Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenski skavti in skavtinje že 25 let živijo obljubo Bogu in domovini
»Bodi pripravljen – vedno pripravljen!« je geslo, ki skavte opozarja, da morajo biti vedno in povsod pripravljeni izvrševati tri skavtske vrline: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost. Skavti so v Sloveniji uradno prisotni od leta 1990, njihov osnovni namen pa je prispevati k telesnemu, duševnemu, duhovnemu in družbenemu razvoju mladih ljudi, da bodo lahko postali zrele osebnosti.
»Skavti smo tu zato, da vzgajamo za odgovorno državljanstvo; da tisti, ki bo na koncu zapustil našo organizacijo in zaključil s svojo aktivno skavtsko potjo, ne bo zaključil skavtstva kot načina življenja, ampak bo vedno spreminjal družbo, v svoji družini, v službi in povsod, kjer bo prisoten,« je njihovo vlogo povzela načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) Irena Mrak Merhar.
Ustanovitelj skavtov sir Robert Baden-Powel se je rodil v Londonu leta 1857. Kot otrok je v naravi preživel mnoge ure, saj so mu veščine, kot so postavljanje šotora, vozlanje ali kurjenje ognjev, šle dobro od rok. Uglednost družine ter njegova izredna spretnost, vzdržljivost in moč so mu omogočile, da se je z vojaško kariero konjeniškega oficirja povzpel zelo visoko. V vojski je veliko potoval po svetu in je bil med tovariši zaradi mnogih zanimanj in vedre osebnosti zelo priljubljen. Ob koncu vojaške kariere je bil povišan v general-majorja in generalnega inšpektorja konjenice, napisal pa je tudi več knjig.
Njegovo delo o izvidništvu je postalo prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. To je bil zanj znak, da je opustil vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor, ki velja za začetek skavtska, je Baden-Powel pripravil leta 1907 na otoku Brownsea na jugu Anglije. Leta 1908 je izdal knjigo Skavtstvo za fante, kjer je prvič uporabil načelo »učenja z delom«, skavtstvo pa je preraslo angleške meje in se hitro razširilo po svetu. Dobrih 10 let pozneje se je odvilo prvo svetovno srečanje skavtov v Londonu, ki se ga je udeležilo 8.000 skavtov iz 34 držav. Na svetovnem srečanju leta 1929 pa je bilo že 50.000 skavtov iz 72 dežel.
Skavtstvo se je v Sloveniji začelo že 22. oktobra 1922. Takrat se je zbrala skupina fantov pod vodstvom Franca Pintarja. Za zgled so potrebovali odraslega skavta, zato so našli poljskega skavtskega inštruktorja, ki jim je na začetku pomagal. Kot je povedal skavtski duhovni asistent Janez Kobal je bila organizacija med drugo svetovno vojno ukinjena:
»Vojaška oblast je poskušala uporabiti ali pa zlorabiti znanja, ki so jih imeli skavti. Ni pa prenesla razmišljanja s svojo glavo, zato so totalitarni režimi vedno ukinjali skavtske organizacije, ker so v njih videli konkurenta. Po drugi svetovni vojni so bile prepovedane vse krščanske organizacije, razen tistih, ki so bile izrecno dovoljene. Kljub temu je marsikateri pedagog na skrivaj uporabljal metode iz skavtske knjige. To je bilo nekakšno zakopano seme, ki je vzkalilo potem, ko je prišla prava vlaga in prava pomlad.«
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bilo ustanovljeno 31. marca 1990 in je ob ustanovitvi štelo 70 članov, danes pa jih ima več kot 4.500. ZSKSS je bila ena izmed prvih skavtskih organizacij v takratni Jugoslaviji, v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po 2. svetovni vojni v Sloveniji. V preteklih petindvajsetih letih je skavtske vrste obiskovalo več kot 20.000 mladih. ZSKSS je član Svetovnega združenja skavtinj (World Association of Girl Guides and Girl Scouts) – WAGGGS, v okviru katere spadajo v Evropsko regijo. 1996 so postali pridruženi, leta 1999 pa polnopravni člani.
Skavti se organizacijsko delijo na lokalne enote oziroma stege. ZSKSS trenutno sestavlja 72 stegov, ki se nahajajo na področju celotne Slovenije. »Na nacionalni ravni imamo sedež v Ljubljani in eno podružnico v Mariboru, sicer pa smo razdeljeni v tri regije: primorsko, mariborsko in ljubljansko. V lokalnem okolju so stegi navadno vezani na neko župnijo, pokrivajo pa območje ene ali več občin,« je povedala Irena Mrak Merhar.
Skavti so razdeljeni v štiri starostne skupine od šest do 30 let, vodi pa jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev. »Stari 6 in 7 let so bobri in bobrovke, od 8 do 10 volčiči in volkuljice, od 11 do 15 izvidniki in vodnice, in potem še popotniki in popotnice do 21. leta. Starejši smo voditelji,« še dodaja načelnica.
Vsako leto izvedejo več kot 300 večdnevnih zimskih in poletnih taborov ter drugih dejavnosti, kjer si mladi pridobivajo veščine za samostojno življenje. Neformalne vzgojno-izobraževalne dejavnosti izvajajo s pomočjo skavtske metode, ki je po navedbah ZSKSS v svetu priznana kot ena najučinkovitejših metod za vzgojo samostojnih ljudi in okoljsko vzgojo.
»Skavtska metoda je res celosten pristop. Ima 8 elementov vzgoje, od pomena simbolne govorice, učenja z delom, pa do služenja v družbi. V ZSKSS pa smo dodali še štiri in sicer, da vzgajamo za enakopravnost ter sobivanje fantov in deklet, da vzgajamo tudi za mednarodno razsežnost, da spoštujemo vse in hkrati preko tega še bolj spoznavamo sebe. Dodajamo pa tudi duhovnost in skavtsko okoljsko vzgojo,« nam je pojasnila Merharjeva.
Poleg skavtov pri nas obstajajo tudi taborniki, ki so združeni v Zvezo tabornikov Slovenije (ZTS). Oboji so povezani z naravno in taborjenji. Kot je povedal Janez Kobal, na prvi pogled ni očitnih razlik, oboji si prizadevajo tudi za medsebojno sodelovanje. »Organizaciji sta različni po barvi kroja in statutu. Sam menim, da je bistvena razlika v antropologiji. Če vzameš, da je človek tudi duhovno bitje, potem boš to dimenzijo postavil v vzgojo in ji boš dal primerno velik del. Mi se tega precej držimo in se zato imenujemo tudi katoliški skavti. Kot je rekel že Bi-Pi, naj bi vsak skavt imel neko religiji, ker mu to odpira eno dobro dimenzijo v življenju. Religija pa ni samo osebna vera, nekaj kar čutiš v srcu, ampak je tudi skupek obredov. Religiozna pripadnost je tudi pripadnost cerkvi, takšni ali drugačni. Mi ne samo, da toleriramo, da je nekdo veren, ampak se tega veselimo in celo spodbujamo.«
Razlika med sicer sorodnima organizacijama pa je tudi na mednarodni ravni. Svetovna skavtska organizacija (WOSM) je bila ustanovljena leta 1922, v njo je danes včlanjenih 161 skavtskih združenj iz vsega sveta. WOSM predstavlja največjo vzgojno mladinsko organizacijo na svetu, njena članica iz Slovenije pa je Zveza tabornikov Slovenije, ki tako nosi tudi naziv »nacionalna skavtska organizacija« (v skladu s sprejeto politiko, da je članica WOSM-a lahko samo ena skavtska organizacija ali zveza iz posamezne države). Kljub temu pa taborniki (ZTS), slovenskim skavtom (ZSKSS) na podlagi obojestranskega sporazuma zagotavljajo pravico do osebnega članstva v WOSM-u, medtem ko ZSKSS zagotavlja tabornikom udeležbo na vseh aktivnostih, ki jih organizira druga mednarodna skavtska organizacija WAGGGS.
571 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Slovenski skavti in skavtinje že 25 let živijo obljubo Bogu in domovini
»Bodi pripravljen – vedno pripravljen!« je geslo, ki skavte opozarja, da morajo biti vedno in povsod pripravljeni izvrševati tri skavtske vrline: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost. Skavti so v Sloveniji uradno prisotni od leta 1990, njihov osnovni namen pa je prispevati k telesnemu, duševnemu, duhovnemu in družbenemu razvoju mladih ljudi, da bodo lahko postali zrele osebnosti.
»Skavti smo tu zato, da vzgajamo za odgovorno državljanstvo; da tisti, ki bo na koncu zapustil našo organizacijo in zaključil s svojo aktivno skavtsko potjo, ne bo zaključil skavtstva kot načina življenja, ampak bo vedno spreminjal družbo, v svoji družini, v službi in povsod, kjer bo prisoten,« je njihovo vlogo povzela načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) Irena Mrak Merhar.
Ustanovitelj skavtov sir Robert Baden-Powel se je rodil v Londonu leta 1857. Kot otrok je v naravi preživel mnoge ure, saj so mu veščine, kot so postavljanje šotora, vozlanje ali kurjenje ognjev, šle dobro od rok. Uglednost družine ter njegova izredna spretnost, vzdržljivost in moč so mu omogočile, da se je z vojaško kariero konjeniškega oficirja povzpel zelo visoko. V vojski je veliko potoval po svetu in je bil med tovariši zaradi mnogih zanimanj in vedre osebnosti zelo priljubljen. Ob koncu vojaške kariere je bil povišan v general-majorja in generalnega inšpektorja konjenice, napisal pa je tudi več knjig.
Njegovo delo o izvidništvu je postalo prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. To je bil zanj znak, da je opustil vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor, ki velja za začetek skavtska, je Baden-Powel pripravil leta 1907 na otoku Brownsea na jugu Anglije. Leta 1908 je izdal knjigo Skavtstvo za fante, kjer je prvič uporabil načelo »učenja z delom«, skavtstvo pa je preraslo angleške meje in se hitro razširilo po svetu. Dobrih 10 let pozneje se je odvilo prvo svetovno srečanje skavtov v Londonu, ki se ga je udeležilo 8.000 skavtov iz 34 držav. Na svetovnem srečanju leta 1929 pa je bilo že 50.000 skavtov iz 72 dežel.
Skavtstvo se je v Sloveniji začelo že 22. oktobra 1922. Takrat se je zbrala skupina fantov pod vodstvom Franca Pintarja. Za zgled so potrebovali odraslega skavta, zato so našli poljskega skavtskega inštruktorja, ki jim je na začetku pomagal. Kot je povedal skavtski duhovni asistent Janez Kobal je bila organizacija med drugo svetovno vojno ukinjena:
»Vojaška oblast je poskušala uporabiti ali pa zlorabiti znanja, ki so jih imeli skavti. Ni pa prenesla razmišljanja s svojo glavo, zato so totalitarni režimi vedno ukinjali skavtske organizacije, ker so v njih videli konkurenta. Po drugi svetovni vojni so bile prepovedane vse krščanske organizacije, razen tistih, ki so bile izrecno dovoljene. Kljub temu je marsikateri pedagog na skrivaj uporabljal metode iz skavtske knjige. To je bilo nekakšno zakopano seme, ki je vzkalilo potem, ko je prišla prava vlaga in prava pomlad.«
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bilo ustanovljeno 31. marca 1990 in je ob ustanovitvi štelo 70 članov, danes pa jih ima več kot 4.500. ZSKSS je bila ena izmed prvih skavtskih organizacij v takratni Jugoslaviji, v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po 2. svetovni vojni v Sloveniji. V preteklih petindvajsetih letih je skavtske vrste obiskovalo več kot 20.000 mladih. ZSKSS je član Svetovnega združenja skavtinj (World Association of Girl Guides and Girl Scouts) – WAGGGS, v okviru katere spadajo v Evropsko regijo. 1996 so postali pridruženi, leta 1999 pa polnopravni člani.
Skavti se organizacijsko delijo na lokalne enote oziroma stege. ZSKSS trenutno sestavlja 72 stegov, ki se nahajajo na področju celotne Slovenije. »Na nacionalni ravni imamo sedež v Ljubljani in eno podružnico v Mariboru, sicer pa smo razdeljeni v tri regije: primorsko, mariborsko in ljubljansko. V lokalnem okolju so stegi navadno vezani na neko župnijo, pokrivajo pa območje ene ali več občin,« je povedala Irena Mrak Merhar.
Skavti so razdeljeni v štiri starostne skupine od šest do 30 let, vodi pa jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev. »Stari 6 in 7 let so bobri in bobrovke, od 8 do 10 volčiči in volkuljice, od 11 do 15 izvidniki in vodnice, in potem še popotniki in popotnice do 21. leta. Starejši smo voditelji,« še dodaja načelnica.
Vsako leto izvedejo več kot 300 večdnevnih zimskih in poletnih taborov ter drugih dejavnosti, kjer si mladi pridobivajo veščine za samostojno življenje. Neformalne vzgojno-izobraževalne dejavnosti izvajajo s pomočjo skavtske metode, ki je po navedbah ZSKSS v svetu priznana kot ena najučinkovitejših metod za vzgojo samostojnih ljudi in okoljsko vzgojo.
»Skavtska metoda je res celosten pristop. Ima 8 elementov vzgoje, od pomena simbolne govorice, učenja z delom, pa do služenja v družbi. V ZSKSS pa smo dodali še štiri in sicer, da vzgajamo za enakopravnost ter sobivanje fantov in deklet, da vzgajamo tudi za mednarodno razsežnost, da spoštujemo vse in hkrati preko tega še bolj spoznavamo sebe. Dodajamo pa tudi duhovnost in skavtsko okoljsko vzgojo,« nam je pojasnila Merharjeva.
Poleg skavtov pri nas obstajajo tudi taborniki, ki so združeni v Zvezo tabornikov Slovenije (ZTS). Oboji so povezani z naravno in taborjenji. Kot je povedal Janez Kobal, na prvi pogled ni očitnih razlik, oboji si prizadevajo tudi za medsebojno sodelovanje. »Organizaciji sta različni po barvi kroja in statutu. Sam menim, da je bistvena razlika v antropologiji. Če vzameš, da je človek tudi duhovno bitje, potem boš to dimenzijo postavil v vzgojo in ji boš dal primerno velik del. Mi se tega precej držimo in se zato imenujemo tudi katoliški skavti. Kot je rekel že Bi-Pi, naj bi vsak skavt imel neko religiji, ker mu to odpira eno dobro dimenzijo v življenju. Religija pa ni samo osebna vera, nekaj kar čutiš v srcu, ampak je tudi skupek obredov. Religiozna pripadnost je tudi pripadnost cerkvi, takšni ali drugačni. Mi ne samo, da toleriramo, da je nekdo veren, ampak se tega veselimo in celo spodbujamo.«
Razlika med sicer sorodnima organizacijama pa je tudi na mednarodni ravni. Svetovna skavtska organizacija (WOSM) je bila ustanovljena leta 1922, v njo je danes včlanjenih 161 skavtskih združenj iz vsega sveta. WOSM predstavlja največjo vzgojno mladinsko organizacijo na svetu, njena članica iz Slovenije pa je Zveza tabornikov Slovenije, ki tako nosi tudi naziv »nacionalna skavtska organizacija« (v skladu s sprejeto politiko, da je članica WOSM-a lahko samo ena skavtska organizacija ali zveza iz posamezne države). Kljub temu pa taborniki (ZTS), slovenskim skavtom (ZSKSS) na podlagi obojestranskega sporazuma zagotavljajo pravico do osebnega članstva v WOSM-u, medtem ko ZSKSS zagotavlja tabornikom udeležbo na vseh aktivnostih, ki jih organizira druga mednarodna skavtska organizacija WAGGGS.
Vlada je v epidemiji covida-19 verskim uslužbencem prepovedala javno opravljanje obredov. Versko življenje se je umaknilo v zasebnost, kar pri številnih vernikih in tudi verskih uslužbencih – kot ugotavljajo duhovniki – sproža precej žalosti in drugih duševnih stisk. Zaradi prepovedi opravljanja obredov se cerkve in verske skupnosti srečujejo z občutnim zmanjšanjem prostovoljnih prispevkov ljudi. Zmanjkuje jim denarja za vzdrževanje sakralnih objektov, ki so del kulturne dediščine, in tudi za plačilo socialnih prispevkov za verske uslužbence. Zato je vlada tem na predlog cerkva in verskih skupnosti priskočila na pomoč s temeljnim mesečnim dohodkom in višjim prispevkom za socialno varnost. V tokratni oddaji Sledi večnosti o omenjeni pomoči razmišljata dr. Andrej Naglič iz Katoliške cerkve in mag. Nevzet Porić iz Islamske skupnosti v Sloveniji.
Mineva 100 let od rojstva ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Škofovsko službo je opravljal v prelomnem obdobju demokratičnih sprememb v Sloveniji ter na njeni poti v samostojnost in neodvisnost. S širino duha, strpnostjo in poznanstvi v evropskih visokih cerkvenih in političnih krogih je veliko prispeval k uresničitvi odločitve državljanov Slovenije na plebiscitu pred 30-imi leti. Dr. Šuštar pa je bil predvsem duhovnik, nadškof, ki si je močno prizadeval za uresničitev pravice do javnega izražanja veroizpovedi in za navzočnost cerkve v javnem življenju. Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani so pripravili simpozij ob stoletnici rojstva nadškofa Šuštarja. Pri založbi Družina so izdali vsebinsko in slikovno zelo bogato znanstveno monografijo o nadškofu Šuštarju.
Naš gost je slovenski rojak- upokojeni duhovnik dr. Franc Prosenjak, ki je večino svojega življenja preživel v Nemčiji. V slovenskem prevodu je nedavno izšel njegov avtobiografski roman Duhovnik dveh cerkva. 6 let je bil katoliški duhovnik, potem se je poročil, si ustvaril družino in prestopil v evangeličansko cerkev, kjer je služboval 33 let. Zanimiva je njegova pripoved o izzivih duhovniškega poklica, o zahtevnosti celibata, zvestobi veri in cerkvi.
Na dan spomina na mrtve v katoliški cerkvi obhajajo praznik vseh svetih, 2. novembra se spominjajo vseh vernih rajnih. Letos je zaradi epidemije zaznamovanje spomina drugačno kot v prejšnjih letih. Kot v tokratni oddaji Sledi večnosti poudarjata duhovnica Simona Prosič Filip in upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, duhovna povezanost z našimi pokojnimi ni vezana na prostor in čas. Zato po njunem mnenju ni nič narobe, če obisk grobov preložimo za nekaj časa. Dan spomina na mrtve nas opominja, da je naše življenje minljivo, in vsak človek drugače doživlja smrt in slovo od najdražjih. Za številne je izjemnega pomena tudi način slovesa od pokojnika. Podjetja za pogrebno dejavnost ugotavljajo, da je pokopov z raztrosom pepela v zrak, zemljo ali vodo vse več. To pomeni, da za pokojnikom ne ostane grob. O duhovnem pogledu na to razmišljata tudi naša sogovornika, duhovnika Simona Prosič Filip in Marjan Turnšek.
Pred državnim praznikom dan reformacije gostimo duhovnico v Evangeličanski cerkveni občini Gornji Slaveči na Goričkem Simono Prosič Filip. Zanimalo nas je, ali ji kot duhovnici predstavlja epidemija covida -19 največji zalogaj na duhovnem področju. Kako močna je vera v Boga v današnjem času? Pred kakšnimi izzivi so krščanske cerkve danes? S kakšnimi dejavnostmi kot duhovnica ohranja stik z verniki in vernicami?
V oddaji Sledi večnosti se bomo vsebinsko dotaknili delovanja nadškofijske karitas v Mariboru ob 30-letnici njene ustanovitve. Pogovarjali se bomo z mariborskim nadškofom in metropolitom mag. Alojzijem Cviklom, ki je sicer tudi predsednik Slovenske karitas in Darkom Bračunom, generalnim tajnikom mariborske.
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita predstavljamo slovenski cerkveni list Krške škofije in najstarejši tednik koroških Slovencev Nedelja. Časopis je 6 let po plebiscitu ustanovila skupina slovenskih duhovnikov. Le nacistična oblast je za nekaj let prekinila njegovo izdajanje. Glavna urednica lista Nedelja Mateja Rihter pojasnjuje zgodovinsko in zdajšnjo vlogo tednika za slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem.
Župan Podčetrtka Peter Misja ter župnik v tem kraju in dekan dekanije Kozje Jožef Rogač predstavljata sodelovanje med cerkveno in civilno oblastjo v občini Podčetrtek.
Slovenski skavtinje in skavti praznujejo tri desetletja delovanja v samostojni državi. Okroglo obletnico praznujejo pod geslom »30 let pogovorov med šotori«. V tej najštevilčnejši nevladni mladinski organizaciji poudarjajo, da je njihovo poslanstvo vzgoja otrok in mladih za pristne, samostojne, zdrave in odgovorne ljudi, kristjane in državljane, ki jim je mar za našo naravo, domovino in sočloveka. V oddaji gostimo nova načelnika Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov Tjašo Sušin in Nejca Kurbusa.
Tretja sobota v septembru je že 39 let rezervirana za srečanje mladih katoličank in katoličanov pri cistercijanskem samostanu v Stični na Dolenjskem. Letos, ko se spoprijemamo s pandemijo koronavirusne bolezni 19, organizatorji srečanja, to je Katoliška mladina, zavod za vzgojo, versko, kulturno in izobraževalno dejavnost mladih v dogovoru s Slovensko škofovsko konferenco, niso odpovedali Stične mladih, ampak so jo organizirali v drugačni obliki. Mlade katoličanke in katoličani so se, upoštevajoč zdravstvena priporočila, družili v 29 krajih po Sloveniji, med njimi je bila tudi Stična, in tako ohranili duh srečanja. Duhovnik in direktor Katoliške mladine Matevž Mehle predstavlja vsebino letošnje Stične in razmišlja, kako mlade verujoče ljudi nagovoriti, da bodo ostali v cerkvenem občestvu.
Slovenska karitas že 15 leto v sredini septembra končuje z zbiranjem finančnih darov prebivalk in prebivalcev za dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zbrani denar karitas namenja zdravstvu, šolstvu, oskrbi z vodo in hrano v osrednji Afriki, tudi na Madagaskarju. V okviru omenjene akcije pa kot dvojček izvaja še program Z delom do dostojnega življenja. Kaj ta pomoč pomeni ljudem v Afriki med drugim pojasnjuje sestra Anka Burger, usmiljenka, ki je že36 let misijonarka v Afriki.
Mariborski nadškof in metropolit mag. Alojzij Cvikl je pri Slovenski škofovski konferenci zadolžen za delo z mladimi, ki sicer v teh dneh znova sedajo v šolske klopi. Tudi zato je gost naše tokratne oddaje o duhovnih, koronskih in siceršnjih izzivih, ki so pred učenci in učitelji, dijaki in profesorji v novem šolskem letu.
Pred tednom dni smo obeležili mednarodni dan spomina na žrtve nasilja zaradi izpovedovanja vere ali prepričanja. Tudi v Sloveniji smo zabeležili kar nekaj takšnih dogodkov. O pojavih verske nestrpnosti – ki je po oceni Vatikana med pandemijo Covid 19 porasla – se je Nataša Lang pogovarjala z magistrom kanonsko pravnih znanosti in teologom mag. Sebastijanom Valentanom.
Tokratna oddaja se bo dogodila na domovanju naše zveste poslušalke Vasiljke Gamser v Ljubečni pri Celju. Pri njej se v teh dneh mudi na počitnicah njen mrzli nečak 18- letni Luka Horjak iz okolice Rimskih toplic. Ona je novorojena kristjanka, on pa najboljši slovenski matematik med najstniki. Skupaj bomo napletli zgodbo o lepoti življenju, matematika, bivanju božjem in še o čem.
Ob največjem Marijinem prazniku, njenem vnebovzetju smo pripravili kolaž pogledov iz različnih oddaj na vlogo in čaščenje Device Marije v krščanstvu v različnih obdobjih. Govorili bomo tudi o pomenu Marijinega narodnega svetišča na Brezjah ter o posebnem pomenu Marijinih ikon v pravoslavju.
V tokratni verski oddaji Sledi večnosti je naša gostja diplomirana teologinja in magistrica zakonske in družinske terapije Polonca Majcenovič iz Maribora, sicer članica občestva šolskih sester sv.Frančiška. Kako se kot redovnica, živeča v celibatu, znajde v vlogi družinske terapevtke in svetovalke, kako doživlja presežnost na polju konkretne dialoškosti, je le nekaj poudarkov iz oddaje.
Približno pol milijona ljudi s slovenskimi koreninami živi zunaj Slovenije. Med njimi tudi tisoč v Venezueli. Gospodarski zlom v tej državi ob Karibskem morju je spodbudil peščico ljudi s slovenskimi koreninami, da so se v procesu repatriacije vrnili v domovino svojih prednikov, nekaj jim to pot ta hip preprečuje pandemija koronavirusne bolezni. Številni zaradi starosti in bolezni ne bodo zapustili obubožane Venezuele. Slovenski skupnosti v Venezueli pomagata Slovenska karitas in tudi naša država. V oddaji Sledi večnosti gostimo Marijo Voglar, ki je pred dobrega pol leta zapustila Venezuelo, in Jano Lampe iz Slovenske karitas. Ta dobrodelna ustanova že tri leta pomaga Slovencem v Venezueli s hrano, zdravili in denarjem, in to tudi v obdobju pandemije.
Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji letos praznuje 20 let delovanja. Srce in duša društva sta zakonca Marjeta in Metodij Rigler. V oddaji Sledi večnosti skupaj s prekaljenim romarjem Petrom Štrbenkom predstavljajo slovenski camino. Pravijo, da Jakobovo pot po Sloveniji prehodi vse več pohodnikov in tudi številni so se odpravili po njenih poteh to pomlad, saj jim je pandemija novega korona virusa preprečila romanje po španski Jakobovi poti do Compostele.
Podnaslov tokratne verske oddaje je Duhovnost in podjetništvo. V njej gostimo dva ugledna in renomirana podjetnika Francija Pliberška iz Celja in Gregorja Brajoviča iz Maribora. Tema: kako so lahko tudi v najsodobnejše poslovne procese in sisteme vtkani elementi zdrave in odgovorne duhovnosti, sočutja, empatičnosti, pravičnosti in ljubezni - z okusom svetega, božjega, presežnega.
»Človek je duša in telo. Če skrbimo za oba pola, s tem ustvarjamo harmonijo, ki zagotavlja bogato duhovno življenje. Če zjutraj najprej pretečemo od 5 do 10 km in šele nato opravimo molitev, je ta molitev povsem drugačna, kot pa tista, ki jo opravimo takoj, ko se potegnemo iz postelje. Razgibano telo je predpogoj za dobro duhovnost,« razmišlja v oddaji Sledi večnosti pater iz reda minoritov, navdušeni športnik, dr. Andrej Šegula.
Neveljaven email naslov