Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
Kot vrhunec letošnje razstavne sezone v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki pripravljajo nocoj slavnostno odprtje retrospektivne razstave akademskega slikarja Valentina Omana. Vrhunec je za galerijo dvojen, saj umetniku namenjajo novo pridobljene razstavne prostore na več kot 600 m2. Projekt, ki so ga pripravili skupaj s kolegi iz Muzeja moderne umetnosti Koroške v Celovcu in kulturnega centra Künstlerhaus na Dunaju, se bo končal z odprtjem razstave v Kostanjevici na Krki. Predstavili so ga na dopoldanski novinarski konferenci, na kateri je bil tudi umetnik Valentin Oman. Premiera drame ''Rose Bernd'' nemškega dramatika Gerharta Hauptmanna, Nobelovega nagrajenca za književnost, v režiji Mateje Koležnik je zadnja premiera v sezoni 2015/16 v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Avtorski projekt ''Želim si …'' v režiji Juša A. Zidarja, ki je nastal je na podlagi izbranih besedil z natečaja NAJST, s pomočjo evropskih sredstev za vzgojo občinstva, pa bo nocoj premierno na ogled na velikem odru SNG Drama Ljubljana
Moje ulice so projekt Zavoda Divja misel, pri katerem so že pred več kot desetimi leti začeli zbirati in snemati spomine meščank in meščanov o življenju v Ljubljani nekoč. Zdaj pa so zgodbe Mojih ulic dobile tudi videoobliko, pod katero se podpisuje režiserka Anja Medved. Skupaj jih je nastalo 23 in ogledati si jih bo mogoče na razstavi z naslovom Podobe pozabe – osebne zgodovine mesta Ljubljane. Jack in Leigh Ruby sta bila poklicna prevaranta, ki sta delovala v Ameriki in Avstraliji. Specializirala sta se za zavarovalniške goljufije, pri tem sta pogosto uporabljala fotografijo, film in posnetke nadzornih kamer. Nazadnje so ju aretirali zaradi goljufije, pri kateri sta izvedla tatvino v svoji lastni hiši, in ju zaprli za več kot desetletje. V tem času sta se prek odvetnika spoznala z umetnikoma in producentoma Eve Sussman in Simonom Leejem. Skupaj so naredili film Incident v avtopralnici, ki sodi v žanr »rekonstrukcije/ponovne uprizoritve«.
“Očka se s fičkom pelje, trebuh melje kislo zelje,” je bil priljubljen izrek v časih, ko so po Jugoslaviji množično vozili fički. Avto, ki je ime dobil po glavnem junaku iz stripa, v katerem je bil glavni lik Kurir Fičo, je bil trideset let sen in realnost vsakega poštenega državljana. Povzročil je motorizacijo Jugoslavije, uporabljala ga je policija, vojska in enote prve pomoči, več let je bil tudi edino vozilo za učenje novih voznikov v avtošolah. Fiča ali fička spremljajo številne zgodbe, največkrat povezane s potjo na morje, pa tudi s tem, koliko krat jim je kakšno “zakuhal” na cesti. Fenomen fička se s prenehanjem porizvodnje ni končal, ampak je šele dobro zaživel in danes se ga številni spominjajo z nostalgijo in nasmehom na ustih.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Tomaž Alauf je na pohod ob nekdanji italijanski žici prvič stopil kot osnovnošolec in takrat prejel značko s podobo ilegalca. Zbirateljska strast ga je sicer prijela pozneje a zdaj njegova zbirka obsega več kot 3000 različnih spominskih predmetov, povezanih s tradicionalnim ljubljanskim pohodom okoli žice. Del zbirke je zdaj na ogled na razstavi z naslovom Strast, imenovana Pohod v središču Ljubljane, v Galeriji Kresija.
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova želijo predati sporočilo, da muzej in umetnost gojita utopično zavest, ki je za človeka ključna. Ko izgubimo utopično zavest in sanje, ostane samo še prisila – neoliberalni kapitalizem. Temu se lahko za nekaj časa izognete ob ogledu razstave z naslovom Nizkoproračunske utopije.
V oddaji Kulturnicah tokrat o treh premierah: 'Republika Slovenija'' – koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda maska; ''3 zime'' - drama hrvaške avtorice Tene Štivičić v režiji Barbare Hieng Samobor v Mestnem gledališču ljubljanskem; ''Medved in mali'' avtorice Katje Gehrmann v režiji Ivane Djilas v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
S koncertom Orkestra Slovenske filharmonije se v Ljubljani začenjajo 31. Slovenski glasbeni dnevi. Festival že od začetka glasbene dogodke povezuje z znanstvenimi predavanji, tradicijo združuje s sodobnostjo in odpira priložnosti za izvedbe novih slovenskih del. V Lendavi so predstavili priprave na kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture 2025 in razstavo grafik španskega oziroma katalonskega umetnika Joana Mirója. V razstavišču Monfort v Portorožu je na ogled razstava ''Potenciali, talenti in pacienti '' dveh slikarjev, Marka Jakšeta in Mitje Ficka, ki se tokrat predstavljata v umetniškem dvogovoru po izboru kustosa Andreja Medveda. Premieri:: - ''Esej o slepoti'' v Mini teatru Ljubljana. Odrska interpretacija romana portugalskega nobelovca Joséja Saramaga je prva slovenska postavitev kateregakoli Saramagovih del. - ''Valentiniada'' bavarskega komika Karla Valentina in dramatičarke Žanine Mirčevske v režiji Eduarda Milerja v SNG Drama Ljubljana.
V oddaji o premieri dramskega baleta Dr. Živago v ljubljanski operi, o razstavi Staša Kleindiensta na idrijskem gradu in o premieri predstave Cucki v ptujskem mestnem gledališču.
Najdrznejši in najdirektnejši med žanri, filmska grozljivka, ostaja v fokusu festivala žanrskega filma Kurja polt. Letošnji tretji festival Kurja polt s kulti, klasikami in žanrskimi odpadniki bo do nedelje potekal v Slovenski Kinoteki in Kinodvoru.
Premiera predstave Neli ni več, odprtje razstave Zbirka kot volja in predstava in slovenska premira filma Mama
V veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma bodo nocoj ob 20-ih odprli razstavo z naslovom Nikola Tesla - človek prihodnosti. To so pripravili v sodelovanju z Muzejem Nikola Tesla v Beogradu.
Biografija Williama Shakespeara z naslovom ''Will in svet'' Stephena Greenblatta je Knjižna novost založbe Beletrina. Stephena Greenblatt. ameriški literarni kritik, akademik teoretik, eden največjih specialistov za renesanso in v zadnjih desetletjih gotovo eden najbolj izpostavljenih poznavalcev Williama Shakespeara bo 30. junija gostoval na festivalu Shakespeare za vedno v Cankarjevem domu. Premieri: - romantični balet ''Gusar'' skladatelja Adolpha Adama v SNG Opera in balet Maribor - ''(Moj) Devetsto'' - avtorski projekt Patrizie Jurinčič v Slovenskem stalnem gledališču Trst
V spomladansko razpoloženi Bologni, središču Emillie Romagne – v mestu, ki se ponaša z najstarejšo univerzo v Evropi – so danes odprli že tradicionalni največji knjižni sejem otroške in mladinske literature na svetu. Zdaj pa še o eni današnjih gledaliških predstav, ki sodi v teden slovenske drame; ta se bo končal v soboto. Radijsko-gledališka predstava Tolkalo je sicer iz leta 2015, a je prav danes še kako aktualna, saj govori o tem, kako tuja multinacionalna družba ob pomoči slovenske podružnice s sedežem v davčni oazi dobi dovoljenje za svoje sporno početje v naši državi.
Mednarodno uveljavljeni glasbenik Nejc Lavrenčič, pianist, ki je študiral v Bruslju in se specializiral v interpretaciji samospeva, je prejel že številne nagrade - tako na domačih kot na tujih tekmovanjih. Izvajanje samospeva ga je poneslo tudi na prestižna prizorišča in festivale v ZDA, Kanadi, Franciji, Španiji in Belgiji. Kot umetniški in programski vodja je zasnoval ciklus Glas iz davnine. Pet koncertov v organizaciji Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Kulturno umetniškega zavoda PerArtem se bo zvrstilo na novem koncertnem prizorišču v ljubljanskem Tivoliju, v Cekinovem gradu. V Ljubljani se danes začne 17. Mednarodni klubski festival Orto fest. Na klubskem festivalu z najdaljšo tradicijo, ki spodbuja delovanje klubskega prizorišča in bogati kulturni utrip prestolnice, bo na odru Orto bara v 27ih dneh nastopilo kar 34 domačih in tujih glasbenih skupin.
Prva slovenska plesna zasedba flamenka CoraViento bo danes na odru Katedrale Kina Šiška v Ljubljani premierno predstavila plesno-glasbeno predstavo z naslovom (NI)SEM. Projekt, ki premika meje domače umetnosti flamenka, združuje plesalce, glasbenike in ustvarjalce z različnih področij in držav. ''Nočna nezgoda'', ''Vsa ta nevidna svetloba'', ''Moj Mihael'', ''Kotlar, krojač, vojak, vohun'' so knjižne novosti v zbirki Roman založbe Mladinska knjiga.
Pri nas imamo tudi leta 1966 ustanovljeni Francoski inštitut, ki je del mreže francoskih kulturnih ustanov v tujini. Mednarodna organizacija za frankofonijo namreč združuje 80 držav; od teh jih ima 23 status opazovalke. Med njimi je tudi Slovenija. Poslanstvo instituta je širjenje francoskega jezika in kulture in del tega je tudi festival frankofonskega filma, ki so ga letos pripravili že petič – a njegov namen ni samo to.
V nedeljo, 27. marca, na Svetovni dan gledališča, bo v Prešernovem gledališču v Kranju slavnostno odprtje 46. Tedna slovenske drame. Na otvoritveni slovesnosti bo Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo strokovna priznanja letošnjim dobitnikom. Premierna uprizoritev Butnskale Emila Filipčiča in Marka Derganca v režiji Vita Tauferja, ki sta pripravila Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko mladinsko gledališče, pa bo odprla letošnji festival Teden slovenske drame.
Danes v Kulturnicah o filmskem festivalu mladih za mlade Kinotrip v Kinodvoru, omenili bomo kar dve premieri za najmlajše čeških avtorjev. In nov avtorski projekt po Kralju Ubuju Jerneja Lorencija »Ljubezen do bližnjega« v Novi gorici.
Neveljaven email naslov