Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Srna je naša najštevilčnejša parkljasta divjad, ki naseljuje skoraj vse predele naše domovine. Od gora do nižin – ta na vse prilagodljiva vrsta, stara okrog 8 milijonov let, je prisotna povsod. Samcu pravimo srnjak, samici srna, mladički pa so tisti, ki so pogosto ‘žrtve’ nevednih ljudi. Previdno z ukrepi in prehitrimi reakcijami! Pustite mladička, če ga odkrijete v travi, saj je njegova mama v bližini in se bo kmalu vrnila ter poskrbela zanj. Srnjad je spolno zrela v drugem življenjskem letu, tako da srna v tretjem letu že rodi. Času parjenja, ki poteka od julija do avgusta, pravimo prsk. Za naklonjenost srn se srnjaki spopadajo in tak boj se lahko konča tudi usodno. Po oploditvi pa razvoj zarodka miruje vse do januarja, tako je brejost podaljšana na 39 do 42 tednov. Običajno skotijo junija, praviloma samo enega mladička, lahko pa tudi do tri. V prvih tednih se hrani izključno z njenim mlekom in se doji najmanj desetkrat na dan. Poleti ima srna rdečerjav kožuh, medtem ko pozimi postane temno rjav ali celo črn. Repek je dolg le 2?3 centimetre, zadek pa je bel in mu pravimo zrcalo. Zrcalo je pri srni srčaste, pri srnjaku pa ledvičaste oblike. Najpogosteje se hrani z vejami, s popjem, z zelenimi listi, z zelišči, z gozdnim jagodičevjem in plodovi, kamor med drevesi uvrščamo gaber, hrast, jelko, med grmovnicami pa lesko in robido. Srnjad se prehranjuje predvsem ponoči in ima zelo rada hrano z visoko vsebnostjo vlage ter ne mara travnikov, na katerih se je prej pasla domača živina. Za sladico si privošči hrastov želod in bukov žir. Na dan se večkrat hrani, skupno kar 6 do 7 ur, vmes pa počiva in prežvekuje. Srna ima posebej oblikovan, štiridelni želodec. V vamp natlači hrano, potem pa gre v kritje. V tem času (v približno eni uri) se hrana oblikuje v svaljke in gre v kapico, kjer je dovolj mikroorganizmov, ki pomagajo hrano prebaviti. Šele od tam gre hrana v pravi želodec – siriščnik. Srne so precej samotarska vrsta, le pozno jeseni se združijo v zimske trope. Teritorij srnjaka meri okoli 25 hektarjev, srnin okoli 5 in potreba po lastnem teritoriju se kaže le tik pred poleganjem in po njem, a še to ne tako zelo. Kaj vse so o tej plašni samotarki povedali Liani Buršič učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Trzin ter biologinja Petra Hrovatin iz ljubljanskega ZOO-ja pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Srna je naša najštevilčnejša parkljasta divjad, ki naseljuje skoraj vse predele naše domovine. Od gora do nižin – ta na vse prilagodljiva vrsta, stara okrog 8 milijonov let, je prisotna povsod. Samcu pravimo srnjak, samici srna, mladički pa so tisti, ki so pogosto ‘žrtve’ nevednih ljudi. Previdno z ukrepi in prehitrimi reakcijami!
Pustite mladička, če ga odkrijete v travi, saj je njegova mama v bližini in se bo kmalu vrnila ter poskrbela zanj.
Srnjad je spolno zrela v drugem življenjskem letu, tako da srna v tretjem letu že rodi. Času parjenja, ki poteka od julija do avgusta, pravimo prsk. Za naklonjenost srn se srnjaki spopadajo in tak boj se lahko konča tudi usodno. Po oploditvi pa razvoj zarodka miruje vse do januarja, tako je brejost podaljšana na 39 do 42 tednov. Običajno skotijo junija, praviloma samo enega mladička, lahko pa tudi do tri. V prvih tednih se hrani izključno z njenim mlekom in se doji najmanj desetkrat na dan. Poleti ima srna rdečerjav kožuh, medtem ko pozimi postane temno rjav ali celo črn. Repek je dolg le 2‒3 centimetre, zadek pa je bel in mu pravimo zrcalo. Zrcalo je pri srni srčaste, pri srnjaku pa ledvičaste oblike.
Najpogosteje se hrani z vejami, s popjem, z zelenimi listi, z zelišči, z gozdnim jagodičevjem in plodovi, kamor med drevesi uvrščamo gaber, hrast, jelko, med grmovnicami pa lesko in robido. Srnjad se prehranjuje predvsem ponoči in ima zelo rada hrano z visoko vsebnostjo vlage ter ne mara travnikov, na katerih se je prej pasla domača živina. Za sladico si privošči hrastov želod in bukov žir. Na dan se večkrat hrani, skupno kar 6 do 7 ur, vmes pa počiva in prežvekuje. Srna ima posebej oblikovan, štiridelni želodec. V vamp natlači hrano, potem pa gre v kritje. V tem času (v približno eni uri) se hrana oblikuje v svaljke in gre v kapico, kjer je dovolj mikroorganizmov, ki pomagajo hrano prebaviti. Šele od tam gre hrana v pravi želodec – siriščnik.
Srne so precej samotarska vrsta, le pozno jeseni se združijo v zimske trope. Teritorij srnjaka meri okoli 25 hektarjev, srnin okoli 5 in potreba po lastnem teritoriju se kaže le tik pred poleganjem in po njem, a še to ne tako zelo. Kaj vse vedo o tej plašni samotarki učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Trzin ter biologinja Petra Hrovatin iz ljubljanskega ZOO-ja pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Srna je naša najštevilčnejša parkljasta divjad, ki naseljuje skoraj vse predele naše domovine. Od gora do nižin – ta na vse prilagodljiva vrsta, stara okrog 8 milijonov let, je prisotna povsod. Samcu pravimo srnjak, samici srna, mladički pa so tisti, ki so pogosto ‘žrtve’ nevednih ljudi. Previdno z ukrepi in prehitrimi reakcijami! Pustite mladička, če ga odkrijete v travi, saj je njegova mama v bližini in se bo kmalu vrnila ter poskrbela zanj. Srnjad je spolno zrela v drugem življenjskem letu, tako da srna v tretjem letu že rodi. Času parjenja, ki poteka od julija do avgusta, pravimo prsk. Za naklonjenost srn se srnjaki spopadajo in tak boj se lahko konča tudi usodno. Po oploditvi pa razvoj zarodka miruje vse do januarja, tako je brejost podaljšana na 39 do 42 tednov. Običajno skotijo junija, praviloma samo enega mladička, lahko pa tudi do tri. V prvih tednih se hrani izključno z njenim mlekom in se doji najmanj desetkrat na dan. Poleti ima srna rdečerjav kožuh, medtem ko pozimi postane temno rjav ali celo črn. Repek je dolg le 2?3 centimetre, zadek pa je bel in mu pravimo zrcalo. Zrcalo je pri srni srčaste, pri srnjaku pa ledvičaste oblike. Najpogosteje se hrani z vejami, s popjem, z zelenimi listi, z zelišči, z gozdnim jagodičevjem in plodovi, kamor med drevesi uvrščamo gaber, hrast, jelko, med grmovnicami pa lesko in robido. Srnjad se prehranjuje predvsem ponoči in ima zelo rada hrano z visoko vsebnostjo vlage ter ne mara travnikov, na katerih se je prej pasla domača živina. Za sladico si privošči hrastov želod in bukov žir. Na dan se večkrat hrani, skupno kar 6 do 7 ur, vmes pa počiva in prežvekuje. Srna ima posebej oblikovan, štiridelni želodec. V vamp natlači hrano, potem pa gre v kritje. V tem času (v približno eni uri) se hrana oblikuje v svaljke in gre v kapico, kjer je dovolj mikroorganizmov, ki pomagajo hrano prebaviti. Šele od tam gre hrana v pravi želodec – siriščnik. Srne so precej samotarska vrsta, le pozno jeseni se združijo v zimske trope. Teritorij srnjaka meri okoli 25 hektarjev, srnin okoli 5 in potreba po lastnem teritoriju se kaže le tik pred poleganjem in po njem, a še to ne tako zelo. Kaj vse so o tej plašni samotarki povedali Liani Buršič učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Trzin ter biologinja Petra Hrovatin iz ljubljanskega ZOO-ja pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Srna je naša najštevilčnejša parkljasta divjad, ki naseljuje skoraj vse predele naše domovine. Od gora do nižin – ta na vse prilagodljiva vrsta, stara okrog 8 milijonov let, je prisotna povsod. Samcu pravimo srnjak, samici srna, mladički pa so tisti, ki so pogosto ‘žrtve’ nevednih ljudi. Previdno z ukrepi in prehitrimi reakcijami!
Pustite mladička, če ga odkrijete v travi, saj je njegova mama v bližini in se bo kmalu vrnila ter poskrbela zanj.
Srnjad je spolno zrela v drugem življenjskem letu, tako da srna v tretjem letu že rodi. Času parjenja, ki poteka od julija do avgusta, pravimo prsk. Za naklonjenost srn se srnjaki spopadajo in tak boj se lahko konča tudi usodno. Po oploditvi pa razvoj zarodka miruje vse do januarja, tako je brejost podaljšana na 39 do 42 tednov. Običajno skotijo junija, praviloma samo enega mladička, lahko pa tudi do tri. V prvih tednih se hrani izključno z njenim mlekom in se doji najmanj desetkrat na dan. Poleti ima srna rdečerjav kožuh, medtem ko pozimi postane temno rjav ali celo črn. Repek je dolg le 2‒3 centimetre, zadek pa je bel in mu pravimo zrcalo. Zrcalo je pri srni srčaste, pri srnjaku pa ledvičaste oblike.
Najpogosteje se hrani z vejami, s popjem, z zelenimi listi, z zelišči, z gozdnim jagodičevjem in plodovi, kamor med drevesi uvrščamo gaber, hrast, jelko, med grmovnicami pa lesko in robido. Srnjad se prehranjuje predvsem ponoči in ima zelo rada hrano z visoko vsebnostjo vlage ter ne mara travnikov, na katerih se je prej pasla domača živina. Za sladico si privošči hrastov želod in bukov žir. Na dan se večkrat hrani, skupno kar 6 do 7 ur, vmes pa počiva in prežvekuje. Srna ima posebej oblikovan, štiridelni želodec. V vamp natlači hrano, potem pa gre v kritje. V tem času (v približno eni uri) se hrana oblikuje v svaljke in gre v kapico, kjer je dovolj mikroorganizmov, ki pomagajo hrano prebaviti. Šele od tam gre hrana v pravi želodec – siriščnik.
Srne so precej samotarska vrsta, le pozno jeseni se združijo v zimske trope. Teritorij srnjaka meri okoli 25 hektarjev, srnin okoli 5 in potreba po lastnem teritoriju se kaže le tik pred poleganjem in po njem, a še to ne tako zelo. Kaj vse vedo o tej plašni samotarki učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Trzin ter biologinja Petra Hrovatin iz ljubljanskega ZOO-ja pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Mladi o tem, kdaj delajo nekaj nezbrano, brez navdušenja in zavzetosti, po liniji najmanjšega odpora.
Katero knjigo ste nazadnje prebrali? Kakšne sicer radi vzamete v roke? Vaših odgovorov sicer ne bomo izvedeli, smo pa slišali učence 2. a OŠ Franceta Rozmana Staneta iz Ljubljane.
Katero knjigo ste nazadnje prebrali? Kakšne sicer radi vzamete v roke? Vaših odgovorov sicer ne bomo izvedeli, je pa Tadeja Bizilj o tem spraševala učence 2. A OŠ Franceta Rozmana Staneta iz Ljubljane. Prisluhnimo rubriki Dobro jutro, otroci.
Najaktivnejši so takole ob zori. In mraku. Po življenjskem slogu so podobni ameriškim kojotom. Po okvirnih ocenah naj bi na območju Slovenije živelo že približno 40 družin oziroma več sto živali njegove vrste. Veste, kdo je? Liana Buršič, učenci tretjih razredov ljubljanske OŠ Ledina in biologinja v ZOO-ju Petra Hrovatin, vedo. Prisluhnite jim v posnetku.
Ljudje nimamo pravega čutila za zaznavanje časa, zato je ta pomembni del naših življenj zelo relativen. Čas je v fiziki intenzivna količina, ki kaže na to, da si dogodki sledijo eden drugemu. Aristotel pa je po drugi strani dejal, da je čas množica sedanjih trenutkov. Kakorkoli že, vsak izmed nas ga zaznava in živi po svoje. Kot primer lahko navedemo, da nam voditeljem čas, ki ga preživimo v radijskem studiu, teče mnogo hitreje, kot takrat, ko počnemo kaj drugega. Prav tako ga vsak po svoje, kot pravijo, zaznavajo otroci z Osnovne šole Ig, ki so povedali, zakaj rečemo, da čas hitro teče.
Velikokrat slišimo, kako se človek obnaša kot žival. Pa tudi, da je vsaka žival boljša kot človek. Begajoče, kajne? Kaj je pravzaprav resnično? Sobivamo, to je res. A, kdo je res boljši? Človek ali žival? In kaj sploh pomeni – biti boljši? Liana Buršič se je pogovarjala s tretješolkami s črnuške OŠ Maksa Pečarja.
V ponedeljkovi jezikovno obarvani rubriki Dobro jutro, otroci smo govorili o žaganju. Pa ne o dobesednem sekanju drv, temveč o prenesenem - o smrčanju.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Današnji živalski izbranec je res slaven. Upodobljen je namreč na eni najbolj znamenitih slik mojstra mojstra Leonarda da Vincija. Ena od teorij pravi, da naj bi bil na sliko dodan kasneje, zaradi svoje močne simbolike. Bil naj bi namreč nosilec čistosti, saj je veljalo, da raje umre, kot da bi si umazal svoj čist, bel kožušček. Tega so uporabljali za obrobe in druge fine detajle plemiških oblačil, aristokracija pa jih je imela pogosto tudi na svojih domovih kot ljubljenčke. Veste, kdo je kožuhar, ki naj bi simbolično upodabljal ljubimca dame, ki ga je držala v rokah? Liana Buršič je o njem povprašala učence tretjih razredov ljubljanske OŠ Ledina in biologinjo iz ZOO-ja, Petro Hrovatin.
Kuhanje je v zadnjih letih postalo pravi trend in najrazličnejše, tudi zelo zapletene jedi, ki so bile včasih več ali manj le domena restavracij, so našle svoje mesto v domačih kuhinjah. Pa tudi na spletu lahko izbrskamo recepte za praktično katerokoli poslastico, ali pa na družbenih omrežjih opazujemo, kaj so jedli drugi in to skušamo pripraviti tudi sami. Veliki gurmani pa znajo biti tudi otroci. Čeprav jim najboljšo specialiteto marsikdaj predstavljata dunajski zrezek in ''pomfri'', to še ne pomeni, da ne razmišljajo tudi o tem, kako bi pripravljali druge jedi. In o tem, kako bodo kuhali, ko odrastejo, se je z otroki z Osnovne šole Ig pogovarjal Aleš Ogrin.
Osamljenost je samotna včasih. In samota zna biti osamljena. In, če je slednja kdaj nujna za naš notranji mir, pa je osamljenost bolj negativno sprejeta oziroma, jo raje odklanjamo. Ker se je vsak od nas, v kakšnem obdobju ali pa trenutku svojega življenja počutil osamljenega, je Liano Buršič zanimalo, kako osamljenost in samoto občutijo in razlikujejo tretješolci s črnuške OŠ Maksa Pečarja.
Kateri trenutki, dogodki ali besede vas najbolj presenetijo, se vam najbolj vtisnejo v spomin, vam vzamejo sapo? Naj si vsak odgovori sam pri sebi, mi pa prisluhnimo dekletom z OŠ Koseze iz Ljubljane.
V teh dneh smo že lepo zakorakali v prave zimske dni – temperature so letnemu času primerne, a pravih snežink, ki bi najbolj razveselile otroke, gospa zima prav povsod še ni natrosila. Maruša, Ajda, Žan, Lina, Tine, Samuel iz 4. a in 4.b razreda Osnovne šole Rače pravijo, da jih komaj čakajo, da se bodo lahko igrali na snegu, kepali in delali snežake. A zima prinaša tudi nekatere nevšečnosti, ki šolarjem niso najbolj všeč. Katere so to, so povedali Tadeji Bizilj.
Tokratni predstavnik živalskega kraljestva je v bližnjem sorodu z murni. Ker živi pod zemljo, ima razen krtov malo naravnih sovražnikov. Je velik in čokat, za žuželko; najlažje pa ga prepoznamo po sprednjih nogah, ki spominjajo na lopate. V Sloveniji živi samo ena vrsta. Veste, kdo je? Liana Buršič se je o njem pogovarjala s tretješolci z ljubljanske OŠ Majde Vrhovnik in biologinjo, vodnico v ZOO-ju, Petro Hrovatin.
Ko najstnikom omenimo, da morajo doma kaj postoriti in pomagati, po navadi niso najbolj navdušeni nad tem. Številni iznajdljivi izgovori vedno pridejo prav, ko je treba priskočiti na pomoč pri različnih hišnih opravilih. A vseeno je občutek, ko nekomu pomagamo in naredimo nekaj dobrega, res lep, so Tadeji Bizilj povedali šolarji z ljubljanske Osnovne šole Prule.
Zadnji tedni so bili polni voščil in lepih želja, ki smo jih izrekali drug drugemu, še bolje pa je, da ne ostale le pri besedah – da kaj lepega in pozornega tudi naredimo, da imamo torej srce na pravem mestu …
Po dolgih božično novoletnih praznikih, med katerimi smo si tudi na krožniku privoščili malo več, se bo v teh dneh marsikdo z veseljem podal v naravo in prihajajoči konec tedna izkoristil za kakšno športno aktivnost. S katerimi športi se najraje ukvarjajo v zimskih dneh, so Tadeji Bizilj povedali šolarji Samuel, Maruša, Žan, Ajda, Tine in Lina iz Rač.
Gulo gulo. Tako ga lahko pokličete in bo morda zvenelo hecno, a tako mu je ime znanstveno. Če boste kdaj potovali po arktičnih področjih naše zemeljske oble, po tajgi ali tundri, ga lahko srečate. Čeprav je precej nevljuden; pogosto vdira v človeška bivališča in krade zaloge hrane. In iznajdljiv; velikokrat pusti drugim živalim, kot je na primer medved, da lovijo namesto njega. Občasno se posladka tudi z jagodami. Česar ne more pojesti, zakoplje za kasneje. Kdo je? Prisluhnite, kaj je Liana Buršič izvedela o njem od tretješolcev z ljubljanske OŠ Majde Vrhovnik in Petre Hrovatin, biologinje iz ZOO-ja.
V času, ko si vsi še izrekamo novoletne želje, so nam tretješolci s podružnične šole Vače zaupali svoje želje in načrte za prihodnost. Kaj si želijo postati, ko odrastejo?
Vsak je v novo leto stopil s svojimi željami in cilji za leto 2019, učenci 3. razreda podružnične šole Vače pa so povedali, kaj v novem letu želijo drugim.
Neveljaven email naslov