V občini Murska Sobota živi 1.100 Romov, največ v krajevni skupnosti Pušča, ostali v dveh zaselkih v Černelavcih in v centru mesta. Njihov položaj se ne razlikuje od položaja večinskih prebivalcev, za Puščo pa velja, da je eno izmed najbolje urejenih romskih naselij v Sloveniji. Pa vendar imajo tudi tam težave. Zaradi ukinitve razpisa za sofinanciranje infrastrukture v romskih naseljih, ne morejo dokončati gradnje kanalizacijskega omrežja. Kaj zdaj, nas bo zanimalo v Naših poteh. Predstavili bomo tudi zbornik programov promocije zdravja in uravnotežene prehrane za romsko populacijo, ki ga je izdalo društvo Romani Union. Ob kulturnem prazniku bomo prebrali nekaj Prešernovih pesmi v romskem jeziku. Vabljeni k poslušanju.

Nestrpnost pri nas ni vidna v takšni meri kot v drugih krajih Evrope ali Bližnjega vzhoda, pravi direktor prvega Festivala strpnosti, Robert Waltl. Vse večja prikrita nestrpnost do drugega in drugačnega in težave ob ustanovitvi judovskega kulturnega centra, so razlog, da ima tak festival zdaj tudi Ljubljana. V sodelovanju z Zagrebškim filmskim festivalom, ki ima desetletno tradicijo predvsem na področju judovskega filma, Festival strpnosti obravnava teme, ki se dotikajo vseh nas in ki imajo poudarek na človekovih pravicah. Osnova letošnjega je holokavst.

»V Sloveniji se do pred nekaj leti o holokavstu nismo pogovarjali. Mladi sicer vedo, kaj je holokavst, in da se je zgodil. Mislijo pa, da se je to zgodilo nekje drugje, na Poljskem, v Nemčiji, Rusiji. Ne vedo, da se je to dogajalo tudi pri nas. Tudi pri nas prihaja do nestrpnosti do Romov, ki jo je v preteklosti spodbujala celo visoka politika, težave imamo s sprejemanjem drugačne spolne usmerjenosti, z enakostjo spolov … Ogromno je tem, ki tlijo in o katerih se je potrebno pogovarjati. Če nečesa ne poznamo, to hitro ne samo odvračamo, ampak tudi sovražimo. Sovraštvo pa lahko pripelje do katastrofe«.

82 letni Branko Lustig je kot 10-letni deček 3 leta preživel v koncentracijskem taborišču. Njegove izkušnje so prikazane v filmu Schindlerjev seznam, za kar je bil uspešen Hollywoodski producent, nagrajen z oskarjem. Dvakratni oskarjevec je tudi častni predsednik festivala.

»V Birkenau je v velikem ograjenem kompleksu v barakah živelo 3500 Romov. Družine, otroci, ženske in moški skupaj, v strahotnem stanju, bolni, imeli so tifus in druge bolezni. Po dveh dneh, ko sem spet prišel mimo, ni bilo tam nikogar več. Povedali so mi, da so v dveh dneh vse likvidirali. Bojim se, da se čez 50 let o holokavstu sploh ne bo več govorilo. Sam festival seveda ni dovolj, da bi se to spremenilo. Poleg festivala predavamo mladim. Včasih se mi zdi, da bi me morali klonirati, da bi potrebovali še vsaj deset takih, kot sem jaz, ki bi hodili po šolah in pripovedovali otrokom o teh grozotah. Temu bi morali nameniti več pozornosti. Kljub temu, da je to težko, bi morali imeti mladi vsaj enkrat čast spoznati preteklost. Vsakič znova sem po ogledu filma s podobno vsebino do solz ganjen. Moje sporočilo mladim in starim zato je, da naj gledajo filme in berejo o zgodovini. Če se pozabi, se bo ponovila. In to se ne sme zgoditi«.

Matic Grmovšek Žnidarič, po rodu s Trebnjega, vrsto let živi na Dunaju, kjer je družbeno in politično aktiven v koroško slovenski politiki. Zadnje leto predseduje krovni organizaciji mladinskih manjšinskih organizacij v Evropi. Njegov pogled na strpnost se je po letih življenja v tujini korenito spremenil.

»Strpnosti ne poznamo oziroma o njej nismo poučeni. Na tem področju nas čaka še ogromno dela. Da bi lahko govorili o strpnosti, bi morali najprej spoznati ljudi, s katerimi sobivamo. Nestrpnost do neke narodne skupnosti, o kateri malo oziroma nič ne vemo, je neprimerna in pelje v ekstremizem. S temi vprašanji se sam verjetno ne bi ukvarjal, če se ne bi odselil in v tujini na lastni koži občutil, kaj pomeni biti diskriminiran. Osebno drugače gledam na to, bolj odprto, s širšim pogledom na vse skupaj.«

O genocidu nad Romi med drugo svetovno vojno se ni veliko govorilo, zadnja leta se to spreminja. Vedno več je literature in drugih vsebin na to temo. Med njimi tudi dokumentarni film Broken Silence, Zlomljena tišina, ki skozi oči novinarja Orhana Galjuša raziskuje, zakaj so Romi o grozotah, ki so se zgodile med 2. Svetovno vojno, molčali tako dolgo.