Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Pesniški prvenec Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij uvajajo verzi o vrnitvi, pri čemer pa vrnitev ni razumljena toliko kot dejanje (samo)izpolnitve ali kot čas, namenjen premisleku o prehojeni poti, o vsem, kar je lirski subjekt zamudil: »velike ribe se bodo spremenile / v belolase starce / največja med njimi ti bo pripovedovala / fantastične zgodbe o tem / koliko si se zamudil / ko si se iskal …/« Zaradi takšnega hrepenenjskega nastavka lahko rečemo, da z zbirko Muzej zaključenih razmerij vstopamo v intimistično naravnano liriko, a tudi v bližino »poezije izkušnje«, kot se je ta izoblikovala v okviru sodobne mlade slovenske poezije. Za to vrsto pesništva je značilno, da razume jezik predvsem kot medij za posredovanje osebnih izkušenj, v zadnjem času dopolnjevanih z družbeno angažiranostjo. Koželjeva poezija pa le do določene mere ostaja znotraj prevladujočega trenda – pesnika namreč bolj kot dnevniško zapisovanje vsakdana zanimajo prostori, ki se odpirajo onkraj vsakodnevnih avtomatizmov in praks. Zato lahko rečemo, da si »poezijo izkušnje« jemlje prej za izhodišče kot za cilj.
Takšen primer je pesem Lapidis lacrimae, ki se začne z realističnim opisom kamna v gorah, ki napol štrli nad prepadom in grozi, da se bo sprožil. In prav v tej točki se zgodi Koželjeva pesem – možno proženje kamna sproži pesem, s čimer kamen preneha biti zgolj del zunajpesemske resničnosti, ampak postane del pesniške imaginacije: pesem se odpre v vsaj dva možna konca, v prvem lahko kamen sproži uničujoč plaz, v drugem pa lahko pade v rečno strugo, se pogrezne v mulj in se vpraša »zakaj ribe molčijo drugače od ljudi«.
Pesmi v zbirki Muzej zaključenih razmerij so zaključene celote; Koželj je bolj pesnik pesmi kot pesniških knjig, četudi zbirka deluje zelo celovito. Toda to ne pomeni, da imamo opraviti z zaprto poezijo, pesmi se vedno znova odpirajo v različne možne resničnosti, in sicer tako na ravni ubesedovanja, kot v pesmi Lapidis lacrimae, kot na ravni zapisa, kot na primer v pesmi kadar laterne svetijo rumeno, ki se konča s tropičjem. To pesniku omogoči, da se suvereno polašča zunajpesemske resničnosti in jo transformira, ne da bi pri tem pozabil na temeljno razliko med govorico in svetom; kamen, četudi na koncu pesmi poosebljen, še vedno ostane kamen. Omogoča pa mu tudi to, da s pravo mero občutljivosti sprejme v ris svojih pesmi elemente, ki prihajajo iz različnih tradicij, od pesniških do filozofskih in religijskih. Tako se v njegovih pesmih enakovredno nizajo podobe, vzete iz pesniku domačega okolja, in podobe, ki prihajajo iz oddaljenejših koncev sveta, predvsem z Daljnega vzhoda.
Koželjeve pesmi so povečini zgrajene iz podob, a četudi avtor le redko poseže po bolj diskurzivnem govoru, ta prav iz kombinacije podob, a tudi iz prepoznavnega ritma in med besedilnih navezav, vsakič znova vznikne v bralčevi zavesti. Kolikor se ta poezija zaradi poudarjene rabe podob torej bliža »čisti liriki«, toliko se od nje tudi oddaljuje.
Zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij morda res najprej govori o razmerjih med ljudmi, najsi gre za erotična razmerja ali razmerja do staršev, a govori tudi o subjektovem razmerju do različnih vidikov sveta, ki segajo od konkretnosti do metafizike; smrt, kot tista meja, ki nas najbolj določa, je vsaj implicitno navzoča v večjem delu teh pesmi. Toda kljub svoji metafizični dimenziji, in v tem se Koželjevo pesništvo v temelju loči od »poezije izkušnje«, ostaja čutna – pričujoče pesmi so polne barv, vonjav, dotikov …
Pred nami je torej vznemirljiva in interpretativno bogata pesniška zbirka, ki v slovensko poezijo vpeljuje nov in močan pesniški glas.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Pesniški prvenec Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij uvajajo verzi o vrnitvi, pri čemer pa vrnitev ni razumljena toliko kot dejanje (samo)izpolnitve ali kot čas, namenjen premisleku o prehojeni poti, o vsem, kar je lirski subjekt zamudil: »velike ribe se bodo spremenile / v belolase starce / največja med njimi ti bo pripovedovala / fantastične zgodbe o tem / koliko si se zamudil / ko si se iskal …/« Zaradi takšnega hrepenenjskega nastavka lahko rečemo, da z zbirko Muzej zaključenih razmerij vstopamo v intimistično naravnano liriko, a tudi v bližino »poezije izkušnje«, kot se je ta izoblikovala v okviru sodobne mlade slovenske poezije. Za to vrsto pesništva je značilno, da razume jezik predvsem kot medij za posredovanje osebnih izkušenj, v zadnjem času dopolnjevanih z družbeno angažiranostjo. Koželjeva poezija pa le do določene mere ostaja znotraj prevladujočega trenda – pesnika namreč bolj kot dnevniško zapisovanje vsakdana zanimajo prostori, ki se odpirajo onkraj vsakodnevnih avtomatizmov in praks. Zato lahko rečemo, da si »poezijo izkušnje« jemlje prej za izhodišče kot za cilj.
Takšen primer je pesem Lapidis lacrimae, ki se začne z realističnim opisom kamna v gorah, ki napol štrli nad prepadom in grozi, da se bo sprožil. In prav v tej točki se zgodi Koželjeva pesem – možno proženje kamna sproži pesem, s čimer kamen preneha biti zgolj del zunajpesemske resničnosti, ampak postane del pesniške imaginacije: pesem se odpre v vsaj dva možna konca, v prvem lahko kamen sproži uničujoč plaz, v drugem pa lahko pade v rečno strugo, se pogrezne v mulj in se vpraša »zakaj ribe molčijo drugače od ljudi«.
Pesmi v zbirki Muzej zaključenih razmerij so zaključene celote; Koželj je bolj pesnik pesmi kot pesniških knjig, četudi zbirka deluje zelo celovito. Toda to ne pomeni, da imamo opraviti z zaprto poezijo, pesmi se vedno znova odpirajo v različne možne resničnosti, in sicer tako na ravni ubesedovanja, kot v pesmi Lapidis lacrimae, kot na ravni zapisa, kot na primer v pesmi kadar laterne svetijo rumeno, ki se konča s tropičjem. To pesniku omogoči, da se suvereno polašča zunajpesemske resničnosti in jo transformira, ne da bi pri tem pozabil na temeljno razliko med govorico in svetom; kamen, četudi na koncu pesmi poosebljen, še vedno ostane kamen. Omogoča pa mu tudi to, da s pravo mero občutljivosti sprejme v ris svojih pesmi elemente, ki prihajajo iz različnih tradicij, od pesniških do filozofskih in religijskih. Tako se v njegovih pesmih enakovredno nizajo podobe, vzete iz pesniku domačega okolja, in podobe, ki prihajajo iz oddaljenejših koncev sveta, predvsem z Daljnega vzhoda.
Koželjeve pesmi so povečini zgrajene iz podob, a četudi avtor le redko poseže po bolj diskurzivnem govoru, ta prav iz kombinacije podob, a tudi iz prepoznavnega ritma in med besedilnih navezav, vsakič znova vznikne v bralčevi zavesti. Kolikor se ta poezija zaradi poudarjene rabe podob torej bliža »čisti liriki«, toliko se od nje tudi oddaljuje.
Zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij morda res najprej govori o razmerjih med ljudmi, najsi gre za erotična razmerja ali razmerja do staršev, a govori tudi o subjektovem razmerju do različnih vidikov sveta, ki segajo od konkretnosti do metafizike; smrt, kot tista meja, ki nas najbolj določa, je vsaj implicitno navzoča v večjem delu teh pesmi. Toda kljub svoji metafizični dimenziji, in v tem se Koželjevo pesništvo v temelju loči od »poezije izkušnje«, ostaja čutna – pričujoče pesmi so polne barv, vonjav, dotikov …
Pred nami je torej vznemirljiva in interpretativno bogata pesniška zbirka, ki v slovensko poezijo vpeljuje nov in močan pesniški glas.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
Neveljaven email naslov