstavlja tudi nekaj filmov, ki so nastali v slovenski produkciji ali koprodukciji. Na festivalu se sicer letos poklanjajo Veljku Bulajiću, režiserju Bitke na Neretvi, ki je umrl letos aprila. V Kulturni četrti Židovska v Mariboru pa sta na ogled dve povezani razstavi: v galeriji Media Nox predstavljajo dela mladih ustvarjalcev natečaja Vabljeni mladi 2024, ki ga je že 23-ič pripravilo Društvo likovnih umetnikov Maribor, v sosednji galeriji omenjenega društva pa dela nagrajencev Primavera.
Eden izmed vrhuncev poletja so nedvomno poletni festivali na prostem. V tokratni oddaji več o mednarodnem festivalu MareziJazz, ki se obeta ta konec tedna in je namenjen spoznavanju, ohranjanju in razvijanju jazz orkestralne glasbe. Poročamo tudi o 16. mednarodnem glasbenem festivalu Arsana na Ptuju, ki je v polnem teku in bo nocoj v znamenju slovenskih popevk.
V tokratnem Svetu kulture več o tradicionalnem letnem kinu Film pod zvezdami, ki bo do 3. avgusta ponudil številne filmske uspešnice tega leta. Poročamo tudi o dveh novih razstavah - v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Tivoliju je na ogled razstava grafik priznane slovenske umetnice Adriane Maraž, v galeriji Soteska pa razstavlja slikar Klemen Kavčič.
Včeraj se je z odprtjem fotografske razstave Petra Gannushkina v mali galeriji Cankarjevega doma in z nastopom Gašperja Livka začel 65. Ljubljanski jazzovski festival. Založba Goga tudi letos julija in avgusta na Glavnem trgu v Novem mestu pripravlja tradicionalne Novomeške poletne večere, v Slovenskem etnografskem muzeju pa se nova stalna razstava Človek in čas, ki je nastala ob 100. obletnici muzeja, ukvarja s fenomenom časa.
''Ne delam z idejo, da koga ali kaj kritiziram, rekel bi raje, da opazujem svet,'' pravi hrvaški umetnik Nikola Vrljić, ki med drugim ustvarja masivne skulpture iz vsakdanjih materialov. A kot zapiše kurator Miha Colner, predstavljajo svojevrstno sodobno grotesko, Vrljićeva razstava skulptur Obleganje Oza, ki si jo lahko ogledamo v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac, pa deluje kot intimno obračunavanje z družbo spektakla. V Svetu kulture še o Poletni Animateki, krajši različici festivala Animateka, ki je neke vrste uvod vanj. Na stopnišču ljubljanske Mestne hiše so dvajsetletnico proslavili s programom izbranih zmagovalnih filmov iz preteklosti, za preostala večera pa napovedujejo animirane zgodbe slovenskih avtoric in na sploh ženskih ustvarjalk ali tistih, ki se predstavljajo kot ženske.
V Karlovih Varih na Češkem se je končal eden izmed najstarejših evropskih filmskih festivalov, na letošnji 58. festivalski ediciji je kristalni globus za najboljši film prejel britanski dokumentarni film z naslovom Nenaden uvid v globlje stvari režiserja Marka Cousinsa. V Aninem dvoru v Rogaški Slatini so v petek podelili Stritarjevo nagrado za mladega in obetavnega kritika ali kritičarko, prejela jo je Petra Koršič. V Cankarjevem domu se bo mogoče udeležiti opere Trubadur Giuseppa Verdija, danes zvečer pa se bo s projekcijo filmov iz preteklosti na stopnišču Mestne hiše začela poletna Animateka. Vabljeni k poslušanju!
Prostor je širok pojem, ki določa naše bivanje, a pogosto pozabljamo, da ima pravico obstajati tudi brez nas. Prav s tem razmislekom so med drugim pospremili 22. mednarodni festival sodobne vizualne umetnosti Art Stays na Ptuju. Z eno od razstav, Ekosofizmi v Dominikanskem samostanu, na primer želijo preseči militantno ekološki vidik odnosa med človekom in naravo. Prav na resnost sprememb, ki jih s svojim tveganim početjem povzroča človek, pa se osredotoča tudi razstava Sprememba v omrežju v Galeriji sodobne umetnosti v Celju. Gremo še na 9. sarajevski literarni festival Bookstan, kjer letos donijo Zarjavele trobente. Poteka pod naslovom pesmi, ki je pred štiridesetimi leti nastala prav v Sarajevu.
Obiskali smo razstavo na Bledu z naslovom »Janez Ravnik, umetnik, pedagog in organizator razstav«, ki so jo ob sočasni predstavitvi monografije v Viteški dvorani na Blejskem gradu odprli v Galeriji Stolp. V Notranjskem muzeju pa je na ogled razstava, naslovljena »Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem«, ki je zasnovana kot časovni trak od 12. stoletja, ko so Postojno prvič omenili v starih oglejskih rokopisih.
Oglašamo se z mednarodnega filmskega festivala v Karlovih Varih, ki se že preveša v drugo polovico. Oči filmskih navdušencev in navdušenk so uprte v glavni tekmovalni program, v katerem se filmi potegujejo za najpomembnejšo nagrado festivala – kristalni globus. Poročamo pa tudi o dogajanju v Mariboru, kjer sta Slovensko narodno gledališče Maribor in Univerzitetna knjižnica Maribor slovesno zaznamovala stoto obletnico rojstva Ondine Otta Klasinc.
Začenja se Pranger – festival kritike, prevoda in branja poezije. Trajal bo do 6. julija, v okviru festivala pa bodo med drugim podelili tudi Stritarjevo nagrado za kritika ali kritičarko. V Kopru pa se začenja 31. Primorski poletni festival. Do 27. julija se bo zvrstilo 12 ambientalnih predstav, s katerimi se v enotno skupnost povezujejo vse štiri istrske občine. Festival bo odprla znamenita Shakespearova komedija Mnogo hrupa za nič, ki jo bo pod režijsko taktirko Ivane Djilas uprizoril ansambel SNG Nova Gorica.
Na Bledu se začenja že 29. festival Bled, ki bo ponudil številne koncerte, tečaje in delavnice. Tudi v Kostanjevici na Krki je te dni pestro. Sedmi Festival Kulture Kostanjevica združuje vrhunsko vsebino: gledališče, glasbo, film, literaturo, delavnice in okroglo mizo. V Svetu kulture predstavljamo še knjižno novost: Zgodbe iz Labirinta Marjana Tomšiča. Lani preminuli Tomšič je knjigo pisal zadnja tri leta svojega življenja, v njej pa raziskuje kompleksnost človeškega dojemanja sveta in odnosov, hkrati pa nas vabi, da odkrijemo več o sebi.
Nagib – brez odra, festival sodobne umetnosti in performativnih praks, se je že pred leti odrekel festivalski formi. Dogodki so zastavljeni modularno, organizatorje in ustvarjalce ob tem zanima predvsem skupnostni ustvarjalni proces. Izpostavljajo tudi, da področje sodobnega plesa pri nas kljub več desetletni uspešni zgodovini ni urejeno, ustvarjalci živijo prekarno. Potem pa še nekaj o Rekvijemu, najnovejšem razstavnem projektu umetnika Jaše, ki je na ogled v Tartinijevi hiši v Piranu. Zasnoval ga je potem, ko je lani v sklopu 58. piranskega Ex-tempora dobil posebno nagrado, posvetil pa nedavno preminulemu očetu. Združil je elemente vizualnih umetnosti, arhitekturnih posegov, lutkovne umetnosti, poezije in glasbe.
Ker smo vse bolj zatopljeni v svoje male zaslone, je obisk kina toliko večje doživetje. Kaj pa ogled filma 45 metrov pod površjem, v prostorih nekdanjega rudnika, kjer se lahko še vedno voha šmir? Prav to ponuja festival delavskega filma Kamerat, ki se začenja v Hrastniku. Na sporedu je več kot 20 dokumentarnih, celovečernih, kratkih in animiranih filmov, med njimi tudi premiera animiranega filma, ki so ga ustvarili otroci. Svet kulture gre še v galerijo DESSA na Židovsko stezo 4 v Ljubljani, prvo slovensko arhitekturno galerijo, ki letos praznuje 35 let delovanja, in pa v Galerijo Alkatraz, kjer odpirajo fotografsko razstavo in video instalacijo Sounding Spomenik. Razstava izhaja iz raziskave edinstvenih zvočnih atributov spomenikov nekdanje Jugoslavije.
Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma bo nocoj eden od vrhuncev festivala Ljubljana, na sporedu bo Puccinijeva mojstrovina, ena najbolj izvajanih oper Tosca. Uprizoritev opere je del praznovanja stote obletnice smrti italijanskega skladatelja. V režiji Piera Francesca Maestrinija jo bo izvedla Opera in Balet SNG Maribor. Moči in pomenu tekstilij ter ženski, njihovi izumiteljici in ustvarjalki pa je posvečena razstava, ki je nastala ob 20. obletnici delovanja kolektiva Oloop. Ogledati si jo je mogoče v centru Rog.
Na Rožniku je bila podeljena že 34. Delova literarna nagrada kresnik. Žirija je izmed 185 romanov z lansko letnico nagrado za najboljši roman leta namenila Anji Mugerli. Pri Cankarjevi založbi pa so prejšnji teden predstavili dve knjigi Dana Podjeda, med seboj dopolnjujoči dvojček, katerih skupna tema je pojem krizolacija.
Danes se začenja 32. mednarodni poletni Festival Lent, ki bo obarval mariborske ulice in obnovljeno promenado ob Dravi. 10. trienale sodobne umetnosti U3, ki bo na ogled v Moderni galeriji vse do novembra, letos kurira Tevž Logar. Jubilejna izvedba nosi naslov Proti toku časa. Na Ferskih otokih je festival Svetovni glasbeni dnevi, za katerega skrbi Mednarodno združenje za sodobno glasbo, v Galeriji Škuc pa nova razstava Ausstellung! Laibach Kunst 1980–1984. V Trbovljah se je začel festival Rdeči revirji, v Hiši Tartini v Piranu pa bodo v soboto odprli razstavo Rekviem Jaše Mrevlje Pollaka. Društvo slovenskih pisateljev je objavilo skupno izjavo, v kateri kritizirajo nizek delež financiranja za področje knjige. Vabljeni k poslušanju!
Izpostavljamo koncert, na katerem sta včeraj v zlati dvorani Musikvereina na Dunaju nastopila Orkester Slovenske filharmonije in eden najpomembnejših predstavnikov modernega evropskega pianizma, Aleksander Gadžijev. Dogodek sta ob 20. obletnici vstopa Slovenije v Evropsko unijo organizirala slovensko veleposlaništvo v Avstriji in Slovenski kulturno informacijski center Skica. Predstavljamo še drugi del knjižnih novosti, ki so pred poletjem izšle pri Cankarjevi založbi. Dušanka Zabukovec je v slovenščino prevedla roman Pripeljite obtožence, drugi del zgodovinske trilogije britanske avtorice Hilary Mantel. V zbirki S poti je v prevodu Lijane Dejak izšlo delo Sam v oceanu, svojevrsten potopis sovjetskega oceanografa Slave Kurilova,več o tem, kako stopiti v dialog s slikami, pa si lahko preberemo v mednarodni uspešnici Kako gledati sliko priznane francoske umetnostne zgodovinarke Françoise Barbe-Gall, ki jo je prevedla Mojka Žbona.
Neveljaven email naslov