Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!

Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe

17 let sabljanja

17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.

Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.

Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”

Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.

Prva slovenska olimpijska medalja je bila sabljaška

Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.

Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.

“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.

Levičarji imajo pri sabljanju prednost

Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.

Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.

Viteško vedenje do nasprotnika

Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.” 

Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.

Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.

 “Spoznal sem svojega idola”

Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.

So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.