V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kasia Zwolak
09.12.2015
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Zaposleni morajo s potrošniki komunicirati v slovenščini. Toda – v gostinstvu, hotelirstvu, pa tudi v povsem navadnih živilskih trgovinah ali trgovinah z oblačili nekateri prodajalci potrošnikom odgovarjajo v tujem jeziku. Zaradi pomanjkanja delovne sile delodajalci nove kadre iščejo v tujini. V trgovini ta trenutek manjka okoli 900 delavcev. Predsednica trgovinske zbornice Mariča Lah pravi, da so trgovci nove kadre poiskali v Bosni in Hercegovine ter na Hrvaškem. Predvsem gre za dela, ki jih opravljajo v skladišču.
»Napitnina je darilo za nadstandardno storitev,« pojasnjuje dr. Andrej Raspor, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki že več let raziskuje področje napitnin, in je mnenja, da zakonska zapoved obvezne napitnine kot jo imajo v Združenih državah Amerike ni najboljša. V ZDA je v povprečju v restavracijah predpisana 15-odstotna napitnina, v restavracijah višjega ranga pa se že približuje 20 odstotkom. »Tudi sami Američani se strinjajo, da je napitnina izgubila smisel, ki naj bi ga imela, če je pravzaprav obveza, ki jo morajo gostje namenjati za zaposlene, in pravijo, da je to prelaganje socialnih obveznosti na goste,« še razloži. Dr. Raspor delodajalcem sicer svetuje, da v svojem kolektivu uredijo pošteno delitev napitnin, saj raziskave kažejo, da so v kolektivih, kjer delijo napitnine, zaposleni bolj zadovoljni in tudi bolj motivirani. Nedeljsko jutro na Prvem o napitninah!
V gastronomskih trendih se zadnja leta pojavlja poklic vodnega sommelierja. Restavracije višjega cenovnega razreda, poleg vinske, že ponujajo tudi vodne karte, opaža Jaka Blažon, ustanovitelj mednarodne spletne skupnosti za ljubitelje kulinarike Noir Food. Na svetu je zaenkrat le nekje od 100 do 200 certificiranih vodnih sommelierjev. V to peščico sodi tudi mladi Prekmurec Niko Huber, ki si želi ustanoviti šolo za ta poklic. Najdražja voda, ki jo je pil, je Svalbardi. Stane 85 eur na steklenico, dobijo pa jo s topljenjem odlomljenih koščkov ledenika.
Dan pred 30. obletnico padca berlinskega zidu smo se na Prvem skozi različne prispevke sprehodili skozi to usodno zgodovinsko dejanje. Na trenutke, ko je kot mlad novinar o dogajanju v Berlinu poročal, se je spomnil analitik in komentator mednarodnega političnega dogajanja, nekdanji dopisnik iz ZDA Matej Šurc. V Nemčiji je bil v času velikih sprememb tudi prof. dr. Dušan Nećak, ki je opozoril, da so nekateri zidovi ostali in da jih bo še dolgo težko podreti.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Med reklamnimi panoji, ki vas dnevno nagovarjajo na vsakem koraku, se vsako leto najdejo tudi plakati, ki opozarjajo na aktualno družbeno problematiko. V zgodovinskem atriju Mestne hiše Ljubljana si boste lahko ogledali razstavo družbeno-odgovornih plakatov, nastalih za natečaj Plaktivat. Razstavo pripravlja TAM-TAM Inštitut.
Nikoli prav uspešne naveze vladni peterček–Levica je zdaj tudi uradno konec. Sodelovanje, ki se je že začelo težavno, se ni nikoli prav zares dvignilo s tal. Komentar Tomaža Celestine.
Ministrstvo za delo načrtuje tudi informacijske točke po tujini. Skušali jih bodo vzpostaviti v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji. Državni sekretar na ministrstvu za delo Tilen Božič pravi, da si želijo, da bi kadri, ki prihajajo v Slovenijo že poznali svoje pravice, tako na področju delovne zakonodaje kot na področju varovanja zdravja.
Slovenske železnice so za zdaj še družba, ki je v celoti v državni lasti, vendar tri leta že poteka saga o iskanju strateškega partnerja oziroma prodaji tovornega dela železnic, najdonosnejšega dela železnic.
Ukrep Banke Slovenije za kreditiranje gospodinjstev je usmerjen v znižanje potrošniških kreditov velikih zneskov in dolgo ročnostjo, so danes pojasnili na centralni banki. Namen našega priporočila bankam, ki je veljal od novembra 2016, torej zadnja tri leta, in sedaj ukrepanja je "preprečiti pretirano kreditno aktivnost v segmentu potrošniških posojil. Pričakujemo, da se bo rast nekoliko umirila in da bo skladna z ostalimi gospodarskimi parametri", je pojasnil in dodal, da njihova politika "ni kurativna, temveč preventivna".
Uspešen pregon gospodarskega kriminala – od odkrivanja do obtožbe in na koncu razsodbe – je tisto, po čemer se meri uspeh pravosodja. Med gospodarskimi kaznivimi dejanju je največ poslovnih goljufij, v porastu so kazniva dejanja zlorabe notranjih informacij in zlorabe položaja. Tudi na gospodarskem področju je vse več čezmejne kriminalitete. Praktično ni kaznivega dejanja s tujim elementom, pa naj gre za davčne zatajitve, zlorabe, tudi korupcijo.
Kaj se na ministrstvu za kulturo dogaja s številnimi pripombami, ki so jih dobili ob zaključku javne razprave o noveli zakona o medijih? Že več kot dva meseca jih pregledujejo, razvrščajo, tehtajo in analizirajo. O nastajanju nove različice medijske novele se Tatjana Pirc pogovarja z državno sekretarko na ministrstvu za kulturo dr. Tanjo Kerševan Smokvina.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pri nas raste deset vrst hrastov. Trije so najpogostejši, in sicer cer, dob in graden. Hrast kot rastlina je v splošnem znan predvsem po lubju, njegovi plodovi – želodi s kapico – pa so užitni. Kot je povedal Dario Cortese, poznavalec divje hrane, imajo le eno slabšo lastnost: trpek oziroma grenko kisel okus. Če bi radi vendarle po vzoru naših prednikov želod uporabili tudi v kuhinji, se moramo najprej znebiti tega.
Ljudje smo odstranili smrt, umirajočega in žalujočega človeka iz družbe v zahodnem svetu. Zato ne preseneča ugotovitev, da v razvitih družbah narašča javna podpora evtanaziji, in da v peščici držav, ki legalno dopuščajo zdravniški poseg za končanje življenja število evtanazij narašča. Šege in navade ob dnevu spomina na mrtve ter sicer ob smrti v oddaji predstavlja etnologinja Katja Hrobat Virloget, o pasteh evtanazije pa razmišlja upokojeni zdravnik dr. Matjaž Zwitter.
Žafran iz dežele Abruci velja za najboljšega in najdražjega na svetu – da je res »drag kot žafran«, pa dokazuje njegova cena: 20 tisoč evrov za kilogram. Vas Civitaretenga, ki jo je obiskal naš rimski dopisnik, leži na robu 800 metrov visoke planote pod vršaci Gran Sassa. Žafran s polj v okolici italijanskega mesta L'Aquila pobirajo med oktobrom in novembrom.
Današnji uporabnik računalnika ima odprtih veliko računov in profilov na različnih internetnih straneh in storitvah. Če želimo, jih lahko onesposobimo in pobrišemo. Kaj pa se zgodi z našimi profili in podatki, ko umremo? Socialna družbena omrežja se počasi spreminjajo tudi v spletno omrežje spominskih plošč. Analiza, ki jo je pripravil Oxfordski internetni inštitut napoveduje, da bodo na Facebooku v roku 50 let pokojni po številu že prehiteli žive uporabnike. Po besedah Filipa Dobranića iz Inštituta Danes je nov dan, lahko profil pokojnega uporabnika že primerjamo s spominsko ploščo na pokopališču. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Ob Dnevu reformacije smo pred mikrofon povabili dobrega poznavalca življenja in delovanja našega najpomembnejšega protestantskega pridigarja in avtorja Primoža Trubarja dr. Zvoneta Štrublja, sicer izseljeniškega katoliškega duhovnika. Predstavil bo predvsem Trubarjeve poglede na krščansko vero, na tedanji humanizem in reformacijo. Trubar je v veliki večini sledil pogledom Martina Luthra in se z njim strinjal tudi glede razmer v tedanji družbi. V svojem zgodnjem obdobju pa je upošteval tudi zamisli nekaterih drugih reformističnih mislecev.
Mojca Delač je z radijskim mikrofonom Prvega obiskala Trubarjevo domačijo na Rašici pri Velikih Laščah. Tam sta se z gospo Barbaro Pečnik, ki skrbi za Trubarjevo domačijo oz. programe, ki se na njej izvajajo, vrnili v čase, ko je na tem pomembnem križpotju živel reformator in oče slovenskega knjižnega jezika.
