Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Muhovi iz Lokve so najstarejši gostilničarji na Krasu. Gostilno so odprli davnega 1679 in bili vsa leta zaradi strateške lege izjemno obiskani. K njim so prihajali ljudje z vseh koncev in krajev. Zidovi stare gostilne bi lahko pripovedovali nešteto žalostnih in veselih zgodb gostov, ki so se zadrževali med njimi. Marta in Andrej Muha, mati in sin, nadaljujeta gostilniško tradicijo s preprosto, toda okusno kraško kuhinjo in gostoljubnostjo. Pred mikrofon ju je povabila Barbara Čepirlo.
Lahko bi rekli, da skupina Same babe daje glasbo in glas poeziji. In zaradi poezije se je rodila skupina Same babe, ki zase pravi, da z glasbenim postavlja ogledalo besednemu delu. Sliši se ne preveč enostavno, a vseeno dovolj, da se to noč z njimi pogovorimo o njihovem delu, koncertih, glasbi in še čem. S Samimi babami bo to noč v studio zaprt voditelj Jure K. Čokl.
V noči s srede na četrtek v goste prihaja Mišel Ristov oziroma Amo Socialec. Socialni delavec, glasbenik, pesnik, freestyle reper in humanitarec navdušuje z iskrivimi besedili, ki odražajo njegov zanimiv pogled na svet in družbo.
V noči, ki preveša v svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, bomo gostili Janija Kovačiča, slovenskega kantavtorja, ki prav na ta dan v svet pošilja monografijo z zvočnim albumom Orfej iz pekla. Gre za izbor pesmi iz koncentracijskih taborišč. Pisal in zbiral jih je Poljak Aleksander Kulisiewicz [izg. Kuliševič]. Pesmi obujajo spomin na dejanja, ki se ne smejo ponoviti in govorijo o moči glasbe, ki rešuje življenja. V pogovoru s Simono Moličnik bo Jani Kovačič predstavil to novo izdajo. Danes bo izšla v sozaložništvu Prvega programa Radia Slovenija, Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU in založbe ZKP.
Čeprav jo “laskavo” kitijo podobnosti s prestopniško vulgarnim leposlovjem Bukowskega in uporniškim duhom in telesom Janis Joplin, je Tereza Vuk predvsem – svoja. “Zanimivo je le to, kako mi lahko le moje jebeno življenje ne dela paranoje. Vse življenje hodim po robu, samo tam me pa ni strah.” Tako smel je le eden od številnih zapisov v njeni prvi knjigi Creepyatrija “Fear of a blank planet”, kjer opisuje svoje življenje, polno visokih amplitud, nenavadnih, bolečih, smešnih pa tudi povsem vsakdanjih, in vse kar je vmes in prej in potem prigod. Knjiga je razprodana, prav tako tudi njena druga – Kolumniatrija, kjer nadaljuje po svoje, tako zelo po svoje, da postane kar tvoje. Čeprav se ves čas čudiš. Tudi temu, da po vseh teh dramah, med njimi so tudi večletna obdobja odvisnosti od trdih drog, Tereza ne izgubi smisla za humor. “Da tudi, če bi me na grmadi skurili, sem jaz zmagala. Kajti jaz imam nekaj, česar večina ne premore. Smeh. Smešna bit. Najmočnejše možno orožje.” Aja, tudi samozavestna je, če ste morda opazili. In rada je ženska, čeprav se večino časa druži z moškimi. Tudi za šankom. “Kajti kaj je lepšega, kot biti ženska in hkrati znati razmišljati kot moški? Čista zmaga, bi rekla. Ko je treba, uporabiš vso svojo ženskost, hkrati pa točno veš, kako delujejo moški možgani in na koncu imaš vse pod kontrolo.” No, kako je s tem nadzorom, bomo pa še videli. In slišali. V noči s sobote na nedeljo vabljeni v najino družbo. Če kaj, dolgčas zagotovo ne bo. To je vendar Tereza Vuk.
Nekateri pravijo, da je januar mesec neuresničenih obljub. Zakaj je tako, kako si zastaviti cilje, da se jih bomo držali, zakaj je gibanje za zdravje človeka nujno … o tem in še marsičem drugem z gostom. Na nočni obisk pride osebni trener Jan Hrvatin. Včasih je treniral kick box, pozneje je postal trener. Bil je tudi soustanovitelj kick box kluba v Kopru. Diplomiral je iz filozofije in magistriral iz menedžmenta. Oboje pri svojem delu uspešno združuje. Zadnja leta se je posvetil individualni in skupinski vadbi – telesni vzgoji, kot sam pravi. Za Jana Hrvatina je telesna vzgoja osnova za zdravo in aktivno življenje posameznika. Vzgoja telesa je namreč tudi vzgoja duha.
Rada kuha, šiva, bere in hodi v hribe; veliko tem za nočni pogovor. Glavni razlog, da smo jo povabili na Nočni obisk, pa je nadaljevanka Jezero na naši televiziji. Kaj nam bo o svoji vlogi mlade pripravnice Tine povedala igralka Nika Rozman? Kako je potekalo snemanje v tako idiličnem kraju, kot je Bohinj? Kako je sodelovala s soigralci in režiserjem? Kako prenaša pohvale in kritike? Za igralko Niko Rozman ima pred nedeljskim zadnjim delom serije Jezero še polno vprašanj nočni gostitelj Iztok Konc. Pridružite se jima tudi vi.
Maribor z obema bregovoma, levim in desnim, je pesniška meka raznovrstnih poetik in slogov skozi čas. Uglasbeno poezijo mariborskih ustvarjalcev z obeh bregov prinaša pred kratkim izdana zgoščenka Levi in desni breg. O tem, kako sta nastali ideja in izvedba tega projekta, kako zveni mariborska poezija in ali tudi v tej poeziji obstajata levi in desni breg, bo pripovedoval glasbenik, kantavtor in producent Peter Andrej.
Skladati je začel že v najstniških letih in pri štirinajstih doživel prvo orkestrsko izvedbo svojih skladb. Pri komaj šestindvajsetih letih ima napisanih že več kot šestdeset simfoničnih, komornih in solističnih del, ki jih pogosto izvajajo doma in na tujem. Ustvarja tudi glasbo za film in gledališče, operno in operetno glasbo ter muzikale. Vleče pa ga tudi v džez in improvizacijo. Med instrumenti, ki jih je preizkusil, je nazadnje prevladal klavir, ki ga igra v različnih zasedbah. Skladatelj in pianist Leon Firšt bo nočni gost Nade Vodušek.
Ljudske univerze v Sloveniji so med ključnimi ustanovami pri izvajanju formalnih in neformalnih programov za odrasle, še posebno tiste, ki sodijo v težje zaposljive skupine. Na izzive delovanja ljudskih univerz, predvsem na nezadostno financiranje njihovih programov, opozarja tudi Zveza ljudskih univerz Slovenije, ki je lani praznovala šestdeset let delovanja. Z njenim predsednikom Bojanom Hajdinjakom se bomo med drugim spomnili začetkov zveze ter spregovorili o pomenu izobraževanja odraslih. Na klepet ga je povabil Sandi Horvat.
Preživeli smo praznike in ta mesec nas sonce prav razvaja. Januarske noči pa so samotne in hladne, zato vas voditeljica Mojca Blažej Cirej vabi na vroč klepet. Lahko si delimo šale in uganke, se pravi dobre stvari – tudi nov zakon za tiste, ki bi kljub možni upokojitvi radi delali še naprej, in recimo pobeg mladih dveh z britanskega dvora, lahko pa se pogovarjamo, kaj mislite o ubogih živalcah v avstralskih požarih, Sarajevčanih, zastrupljenih z zrakom, in Greti, ki ne popušča razvajenosti in kapitalu. .
Petra Fon je devetindvajsetletno dekle iz Bilj pri Novi Gorici. Že v najstniških letih se je zaljubila v tetovaže. Čeprav se je sprva odločila za študij kemije, je tega opustila in se vpisala na Fakulteto za dizajn. Ker je umetnica po duši, je svoje prve motive za bolj izkušene tetovatorje risala že v srednješolskih klopeh. Pred leti jo je pot tetovatorke popeljala v Istro. Lani poleti je odprla svoj studio v Kopru. Petro Fon je v nočnem klepetu gostil Armin Sejarić.
»Strast do gora in alpinizma je bila v meni, od kar vem zase in ni minila do danes. Niti malo,« zase pravi vrhunski alpinist in gorski vodnik Tomaž Jakofčič. Trajni ljubezni do skalnih sten so izmenično prihajale na pot najvišje gore Himalaje, strme ledne in kombinirane smeri in turne smuči. V več kot tridesetih letih ukvarjanja z alpinizmom se je nabralo veliko smeri in zgodb, o katerih gost nočnega obiska Tomaž Jakofčič govori s ponosom. Nekatere izmed njih boste slišali po polnoči.
Leto 2019 je bilo zelo uspešno za primorskega glasbenika Kevina Koradina. Kar štiri njegove skladbe Vse ali nič, Kdo so oni, Čas in Noro srce so dosegle poslušalce. Leto 2020 pa začenja z izpovedno skladbo Zima in kot avtor skladbe na EMI 2020. Vas zanima, ob katerih skladbah je odraščal, o čem sanja in kakšne so njegove želje za to leto? Prisluhnite malo po polnoči, ko bo gost Robert Zajška.
Specializantka nevrologije in glasbena ustvarjalka s čudovitim glasom. Medicina zahteva dolge ure predanega študija in dela. Pa tudi ljubezni in strasti. Tako kot njena glasba, ki objema mehko, sanjavo, iskreno, a tudi zareže z angažiranimi besedili. Osem let po izidu prvega albuma je tu nova zasedba AKA NEOMI z novim albumom Beautiful Disasters. Sašo Vipotnik je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.
Prejšnje leto si bo med drugim zapomnila po konferenci v eni izmed nekdanjih rezidenc angleške kraljeve družine v windsorskem parku in laboratoriju, ki je tedne dišal po ingverju. Doc. dr. Marina Klemenčič je znanstvenica, docentka na katedri za biokemijo na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, ki jo raziskovalno zanimajo mehanizmi celične smrti pri organizmih, kot so cianobakterije in alge. Toda to še zdaleč ni vse, s čimer se ukvarja. Aktivna je v različnih društvih, igra na violino v zdravniškem orkestru Camerata medica, zanima jo tudi analogna fotografija. O vsem tem nam bo doc. dr. Marina Klemenčič pripovedovala na nočnem obisku v prvih ponedeljkovih minutah. V radijsko družbo jo je povabila Mojca Delač.
Je eden najmlajših rednih profesorjev na univerzi v Ljubljani in prodekan za znanstvenoraziskovalno delo na Naravoslovnotehniški fakulteti. Začel je z raziskavami o nastanku kamnin v Julijskih Alpah, pozneje pa se je lotil popolnoma drugačne tematike in zdaj raziskuje morje in jezera. Tudi visokogorska. Za potrebe raziskav je z ekipo v Dolino Triglavskih jezer odnesel tridesetkilogramski gumijast čoln, ker je bil helikopterski prevoz preprosto predrag. Pravi, da so jezera izjemni arhivi, ki pišejo zgodbo izpred več deset tisoč let. Kaj torej pripovedujejo slovenska jezera, bo geolog doktor Andrej Šmuc razkril v pogovoru z Markom Rozmanom.
Lansko leto je bilo za Roka Guliča še posebno uspešno. Ustvaril je podjetje OLLO Audio, ki izdeluje specializirane slušalke. Namenjene so avdioproducentom in drugim, ki se z zvokom ukvarjajo profesionalno. So ročno izdelane in trajnostne. Ne vsebujejo plastike, ampak so iz lesa, kovine in usnja. V zadnjem letu so jih posvojili avdioinženirji, ki delajo z najbolj znanimi imeni popularne glasbe. Tako je Rok Gulič skupaj s svojo ekipo ustvaril enega zanimivejših slovenskih start upov. Na nočni klepet ga je povabil Boštjan Simčič.
Nocojšnji Nočni gost zdaj uživa v svojem delu in živi svoje sanje. A do tega je prišel po ovinkasti, včasih trnovi poti. Profesor angleščine, kar nikoli ni bil, prevajalec, administrativni delavec …. In na začetku samo velik ljubiteljski glasbenik. Zdaj je eden najbolj iskanih sinhronizatorjev risank, igralec, pevec, tudi plesalec, če je treba, drugače pa topel družinski človek, srčen, energičen, eksploziven in predvsem zelo zelo zgovoren. Čvekulja je eden od njegovih vzdevkov, Slovenija pa ga pozna po imenu Srđan Milovanovič. Nočnega gosta bo zasliševala Lucija Grm.
Sara Špelec je vsestranska kulturna ustvarjalka, pesnica, prevajalka, organizatorica in voditeljica prireditev, predsednica Kulturno-gledališkega društva Reciklaža, navdušenka nad ruskim jezikom in kulturo. Doktorirala je iz balkanskih študijev. Pred leti je izdala monografijo o kralju Aleksandru Karađorđeviču, lani pa pesniško zbirko Če. Pred mikrofonom jo bo gostila Darinka Čobec.
Neveljaven email naslov