Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Je akademski glasbenik, pevec z diplomo summa cum laude, prejemnik Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani, član Slovenskega komornega glasbenega gledališča, sodelavec SNG Opera in Balet Ljubljana, SNG Maribor ter Kulturnega centra Janeza Trdine. Nastopa z različnimi simfoničnimi in pihalnimi orkestri po Sloveniji, veliko koncertira s citrarsko skupino Kulturnega društva Ihan. Je tudi pevski pedagog, avtor treh opernih pravljic za otroke … in še marsikaj.
V mestnih središčih že obešajo praznične lučke. Bliža se zadnji praznični mesec v letu, ki pa je še vedno velikokrat v znamenju brezglavih nakupov in potrošništva. »V trgovini smo kot na volišču. Z vsakim evrom, ki ga zapravimo, nekaj podpremo, določene vrednote in način delovanja. S svojim denarjem, ki ga zapravimo, soustvarjamo svet, v katerem živimo,« že vrsto let poudarja Živa Lopatič, vodja Pravične trgovine v Sloveniji in soustanoviteljica zadruge Buna.
Na nočni klepet smo povabili Borisa Morija, predsednika skupine BNI Sinergije, in podpredsednico skupine Nino Gašperšič, ki deluje na območju obalno-kraške regije. Skupina povezuje 16 podjetnikov z različnih področij delovanja. Z osebnimi priporočili si podjetniki pomagajo do novih strank in dela. Osnovni princip trženja je koncept 'od ust do ust'.
Predvčerajšnjim se je začel zdaj že kultni, letos 30. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Brez kančka dvoma svojevrstne olimpijske igre za filmske kritike, ljubitelje filmov in vse tiste, ki bi radi doživeli vsaj kanček blišča filmskega sveta pri nas. Enako velja tudi za tokratno gostjo voditelja Jureta K. Čokla, filmsko kritičarko Ana Jurc, ki za MMC RTV SLO pokriva vse tisto, kar lahko vidimo v obliki filma. To bo tudi rdeča nit njunega pogovora. Ugasnite luči in izklopite telefone.
V Mariboru od lanskega maja deluje prvo slovensko lutkovno paragledališče, ki ponuja zaposlitev invalidom, nezaposljivim na običajnih delovnih mestih. Gre za nadaljevanje enoletnega uspešnega dela v okviru projekta Zvitorepec, ki je prerasel v prvo kulturno institucijo, v kateri se invalidi zaposlujejo kot umetniški sodelavci. Režiser in producent Zoran Petrovič se podpisuje pod režijo predstave tega gledališča. Med drugim bo odgovoril na vprašanje, kakšni so poslanstvo, vloga in namen tega gledališča, kako je kultura nasploh dostopna ustvarjalnosti invalidov in zakaj je zaposlovanje invalidnih ljudi še vedno težavno.
Kaj se skriva za naslovom letošnjega CoFestivala sodobnega plesa in koreografije? Aktualno vprašanje prihodnosti: kaj lahko ples naredi, kako lahko ravna s telesi, če so zaradi zgodovinskega trenutka, v katerem živimo, zaznamovana s temeljnim primanjkljajem časovnosti? Kako našim obstoječim dinamičnim, razgrajajočim in podivjanim afektom, ki s svojo osamosvojeno zverinskostjo nakazujejo naš obstoj, priskrbeti kos človeškega telesa, kos sedanjosti, kos človeške vezi – kos (ne)stabilne materialnosti? Ali ni resnična zagata naše prihodnosti skrita v tem, da nam je izmed vsega daleč najbolj nedostopna, nepregledna, nejasna in zamegljena naša breztežna in breztelesna sedanjost? Odgovore bomo iskali v pogovoru s članoma Nomad Dance Academy, mednarodne mreže ustvarjalcev, producentov, teoretikov in kritikov.
Ali znate čarati v kuhinji? To bi bilo vprašanje gosta Nočnega obiska Danila Ivanušo, ki je s svojimi kulinaričnimi čarovnijami bolj znan kot Knedl Guru. Svoje znanje in inovativne recepte ne le da deli s širno Slovenijo, ampak prenaša tudi na najmlajše, zanje organizira kuharske delavnice. Ker se bliža zadnji mesec v letu, ko vsi na mizo radi postavimo kaj izvirnega, bomo med drugim Knedl Guruja poprosili za kakšen izviren kuharski trik in recept, da bodo naše jedi lahko še okusnejše in bolj zdrave. Danilo Ivanuša je gost Sandija Horvata.
Poka od energije. Vloge se kar ponujajo, čeprav je že od leta 2010 v pokoju. »Ni se mi treba dokazovati, materialno sem preskrbljena.« Tako Marijana Brecelj o sebi in svoji neizmerni igralski energiji. Skozi delo ohranja kondicijo, druži se z mladimi, vloge, ki jih dobiva, so primerne njenim letom.
Na nočni obisk smo povabili mladega kraškega video producenta Lenarta Kobala. Že pri rosnih 16-ih letih so njegovo delo opazili na družbenih omrežjih in različni glasbeniki so ga povabil k sodelovanju. Od takrat je Lenart Kobal, ki je letos postal polnoleten, posnel že več kot 40 videospotov za znane slovenske glasbenike, kot so Slavko Ivančić, Anja Istenič, Kataya, Gianni Rijavec in drugi. Čeprav je mlad, si je na stežaj odrl vrata v svet video produkcije. Kljub temu, da je stalno na poti med Štanjelom in Ljubljano, se bo vmes ustavil tudi v našem nočnem studiu. Z njim se bo pogovarjal Boštjan Simčič.
Skrivnost sreče je dober smisel za humor … in slab spomin, kar pa zadeva humor – je rešilni pas za plavanje po reki življenja. In nocoj se bomo podali po tej reki s humoreskami znanih in manj znanih avtorjev, k ustvarjanju nočnega programa pa bomo povabili tudi vas – morda je v vaših spominskih predalčkih kakšna prisrčna šala ali anekdota.
Na novo ustanovljen Inštitut za ekonomiko in tehnologijo športne konjereje pod pokroviteljstvom Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru skupaj z jahalnim klubom Kasco iz Svečine že nekaj let preučuje in raziskuje najnovejšo tehnologijo pri oskrbi in reji športnih konj. Obe ustanovi tesno povezujejo tudi izjemni uspehi jahačev na nacionalni in mednarodni ravni, zato bosta gosta po polnoči predstojnik Inštituta doc. dr. Jernej Prišenk in predsednica jahalnega kluba Nataša Požar, oba nekdanja uspešna tekmovalca v preskakovanju zaprek.
O tradiciji graditve razpršenih družinskih hiš in slovenskem samograditeljstvu, o našem občutku za skupni prostor, o katerem se zdi, da ga ni več veliko ostalo, a je za oblikovanje prostora še kako pomemben. Pa tudi o dobri in slabi arhitekturni praksi, o pomenu izobraževanja in drugih plateh našega grajenega okolja bo pred prihajajočo 37. mednarodno konferenco Piranski dnevi arhitekture potekal pogovor z njeno predsednico, arhitektko in publicistko Majo Ivanič.
Rakovčan Leon Drame je zaposlen kot kartograf na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, kjer med drugim pomaga tudi pri teodolitskemu merjenju večjih jam – Postojnske, Planinske in Škocjanske. Je aktiven član številnih društev – od jamarskega in čebelarskega, pa do gasilskega, sankaškega in polharskega. Svoje znanje v veliko krožkih, ki jih vodi, uspešno prenaša tudi na mlade. Je prostovoljec Centra za socialno delo Postojna in prejemnik številnih nagrad. Največ prostega časa v zadnjem obdobju posveča rodoslovju. K raziskovanju vezi med predniki je pred več kot tridesetimi leti zašel po naključju. Danes je sodni izvedenec za rodoslovje in član Slovenskega rodoslovnega društva.
V ustvarjalno blagodejen projekt človeškega bivanja je življenje združilo mlado čebelarko in mladega slikarja, glasbenika, ki s svojimi talenti in znanjem skupaj prenašata darove tudi drugim. Kupila sta propadajočo domačijo na Dolenjskem, zdaj jo obnavljata, da bo lahko tam v polnosti zaživela Art domačija Pengallus, kjer bodo na 5-ih hektarih gostovale slikarske kolonije, apiterapije, tam bo stal tradicionalni slovenski stacionarni čebelnjak, predavalo se bo in spoznavalo z divjimi užitnimi rastlinami, uprizarjali se bodo glasbeni koncerti, skratka, njune ideje in želje so velike in predvsem – aktivne. Kako je biti pogumen in živeti z naravo in ustvarjalno, kako živeti analogno v digitalnem svetu, kakšne dobrobiti in izzive to prinaša ter kakšen je (po)klic umetnika, ko se združi s poslom in intimo? Nika in Anže bosta spregovorila o svojih individualnih in skupnih poteh.
Dirigentka Katja Bajec Felc je že več kot 24 let na čelu Mešanega pevskega zbora doktor Frančišek Lampe iz Črnega Vrha nad Idrijo. Tudi po njeni zaslugi danes na Črnovrški planoti, ki šteje nekaj več kot 1200 ljudi, deluje kar devet zborov. Poleg prej omenjenega vodi tudi Ženski pevski zbor Ivan Rijavec. Številna odmevna priznanja njej in zboru pa dokazujejo, da dela odlično. Z zboroma veliko koncertira po Primorski, Sloveniji in tudi širše, zato verjamemo, da ste jo že slišali.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je vsakič drugačna. S posebnim ozračjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznovrstni gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, vendar zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Darko Šonc je predsednik Kulturno-prosvetnega društva Slovenski dom v Zagrebu, ki bo novembra proslavilo 90-letnico nepretrganega delovanja. Toliko časa namreč mineva od takrat, ko je doktor Fran Zavrnik iz Slovenskih goric, tedaj profesor na zagrebški veterinarski fakulteti, ustanovil društvo, ki je povezalo tam živeče Slovence.
Akter neodvisne scene, na kateri ustvarja avtorske in skupinske performanse, pa tudi igralec, ki suvereno vstopa v vloge klasičnih likov na institucionalnih odrih. Njegovi intenzivni fizični prezenci se ni mogoče upreti. Lahkotno zapeljuje, pleše, pripoveduje zgodbe o sebi, se razgalja, ustvarja negotovost, včasih tudi zadrego pri občinstvu, ki ga postavi v realen prostor in čas, ga hkrati neznansko zabava in spretno provocira.
»Rada imam svojo službo in o njej rada govorim,« pravi Jerneja Šibilja. Čeprav se pri delu z otroki in mladostniki pogosto srečuje tudi s težkimi zgodbami, ostaja pozitivna. Tudi v Sloveniji so za marsikoga izkušnje nasilja in izključenosti del življenja. »Če spregovorimo o teh temah in vsebinah ter si ne zatiskamo oči, naredimo prvi korak k spremembam,« je odločna Jerneja Šibilja iz instituta ISA. Prizadeva si, da bi vsi živeli v odprtem svetu, v katerem bi se počutili varne, sprejete in spoštovane.
Maša Butara je pred mesecem dni s podelitvijo nagrade Websi postala digitalka leta, torej ženska, ki je najbolj zaznamovala slovensko digitalno sceno v preteklem letu. Digitalnemu komuniciranju se je pravzaprav zapisala že s prvo zaposlitvijo; delovna zagnanost, zvedavost in profesionalnost pa so jo še pred 30. letom pripeljale do naziva direktorica vsebin in digitalnih strategij. Poleg rednega dela na oglaševalski agenciji svoje znanje predaja študentom pri predmetu Strategije družbenih medijev in marketing. Kako uspešna so pri snovanju digitalnih kampanj slovenska podjetja, je delo spletnega vplivneža res lahko služba, kako so digitalni mediji spremenili naša življenja in ali smo kot družba dovolj pismeni, da znamo pri spletnem komuniciranju paziti na svojo zasebnost? To so le nekatere teme, ki so zaznamovale prvo uro nedelje.
Neveljaven email naslov