Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Ruševine, zgovorno molčeči ostanki preteklosti, so ga izzivali že kot otroka, ko je želel postati arheolog. Med študijem arhitekture pa se je fascinaciji pridružil kritični uvid. Nastalo je diplomsko delo Ruševine kot arhitekturni objekt – preplet njegovega zgodnjega navdušenja nad gradovi in samokritične analize te fascinacije. Lani je dokončal svojo doktorsko tezo o pasivnosti v arhitekturi kot eni zanimivejših in produktivnejših pozicij v neoliberalni družbi. Sicer pa je avtor številnih kritičnih besedil, objavljenih predvsem v revijah Praznine in Outsider, kjer je eden izmed urednikov. Miloša Kosca je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Čeprav je že upokojena, vse dneve preživlja med knjigami, v Trubarjevem antikvariatu, ki ga je vodila skoraj 30 let. Stanka Golob je dvakratna prejemnica Schwentnerjeve nagrade, dobila pa je tudi številna druga priznanja. Odlikujejo jo strokovno znanje, neizmerna radovednost in občutek za knjigo, ki včasih stoletja potuje s police do police, naposled pa prek antikvariata razveseli novega lastnika. »Ne, knjiga ne bo propadla in bibliofili jo bodo še naprej častili,« je prepričana.
Obalni kantavtor Lean Kozlar Luigi, ki je s skupino Gedore na odru spremljal številne glasbene prvake, na primer Aniko Horvat in Slavka Ivančića, vse odločneje stopa po samostojni glasbeni poti. Pred kratkim je izdal svoj drugi album z naslovom Barve.
Je petdesetletnik, ljubitelj športa in glasbe, otroška naveza s folkloro pa ga je popeljala v študij etnologije in sociologije kulture. Na delu v Ljubljani, po Sloveniji in svetu, zaljubljen v Maribor, s katerim povezuje tudi del svojega raziskovalnega dela. Ob vstopu v novo leto bomo govorili o tem, kako kulturni antropolog doživlja slovensko stvarnost. Kritično se odziva na politične in potrošniške zablode, ki namesto aktivnega državljanstva spodbujajo plehkost in potrošništvo. Kaj je srečal v Halozah, zakaj raziskava o novodobnih bralnih navadah Slovencev vzbuja skrb, zakaj močni voditelji prisegajo na šibko razmišljujoče in potrošniško naravnane podanike, se zgodovina res ponavlja kot farsa? O tem, pa tudi o možnostih, ki jih sodobna Slovenija (ne) ponuja, v prvi uri nočnega programa.
Le kakšen začetek dneva je lahko lepši od tistega, ki se začne z nasmehom? V tokratnem nočnem programu vam bomo poleg izbrane glasbe zavrteli nekaj humoresk, ki so resda nastale že davnega leta 1971, vendar so na različnih »festivalih z nasmeškom« prejele najvišja priznanja. In če boste z nami, boste opazili, da se od takrat marsikaj ni spremenilo. Seveda boste svoje misli, predvsem humorne, lahko delili z voditeljico Lucijo Grm. Pa začnimo dan - vsaj z nasmeškom.
Matija Husu iz Orleka pri Sežani je v zgodnjih najstniških letih prvič videl ptičjega pajka. V njem je vzbudil veliko navdušenje in kmalu je takega pajka imel tudi sam. Ptičji pajek je nato dobil družbo: različne žuželke, kuščarje in pozneje tudi kače. Eksotične živali za Matijo niso le strast, ampak znanje o njih deli z drugimi. Kot mentor sodeluje s posamezniki, ki si želijo nasvetov glede ravnanja z eksotičnimi in strupenimi živalmi. Sodeluje tudi z veterinarji in raziskovalci, ki prav na njegovi zbirki eksotičnih živali opravljajo preizkuse in raziskave. Kako je živeti s temi zanimivimi in lahko tudi nevarnimi bitji? Zakaj so ga te drugačne živali tako navdušile? Komu jih zaupa, ko gre na dopust? K poslušanju Nočnega obiska z Matijo Husujem vas vabi Janja Novoselc.
Predan športnik, profesionalen trener, nekdanji atlet, zdajšnji potapljač na vdih, kolesarski odvisnež, ljubitelj mrzle vode in adrenalina ... vse to je Gašper Predanič. Predan zastavljenim ciljem se nenehno izobražuje in je osredotočen na svoje delo, ki mu je prineslo sodelovanje s številnimi vrhunskimi in rekreativnimi športniki. V nočnem obisku bomo z Gašperjem Predaničem med drugim govorili tudi o tem, kaj lahko sami naredimo za izboljšanje počutja.
Dr. Milko Matičetov, etnolog in narodopisec, je širši javnosti mogoče najbolj znan po pravljicah Zverinice iz Rezije, a njegova zbirka je mnogo obsežnejša, če govorimo na primer le o zbirki pravljic. Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji. Zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. Njegovo življenje in delovanje osvetluje oddaja, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Lučke migetajo vsepovsod, vozički prihajajo iz trgovin zvrhano naloženi, otroci vznemirjeni poskakujejo, v stanovanjskem naselju pa se čisto spodobno oblečena starejša gospa zbegano ozre čez ramo, odpre zabojnik in pobrska med zavrženimi stvarmi, ali je še kaj uporabnega, mogoče užitnega. Prazniki so tu. Vonj po potici, cimetu in človeški živžav se mešajo z osamljenostjo. Voditeljica Mojca vas zato vabi h klepetu. Zanima jo vaše hrepenenje, kako živite, vesela bo kakšne uganke in šale. Le napolnite si telefon.
Mojca Bernik iz Nove Gorice že nekaj let živi po načelu zero waste oziroma po načelu življenje brez odpadkov. Je tudi predsednica društva Moj svet, čist planet, s katerim pripravlja izmenjalnice oblačil, vodi različna predavanja in ljudi ozavešča o tem, kako živeti po filozofiji zero waste. O tem, kakšen je dom brez odpadkov, kako najlažje začeti, kako se izogniti predbožični nakupovalni mrzlici, se bo z Mojco Bernik pogovarjala Meta Škvarč.
Je rap še jezen in še opozarja na krivice in nasilje represivnih organov ali gre samo za glasbeni način, ki je tematsko lahko karkoli? Ali imajo slovenski raperji sploh razlog za jezo? In če ga nimajo, je to sploh še rap?
Je rap še jezen in še opozarja na krivice in nasilje represivnih organov ali gre samo za glasbeni način, ki je tematsko lahko karkoli? Ali imajo slovenski raperji sploh razlog za jezo? In če ga nimajo, je to sploh še rap?
V četrtkovem nočnem programu se bomo pogovarjali o aktualnih visokotehnoloških dosežkih Univerze v Mariboru. Najbolj odmevni projekti so ta čas izdelava satelita in pajka za raziskovanje Lune ter razvoj superračunalnika, ki bo najzmogljivejši v državi in eden najzmogljivejših na svetu. V goste prihajata dr. Iztok Kramberger s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko in prorektor za znanstvenoraziskovalno dejavnost dr. Zoran Ren.
Njeni svinčniki imajo najbrž v sebi neko posebno snov, iz katere nastajajo duhovite, neizmerno zabavne podobe. Seveda tudi računalniški svinčnik uboga njeno roko brez ugovorov. Ilustracije, ki radostijo otroke, in take, ki nasmejejo odrasle. Pa tiste, ki oživijo in se začnejo premikati z animacijo, tako kot Liliana, junakinja njenega animiranega filma, ki je na platno priskakljala letos. Nastajala je počasi, sličico po sličico, kot v starih časih. Nostalgija je botrovala tudi poslikavam emajlirane posode. A to ne pomeni, da je zazrta v preteklost. Njeno ustvarjanje živi tukaj in zdaj, v urbani sedanjosti, prepredeno je s humorjem, poetičnostjo in kančkom nostalgije. Ilustratorko in animatorko je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Gledališka, filmska in televizijska igralka Saša Mihelčič je članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Januarja bo nastopila v prvi slovenski uprizoritvi po motivih filma Življenje drugih. Veščine njenega umetniškega nastopanja so stkane v ogrlico, ki ji lahko rečemo kar Collier, saj je Saša tudi interpretinja v francoščini.
Mlada glasbenika, študenta glasbene akademije v Ljubljani, sta se pred tremi leti domislila, da bi ustanovila orkester po zgledu Jožeta Privška ali kaj podobnega, kot razlagata, da bi z njim odigrala skladbe velikih mojstrov narodno-zabavne glasbe. Pridružili so se jima kolegi z akademije in drugi odlični mladi instrumentalisti. Nastala je Š'ta godba, ki smo jo pred kratkim gostili v živem Četrtkovem večeru, v Nočnem obisku pa bosta Luka Krof in Žan Plohl gostiteljici Luciji Grm povedala, katera in kakšna glasba ju je usodno zaznamovala.
Rada bere in se pogovarja o knjigah. Rada poje in se potika kje na samem, peš ali s kolesom. Rada ima mir, jogo in tišino. In smeh, smeh kadar koli. Otroška družba jo poživlja, starejša jo spomni na potrpežljivost. Ida Mlakar Črnič združuje veliko talentov in znanj, s katerimi plemeniti svoje strokovno delo, ga bogati in mu s tem daje novo kakovost. Njeno literarno ustvarjanje je lirična, humorna in jezikovno inovativna pripoved, njene zgodbe so primerne za več starostnih skupin, namenjene so tako odraslim kot otrokom. Je tudi zelo vedoželjna, rada se uči, išče nove poti in pristope k delu z novimi generacijami bralcev, in je človek, ki verjame v moč knjig, zapisane in pripovedovane besede. Z Ido Mlakar Črnič se bo pogovarjala voditeljica Tadeja Bizilj.
Tinkara Kovač, ena najbolj priljubljenih glasbenic pri nas, v novem letu pripravlja svež glasbeni album z naslovom Škatlica vžigalic. V spremnem besedilu, ki ga napoveduje, je zapisala željo, da bi se v teh predprazničnih dneh zazrli vase, ne navzven. K poslušanju navdihujočega pogovora s prvo popevkarico primorskega "novega vala", ki zdaj že dvaindvajset let odpira svoje srce glasbi in ljudem, vas vabi gostitelj Iztok Novak.
Znanost se marsikomu, ko jo spremlja od daleč, zdi zapletena in nerazumljiva; kot da znanstveniki govorijo svoj jezik in živijo v svojem svetu. Drugo podobo pa dobijo, ko stopijo iz svojih laboratorijev in učilnic in spregovorijo o sebi ter o svojem delu. O Tomažu Maršu, s katerim se bomo pogovarjali, bomo izvedeli, da je zdravnik in biolog, da posluša Ditko in Tabuje, da rad potuje in odkriva nove svetove. Nekaj bo povedal tudi o svojih raziskavah – trenutno preučuje delovanje in regeneracijo skeletnih mišic.
Neveljaven email naslov