Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenski skavti in skavtinje že 25 let živijo obljubo Bogu in domovini
»Bodi pripravljen – vedno pripravljen!« je geslo, ki skavte opozarja, da morajo biti vedno in povsod pripravljeni izvrševati tri skavtske vrline: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost. Skavti so v Sloveniji uradno prisotni od leta 1990, njihov osnovni namen pa je prispevati k telesnemu, duševnemu, duhovnemu in družbenemu razvoju mladih ljudi, da bodo lahko postali zrele osebnosti.
»Skavti smo tu zato, da vzgajamo za odgovorno državljanstvo; da tisti, ki bo na koncu zapustil našo organizacijo in zaključil s svojo aktivno skavtsko potjo, ne bo zaključil skavtstva kot načina življenja, ampak bo vedno spreminjal družbo, v svoji družini, v službi in povsod, kjer bo prisoten,« je njihovo vlogo povzela načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) Irena Mrak Merhar.
Ustanovitelj skavtov sir Robert Baden-Powel se je rodil v Londonu leta 1857. Kot otrok je v naravi preživel mnoge ure, saj so mu veščine, kot so postavljanje šotora, vozlanje ali kurjenje ognjev, šle dobro od rok. Uglednost družine ter njegova izredna spretnost, vzdržljivost in moč so mu omogočile, da se je z vojaško kariero konjeniškega oficirja povzpel zelo visoko. V vojski je veliko potoval po svetu in je bil med tovariši zaradi mnogih zanimanj in vedre osebnosti zelo priljubljen. Ob koncu vojaške kariere je bil povišan v general-majorja in generalnega inšpektorja konjenice, napisal pa je tudi več knjig.
Njegovo delo o izvidništvu je postalo prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. To je bil zanj znak, da je opustil vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor, ki velja za začetek skavtska, je Baden-Powel pripravil leta 1907 na otoku Brownsea na jugu Anglije. Leta 1908 je izdal knjigo Skavtstvo za fante, kjer je prvič uporabil načelo »učenja z delom«, skavtstvo pa je preraslo angleške meje in se hitro razširilo po svetu. Dobrih 10 let pozneje se je odvilo prvo svetovno srečanje skavtov v Londonu, ki se ga je udeležilo 8.000 skavtov iz 34 držav. Na svetovnem srečanju leta 1929 pa je bilo že 50.000 skavtov iz 72 dežel.
Skavtstvo se je v Sloveniji začelo že 22. oktobra 1922. Takrat se je zbrala skupina fantov pod vodstvom Franca Pintarja. Za zgled so potrebovali odraslega skavta, zato so našli poljskega skavtskega inštruktorja, ki jim je na začetku pomagal. Kot je povedal skavtski duhovni asistent Janez Kobal je bila organizacija med drugo svetovno vojno ukinjena:
»Vojaška oblast je poskušala uporabiti ali pa zlorabiti znanja, ki so jih imeli skavti. Ni pa prenesla razmišljanja s svojo glavo, zato so totalitarni režimi vedno ukinjali skavtske organizacije, ker so v njih videli konkurenta. Po drugi svetovni vojni so bile prepovedane vse krščanske organizacije, razen tistih, ki so bile izrecno dovoljene. Kljub temu je marsikateri pedagog na skrivaj uporabljal metode iz skavtske knjige. To je bilo nekakšno zakopano seme, ki je vzkalilo potem, ko je prišla prava vlaga in prava pomlad.«
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bilo ustanovljeno 31. marca 1990 in je ob ustanovitvi štelo 70 članov, danes pa jih ima več kot 4.500. ZSKSS je bila ena izmed prvih skavtskih organizacij v takratni Jugoslaviji, v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po 2. svetovni vojni v Sloveniji. V preteklih petindvajsetih letih je skavtske vrste obiskovalo več kot 20.000 mladih. ZSKSS je član Svetovnega združenja skavtinj (World Association of Girl Guides and Girl Scouts) – WAGGGS, v okviru katere spadajo v Evropsko regijo. 1996 so postali pridruženi, leta 1999 pa polnopravni člani.
Skavti se organizacijsko delijo na lokalne enote oziroma stege. ZSKSS trenutno sestavlja 72 stegov, ki se nahajajo na področju celotne Slovenije. »Na nacionalni ravni imamo sedež v Ljubljani in eno podružnico v Mariboru, sicer pa smo razdeljeni v tri regije: primorsko, mariborsko in ljubljansko. V lokalnem okolju so stegi navadno vezani na neko župnijo, pokrivajo pa območje ene ali več občin,« je povedala Irena Mrak Merhar.
Skavti so razdeljeni v štiri starostne skupine od šest do 30 let, vodi pa jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev. »Stari 6 in 7 let so bobri in bobrovke, od 8 do 10 volčiči in volkuljice, od 11 do 15 izvidniki in vodnice, in potem še popotniki in popotnice do 21. leta. Starejši smo voditelji,« še dodaja načelnica.
Vsako leto izvedejo več kot 300 večdnevnih zimskih in poletnih taborov ter drugih dejavnosti, kjer si mladi pridobivajo veščine za samostojno življenje. Neformalne vzgojno-izobraževalne dejavnosti izvajajo s pomočjo skavtske metode, ki je po navedbah ZSKSS v svetu priznana kot ena najučinkovitejših metod za vzgojo samostojnih ljudi in okoljsko vzgojo.
»Skavtska metoda je res celosten pristop. Ima 8 elementov vzgoje, od pomena simbolne govorice, učenja z delom, pa do služenja v družbi. V ZSKSS pa smo dodali še štiri in sicer, da vzgajamo za enakopravnost ter sobivanje fantov in deklet, da vzgajamo tudi za mednarodno razsežnost, da spoštujemo vse in hkrati preko tega še bolj spoznavamo sebe. Dodajamo pa tudi duhovnost in skavtsko okoljsko vzgojo,« nam je pojasnila Merharjeva.
Poleg skavtov pri nas obstajajo tudi taborniki, ki so združeni v Zvezo tabornikov Slovenije (ZTS). Oboji so povezani z naravno in taborjenji. Kot je povedal Janez Kobal, na prvi pogled ni očitnih razlik, oboji si prizadevajo tudi za medsebojno sodelovanje. »Organizaciji sta različni po barvi kroja in statutu. Sam menim, da je bistvena razlika v antropologiji. Če vzameš, da je človek tudi duhovno bitje, potem boš to dimenzijo postavil v vzgojo in ji boš dal primerno velik del. Mi se tega precej držimo in se zato imenujemo tudi katoliški skavti. Kot je rekel že Bi-Pi, naj bi vsak skavt imel neko religiji, ker mu to odpira eno dobro dimenzijo v življenju. Religija pa ni samo osebna vera, nekaj kar čutiš v srcu, ampak je tudi skupek obredov. Religiozna pripadnost je tudi pripadnost cerkvi, takšni ali drugačni. Mi ne samo, da toleriramo, da je nekdo veren, ampak se tega veselimo in celo spodbujamo.«
Razlika med sicer sorodnima organizacijama pa je tudi na mednarodni ravni. Svetovna skavtska organizacija (WOSM) je bila ustanovljena leta 1922, v njo je danes včlanjenih 161 skavtskih združenj iz vsega sveta. WOSM predstavlja največjo vzgojno mladinsko organizacijo na svetu, njena članica iz Slovenije pa je Zveza tabornikov Slovenije, ki tako nosi tudi naziv »nacionalna skavtska organizacija« (v skladu s sprejeto politiko, da je članica WOSM-a lahko samo ena skavtska organizacija ali zveza iz posamezne države). Kljub temu pa taborniki (ZTS), slovenskim skavtom (ZSKSS) na podlagi obojestranskega sporazuma zagotavljajo pravico do osebnega članstva v WOSM-u, medtem ko ZSKSS zagotavlja tabornikom udeležbo na vseh aktivnostih, ki jih organizira druga mednarodna skavtska organizacija WAGGGS.
578 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Slovenski skavti in skavtinje že 25 let živijo obljubo Bogu in domovini
»Bodi pripravljen – vedno pripravljen!« je geslo, ki skavte opozarja, da morajo biti vedno in povsod pripravljeni izvrševati tri skavtske vrline: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost. Skavti so v Sloveniji uradno prisotni od leta 1990, njihov osnovni namen pa je prispevati k telesnemu, duševnemu, duhovnemu in družbenemu razvoju mladih ljudi, da bodo lahko postali zrele osebnosti.
»Skavti smo tu zato, da vzgajamo za odgovorno državljanstvo; da tisti, ki bo na koncu zapustil našo organizacijo in zaključil s svojo aktivno skavtsko potjo, ne bo zaključil skavtstva kot načina življenja, ampak bo vedno spreminjal družbo, v svoji družini, v službi in povsod, kjer bo prisoten,« je njihovo vlogo povzela načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) Irena Mrak Merhar.
Ustanovitelj skavtov sir Robert Baden-Powel se je rodil v Londonu leta 1857. Kot otrok je v naravi preživel mnoge ure, saj so mu veščine, kot so postavljanje šotora, vozlanje ali kurjenje ognjev, šle dobro od rok. Uglednost družine ter njegova izredna spretnost, vzdržljivost in moč so mu omogočile, da se je z vojaško kariero konjeniškega oficirja povzpel zelo visoko. V vojski je veliko potoval po svetu in je bil med tovariši zaradi mnogih zanimanj in vedre osebnosti zelo priljubljen. Ob koncu vojaške kariere je bil povišan v general-majorja in generalnega inšpektorja konjenice, napisal pa je tudi več knjig.
Njegovo delo o izvidništvu je postalo prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. To je bil zanj znak, da je opustil vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor, ki velja za začetek skavtska, je Baden-Powel pripravil leta 1907 na otoku Brownsea na jugu Anglije. Leta 1908 je izdal knjigo Skavtstvo za fante, kjer je prvič uporabil načelo »učenja z delom«, skavtstvo pa je preraslo angleške meje in se hitro razširilo po svetu. Dobrih 10 let pozneje se je odvilo prvo svetovno srečanje skavtov v Londonu, ki se ga je udeležilo 8.000 skavtov iz 34 držav. Na svetovnem srečanju leta 1929 pa je bilo že 50.000 skavtov iz 72 dežel.
Skavtstvo se je v Sloveniji začelo že 22. oktobra 1922. Takrat se je zbrala skupina fantov pod vodstvom Franca Pintarja. Za zgled so potrebovali odraslega skavta, zato so našli poljskega skavtskega inštruktorja, ki jim je na začetku pomagal. Kot je povedal skavtski duhovni asistent Janez Kobal je bila organizacija med drugo svetovno vojno ukinjena:
»Vojaška oblast je poskušala uporabiti ali pa zlorabiti znanja, ki so jih imeli skavti. Ni pa prenesla razmišljanja s svojo glavo, zato so totalitarni režimi vedno ukinjali skavtske organizacije, ker so v njih videli konkurenta. Po drugi svetovni vojni so bile prepovedane vse krščanske organizacije, razen tistih, ki so bile izrecno dovoljene. Kljub temu je marsikateri pedagog na skrivaj uporabljal metode iz skavtske knjige. To je bilo nekakšno zakopano seme, ki je vzkalilo potem, ko je prišla prava vlaga in prava pomlad.«
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bilo ustanovljeno 31. marca 1990 in je ob ustanovitvi štelo 70 članov, danes pa jih ima več kot 4.500. ZSKSS je bila ena izmed prvih skavtskih organizacij v takratni Jugoslaviji, v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po 2. svetovni vojni v Sloveniji. V preteklih petindvajsetih letih je skavtske vrste obiskovalo več kot 20.000 mladih. ZSKSS je član Svetovnega združenja skavtinj (World Association of Girl Guides and Girl Scouts) – WAGGGS, v okviru katere spadajo v Evropsko regijo. 1996 so postali pridruženi, leta 1999 pa polnopravni člani.
Skavti se organizacijsko delijo na lokalne enote oziroma stege. ZSKSS trenutno sestavlja 72 stegov, ki se nahajajo na področju celotne Slovenije. »Na nacionalni ravni imamo sedež v Ljubljani in eno podružnico v Mariboru, sicer pa smo razdeljeni v tri regije: primorsko, mariborsko in ljubljansko. V lokalnem okolju so stegi navadno vezani na neko župnijo, pokrivajo pa območje ene ali več občin,« je povedala Irena Mrak Merhar.
Skavti so razdeljeni v štiri starostne skupine od šest do 30 let, vodi pa jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev. »Stari 6 in 7 let so bobri in bobrovke, od 8 do 10 volčiči in volkuljice, od 11 do 15 izvidniki in vodnice, in potem še popotniki in popotnice do 21. leta. Starejši smo voditelji,« še dodaja načelnica.
Vsako leto izvedejo več kot 300 večdnevnih zimskih in poletnih taborov ter drugih dejavnosti, kjer si mladi pridobivajo veščine za samostojno življenje. Neformalne vzgojno-izobraževalne dejavnosti izvajajo s pomočjo skavtske metode, ki je po navedbah ZSKSS v svetu priznana kot ena najučinkovitejših metod za vzgojo samostojnih ljudi in okoljsko vzgojo.
»Skavtska metoda je res celosten pristop. Ima 8 elementov vzgoje, od pomena simbolne govorice, učenja z delom, pa do služenja v družbi. V ZSKSS pa smo dodali še štiri in sicer, da vzgajamo za enakopravnost ter sobivanje fantov in deklet, da vzgajamo tudi za mednarodno razsežnost, da spoštujemo vse in hkrati preko tega še bolj spoznavamo sebe. Dodajamo pa tudi duhovnost in skavtsko okoljsko vzgojo,« nam je pojasnila Merharjeva.
Poleg skavtov pri nas obstajajo tudi taborniki, ki so združeni v Zvezo tabornikov Slovenije (ZTS). Oboji so povezani z naravno in taborjenji. Kot je povedal Janez Kobal, na prvi pogled ni očitnih razlik, oboji si prizadevajo tudi za medsebojno sodelovanje. »Organizaciji sta različni po barvi kroja in statutu. Sam menim, da je bistvena razlika v antropologiji. Če vzameš, da je človek tudi duhovno bitje, potem boš to dimenzijo postavil v vzgojo in ji boš dal primerno velik del. Mi se tega precej držimo in se zato imenujemo tudi katoliški skavti. Kot je rekel že Bi-Pi, naj bi vsak skavt imel neko religiji, ker mu to odpira eno dobro dimenzijo v življenju. Religija pa ni samo osebna vera, nekaj kar čutiš v srcu, ampak je tudi skupek obredov. Religiozna pripadnost je tudi pripadnost cerkvi, takšni ali drugačni. Mi ne samo, da toleriramo, da je nekdo veren, ampak se tega veselimo in celo spodbujamo.«
Razlika med sicer sorodnima organizacijama pa je tudi na mednarodni ravni. Svetovna skavtska organizacija (WOSM) je bila ustanovljena leta 1922, v njo je danes včlanjenih 161 skavtskih združenj iz vsega sveta. WOSM predstavlja največjo vzgojno mladinsko organizacijo na svetu, njena članica iz Slovenije pa je Zveza tabornikov Slovenije, ki tako nosi tudi naziv »nacionalna skavtska organizacija« (v skladu s sprejeto politiko, da je članica WOSM-a lahko samo ena skavtska organizacija ali zveza iz posamezne države). Kljub temu pa taborniki (ZTS), slovenskim skavtom (ZSKSS) na podlagi obojestranskega sporazuma zagotavljajo pravico do osebnega članstva v WOSM-u, medtem ko ZSKSS zagotavlja tabornikom udeležbo na vseh aktivnostih, ki jih organizira druga mednarodna skavtska organizacija WAGGGS.
Verska svoboda je preizkusni kamen vseh pravic, poudarjajo številni strokovnjaki. Samostojna Slovenija je na tem področju naredila pomembne korake za njeno uveljavljanje v javnem življenju. Cerkve in verske skupnosti pa opozarjajo na še odprta vprašanja s področja zagotavljanja verske svobode. V Katoliški cerkvi na Slovenskem si želijo drugačnih rešitev na področjih financiranja verskih uslužbencev, verskega pouka v vzgoji in izobraževanju ter pri skrbi za kulturno dediščino. Za Islamsko skupnost v Sloveniji je nesprejemljivo, da v vojaškem vikariatu ni muslimanskega duhovnika, ki bi zagotavljal duhovno oskrbo vojakom. Muslimanski verniki težko uresničujejo pravico do duhovne oskrbe v bolnišnicah, policiji, domovih za starejše in zaporih, še opozarjajo v Islamski skupnosti. Vlada je pred dnevi ustanovila svet za odprta vprašanja s Katoliško cerkvijo, zdaj si takšnega dialoga z vlado želijo tudi v drugih cerkvah in verskih skupnostih. Vlada je namreč decembra lani ukinila urad za verske skupnosti.
Pandemija covida-19 je prenesla tudi verouk v virtualno okolje. Kakšne bodo posledice verouka na daljavo na versko vzgojo in znanje o verskih vsebinah otrok in mladostnikov? Ali duhovniki beležijo osip veroučencev? O učinkih verouka na daljavo razmišljata redovnica, strokovna sodelavka pri Katehetskem uradu Slovenske škofovske konference, sestra Magda Burger in duhovnik v ljubljanski župniji Igor Dolinšek.
Katoliška cerkev v Sloveniji že več kot 15 let omogoča mladim v okviru programa POTA izkušnjo misijonskega življenja. Pandemija covida-19 je lani prostovoljkam in prostovoljcem preprečila, da bi kot misijonarji pomagali ljudem v stiski na različnih koncih sveta. Letos upajo, da bodo mladi prostovoljci lahko izvedli sedem različnih projektov v Ukrajini, Indiji, Kazahstanu, Južnoafriški republiki, Keniji in na Madagaskarju. Naši sogovorniki Živa Gabrovšek, Zala Žnidaršič in Peter Godeša se odpravljajo v omenjene afriške države. V pogovoru pojasnjujejo, komu bodo pomagali ter kako in zakaj.
V katoliški cerkvi tako pri nas kot v celotnem zahodnem svetu primanjkuje duhovnih poklicev. Po drugi strani imata na primer evangeličanska cerkev, pa tudi srbska pravoslavna in islamska skupnost v Sloveniji, dovolj duhovnikov za duhovno oskrbo svojih vernic in vernikov. To primerjavo pa je treba pojasniti tudi v luči dejstva, da se po podatkih katoliške cerkve na Slovenskem nekaj čez 70 odstotkov prebivalcev Slovenije izreka za katoličane. O razmerah na področju duhovnih poklicev v oddaji Sledi večnosti govorijo rektor Bogoslovnega semenišča v Ljubljani Peter Kokotec, škofom evangeličanske cerkve mag. Leon Novak in paroh Srbske pravoslavne cerkve v Kopru Dejan Mandić.
Na mednarodni praznik dela v Katoliški cerkvi obhajajo praznik sv. Jožefa Delavca. Dr. Bogdan Kolar, teolog in zgodovinar, pojasnjuje, da Cerkev na ta dan ne časti ali poveličuje dela, pa tudi ne neznanega delavca, temveč se spominja tesarja sv. Jožefa. Dr. Kolar v pogovoru preko cerkvenih dokumentov, papeževih enciklik, predstavi odnos Cerkve do delavskega vprašanja od 19. stoletja naprej. Ugotavlja, da se je Cerkev pozno začela zanimati za delavce.
Podnaslov tokratne oddaje je – zemlja in sveto; spregovorili bomo o tem kako zemlja mnogim kmetom pomeni tudi nekaj presežnega - božjega. O tem bodo v oddaji spregovorile tri biodinamične kmetovalke Majda in Katja Temnik iz Žič pri Slovenskih Konjicah in prof. dr. Ana Vovk z Univerze v Mariboru, ki je tudi ustanoviteljica samooskrbnega poligona v Dolah pri Poljčanah.
Tokratno oddajo Sledi večnosti bomo namenili pred kratkim preminulemu msgr. Francu Vončini, zadnjemu domačemu duhovniku na Tržaškem. Še do pred kratkim je skrbel za duhovno oskrbo Slovencev v Rojanu, v predmestju Trsta, kjer se je leta 1937 tudi rodil. Služboval je v Bazovici, pri Sv. Jakobu in na Opčinah. Vodil je župnijo v Mačkovljah in Boljuncu. Na prelomu tisočletja je bil vikar za slovenske vernike tržaške škofije. Prizadeval si je za poživitev verskega življenja med Slovenci, bil duhovni voditelj Slovenske zamejske skavtske organizacije in šolski katehet. Spomin nanj bomo obudili v družbi njegovih vernikov in dolgoletnih prijateljev. Oddajo je pripravila Špela Lenardič.
Pred začetkom svetega muslimanskega meseca ramazana smo se s predsednico Ženskega združenja Zemzem pri Islamski skupnosti v Sloveniji Izudino Karišik in Elmo Bošnjak, eno od članic omenjenega združenja, pogovarjali o vlogi vernic v Islamski skupnosti v Sloveniji in o delovanju združenja Zemzen. Pojasnita še, kaj pomeni v islamu Zemzem.
Pandemija že drugo leto preprečuje kristjanom praznovanje velike noči v cerkvah. To pri številnih od njih sproža jezo, žalost, tudi apatijo. Ljubljanski škof pomočnik dr. Anton Jamnik in škof evangeličanske cerkve mag. Leon Novak spodbujata vernike, naj praznujejo najpomembnejši krščanski praznik v krogu najbližjih v svečanem duhu. Premišljujeta še o posledicah pandemije na versko življenje v prihodnosti in tudi o tem, zakaj je pomembno, da se cepimo proti koronavirusu.
V Katoliški cerkvi so na pobudo papeža Frančiška na god svetega Jožefa, 19. marca, vstopili v Leto družine, ki ga bodo zaključili s svetovnim srečanjem družin v Rimu junija prihodnje leto. Kakšne cilje želi doseči Cerkev na področju družinske pastorale v letu dni, kako odprti so škofje za nove načine dela z družinami? Na ti vprašanji odgovarjata tajnik na Uradu za družino pri Slovenski škofovski konferenci mag. Luka Mavrič in voditeljica družinske kateheze v Domžalah Natalija Podjavoršek. Govorita tudi o preizkušnjah, ki jih pred družine postavlja pandemija, in o pripravah na najpomembnejši krščanski praznik veliko noč, ki ga bo tudi letos krojila pandemija.
Na zadnjo nedeljo v maju bo novi škof Škofije Celje dr. Maksimilijan Matjaž zasedel izpraznjeni škofovski sedež. Ta je bil dve leti in pol nezaseden. Novega škofa tiho pričakujejo tudi v Škofiji Novo mesto, kjer je zdajšnji škof Andrej Glavan že pred časom v skladu s pravili Cerkve ponudil svoj odstop papežu Frančišku. Kako poteka izbor nova krajevnega škofa in zakaj lahko ta traja tudi nekaj let v Vatikanu pojasnjuje duhovnik in strokovnjak za cerkveno pravo dr. Stanislav Slatinek. Med drugim izpostavlja, da je Sveti sedež zelo previden pri izbiri novega krajevnega škofa v zadnjih letih.
V tokratni oddaji skupaj z našimi gosti razmišljamo o tem kako danes živeti pristno, spontano in pričevalno krščanstvo. Z nami so: katoliški duhovnik Zoran Kodela iz Maribora, tudi urednik in direktor krščanske TV EXODUS Pred leti je bil močno dejaven v katoliški Prenovi v duhu. Z njim so v oddaji še: Milena Janel iz okolice Slovenskih Konjic, posvečeni diakon Janez Ajd iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici in njegova žena Cvetka – sicer tudi predsednica Društva Prenova v duhu. Torej kako biti verodostojen kristjan v teh duhovno kdaj kar zapletenih časih?
Marec, prvi pomladni mesec, nekateri imenujejo mesec žensk. 8. marca ženske praznujejo mednarodni praznik žensk, 25. marca materinski dan. Po cerkvenem koledarju je na ta dan tudi praznik Marijinega oznanjenja. Zato v tokratni oddaji Sledi večnosti postavljamo v središče vlogo žensk v Katoliški cerkvi. Dobra poznavalka te teme je zagotovo dr. Marija Sraka, ki je svojo poklicno pot kot laikinja posvetila delu v Katoliški cerkvi. Desetletja je poučevala verouk, predavala staršem otrok, pisala skupaj z drugimi avtorji veroučne učbenike in delovala skoraj desetletje na Katehetskem uradu v Ljubljani. Danes kot upokojenka vodi duhovne vaje.
Mineva eno leto, odkar je Islamska skupnost v Sloveniji predala v uporabo Muslimanski kulturni center v Ljubljani, katerega središčna točka je džamija, svojim vernikom in širši javnosti. Epidemija je že spomladi prekinila skupinske molitve in druženja v centru. Sledil je drugi, jesenski val epidemije in novo zapiranje javnega življenja, tudi v sakralnih objektih. O verskem življenju v času epidemije in posledicah, ki jih bo pustila v duhovnem in vsakdanjem življenju, razmišlja mufti Islamske skupnosti v Sloveniji dr. Nedžad Grabus. Med drugim pove, da je džamija od začetka oktobra lani popolnoma zaprta, ker so vladni pogoji za delo zelo strogi in ne upamo odpreti nobene dejavnosti v Muslimanskem kulturnem centru v Ljubljani. »Mislim, da imamo preveč restriktiven pogled na epidemijo. Moramo najti določeno izjemo, da omogočimo verskim skupnostim, da opravljajo svoje poslanstvo. Mi smo bili zelo tiho vse leto, ampak nesprejemljivo je, da so vse tovarne odprte, pa da so verski objekti zaprti. Ne želim razmišljati le v kontekstu, da koronavirus ogroža zdravje ljudi, ampak tudi v kontekstu, da ogroža tudi mentalno, intelektualno in ekstencialno bistvo ter poslanstvo človeka na svetu.«
Za večino kristjanov se je začel na pepelnično sredo štiridesetdnevni predvelikonočni spokorni čas, postni čas. Pravoslavni verniki bodo zaradi uporabe julijanskega koledarja vstopili v omenjeno obdobje v cerkvenem letu v drugi polovici marca. Kako doživljata postni čas pojasnjujeta župnik v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani, pater frančiškan Pavle Jakop in paroh Srbske pravoslavne cerkve v Kopru Dejan Mandić.
Novi izmirski nadškof metropolit dr. Martin Kmetec je misijonar v Turčiji že dvajset let. Pred nastopom škofovske službe je bil predstojnik minoritske skupnosti v Carigradu. Papež Frančišek ga je imenoval za nadškofa v začetku decembra lani, škofovsko posvečenje je prejel v začetku februarja letos. V več milijonskem mestu Izmir se po oceni dr. Kmetca približno dva tisoč ljudi opredeljuje za katoličane, v celotni škofiji pet tisoč ljudi, in so kot poudarja naš sogovornik absolutna manjšina. Duhovno oskrbo zagotavlja 15 duhovnikov in 6 redovnic tej majhni krščanski skupnosti med večinskim muslimanskim prebivalstvom. O verskem dialogu in o vlogi škofa v omenjenih okoliščinah nadškof dr. Kmetec razmišlja: »Pred desetimi, petnajstimi leti je bilo tega dialoga več. Zaradi političnih razmer ga je danes malo manj. Škofijska karitas pa pomaga vsem ljudem ne glede na veroizpoved. Vloga nadškofa v medverskem dialogu je biti pozitivno naravnan in odprt do vseh ljudi, tudi do predstavnikov islamske skupnosti in civilnih oblasti. Želim si razsodnosti in notranje moči pri opravljanju škofovske službe.«
NAPOVED (živa): V tokratnih Sledeh večnosti se bomo vsebinsko dotaknili jutrišnjega slovenskega kulturnega praznika. Oddaja ima delovni podnaslov »umetnost in sveto«, v njej pa gostimo psihologinjo in glasbenico dr.Katarino Habe iz Ljubljane in duhovnika, pisatelja, eseista, vsestranskega razumnika patra dr.Karla Gržana iz Gornje Savinjske doline.Vsaka prava umetnost, ki prihaja iz globin človekovega srca, nosi v sebi prvine svetega, aromo Boga.
Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi na Slovenskem je že 69. leto zapored izdala letno publikacijo Evangeličanski koledar. K letošnji publikaciji je dodala faksimile prvega evangeličanskega koledarja Luther kalendari, ki je izšel pred sto leti. V snovanje in v vsebino evangeličanskega tiska je že leta vpet častni škof evangeličanske cerkve pri nas mag. Geza Erniša. Kot urednik Evangeličanskega koledarja in Evangeličanskega lista, ki ga Cerkev izdaja enkrat na mesec, ugotavlja, da ljudje tudi v današnjem času radi posežejo po verskem tisku. »Želim pa si, da bi bil verski tisk teološko, dogmatsko, obarvan, na drugi strani pa dovolj ekumensko odprt do drugače verujočih kot neverujočih, do slehernika.« Evangeličanski koledar, ki je precej obsežnejša tiskovina, kot Evangeličanski list objavljata strokovne in poljudne članke ter duhovna razmišljanja, beležita dogodke v Cerkvi. Madžarsko govoreči verniki lahko v njiju preberejo tudi članke v svojem jeziku. Evangeličanski koledar 2021 prinaša vernicam in vernikom med drugim članek dr. Klaudije Sedar o novi Evangeličanski pesmarici, v kateri je zbranih 557 pesmi, ki so nastajale več stoletij. Dr. Sedar piše še o življenju in delu prvega slovenskega slovničarja in protestantskega šolnika Adama Bohoriča. Njegovo 500. obletnico rojstva smo praznovali lani. Dr. Kozma Ahačič v svojem članku ugotavlja, da se vpliv Bohoričeve slovnice še danes ni končal, in da je to genialno delo v evropskem smislu. Evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip predstavi vlogo Katharine von Bora, žene dr. Martina Luthra. Letošnja publikacija Evangeličanski koledar je obogatena s prvim evangeličanskim koledarjem iz pred 100 let, Luther kalendari na prestopno leto 1920. »Evangeličanski koledar je najstarejša tovrstna publikacija. Vedno je služil, da so ljudje ostali zvesti svoji veri in nacionalni identiteti. Jim prinašal različne vsebine v njihova življenja. Jih spodbujal k moralno – etičnemu življenju.«
V javnosti se pojavlja precej vneta razprava o etičnosti pridobivanja cepiva proti koronavirusni bolezni 19, pa tudi o njegovih stranskih učinkih. Med kristjani je zaokrožila trditev, da so pri njegovem razvoju uporabili celice človeških zarodkov. Ta podatek so odločno zavrnili številni strokovnjaki, tudi Vatikan je uradno sporočil, da cepiva proti covidu- 19 za kristjane niso etično sporna. O delovanju cepiva in o etičnih zadržkih pri cepljenju proti novi koronavirusni bolezni smo se pogovarjali s strokovnjakom s področja biotehnoloških znanosti dr. Alešem Štrancarjem. »Prvo kot prvo sem kristjan, in se bom cepil proti covidu- 19, in nimam prav nobenih zadržkov do cepiva. Vse te razprave so postale iracionalne. Ne govorimo več o kakovosti cepiva, o dejanskih lastnosti cepiva, ampak se gremo različne ideologije. Tudi nekateri kristjani povsem iracionalno govorijo o cepivu, njihovo govorjenje nima nič z vedenjem o cepivu. V cepivu proti covidu- 19, niti v nobenem drugem, ki so proizvedena pod kontrolo regulatorjev, ni nič človeškega. V proizvodnji cepiva sodeluje sto tisoče ljudi, in nihče pred njimi ne bi mogel skriti uporabo celic zarodkov pri proizvodnji cepiva.« Dr. Štrancar ne zagovarja obveznega cepljenja, prav tako ne zanika, da imajo lahko nekatera cepiva stranske učinke, da lahko povzročijo zaplete pri posamezniku. Vendar je po njegovem mnenju treba tehtati med koristnostjo in posledicami cepljenja. »Ljudje, ki širijo neresnice o cepljenju, morajo za svoja dejanja odgovarjati z denarno kaznijo. Če bo naše nerazumno javno delovanje proti cepljenju prepričalo samo enega človeka, da se ne bo cepil, smo soodgovorni za njegovo smrt. Zato, ko se bomo odločali za ali proti cepljenju, imejmo v mislih sočloveka, ne le sebe.«
Založba Ognjišče je v zbirki Zgodbe za dušo pred kratkim izdalo knjigo z naslovom »V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod – Zgodbe za čas trpljenja in preizkušnje«. Ves svet se zdaj sooča s težavami, številni pa tudi s trpljenjem v času pandemije covida-19. Zgodbe o premagovanju trpljenju, iskanju opore v Bogu, je zbral in uredil katoliški duhovnik mag. Božo Rustja.
Neveljaven email naslov