Drobnič je arhitekt, diplomant Univerze v Ljubljani, s selitvijo v Berlin pred desetimi leti pa je ugotovil, da ne želi biti toliko arhitekt, kot želi oblikovati prostore. Gregor Drobnič je danes osebni nakupovalec pohištva – izraz, ki ni tako pogost, pa tudi notranji oblikovalec in arhitekt interierja.

Pri svojem delu poudarja funkcionalnost prostora in izražanje strankine osebnosti. "Dve leti sem vodil salon svetil Arcadia v Ljubljani. Ko je v prostor vstopila stranka, sem točno vedel, s katerim svetilom bo odšla ven," pravi.

Njegova znamka Otto von Berlin je poimenovana po njegovem štirinožnem ljubljenčku Ottu, zaradi česar ga kdo tudi napačno poimenuje.

Podpisan je pod podobami več stanovanj in bistrojev, pisarn in poslovnih prostorov v Berlinu, pa tudi optike Morela v Mariboru. Njegov slog je prezenten, dominanten, ne manjka lesenih kosov, zemeljskih barv, predvsem pa prostoru pusti dihati. Tako so spalni deli v petsobnem stanovanju v Berlinu zelo asketski, dnevni prostor s hodnikom pa markanten, odet v zeleno barvo, in z masivno jedilno mizo, saj lastnika, Američana, ki sta se preselila v nemško prestolnico, rada gostita prijatelje.

Še pred tem pa naju je pogovor zanesel v komentiranje nepremičninskega področja v Berlinu.

Kakšno stanovanje gledamo na fotografijah glede na njegovo velikost in tip naročnika? To je 220 kvadratnih metrov veliko petsobno stanovanje. Naročnika sta se iz New Yorka preselila v Berlin, saj oba delata digitalno in nista vezana na lokacijo. Prav tako je gospa Francozinja, zato sta se hotela preseliti v Evropo, da izboljšata kakovost svojega življenja. V Berlinu za 220 kvadratnih metrov veliko stanovanje plačujeta enako najemnino, kot sta jo v New Yorku za 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje.

Sami ste v Berlinu 15 let?
Decembra bo deset.

Sorodna novica Kdo si še lahko privošči Berlin? Cene v nemški prestolnici skočile v nebo

Potem ste pravšnji kandidat za naslednje vprašanje, pa se še vrneva k omenjenemu stanovanju. Kaj menite, koliko je bila cena kvadratnega metra v Berlinu leta 2010?
1500 evrov?

Bravo, 1430 evrov. Avgusta letos pa?
6000 evrov?

Od 5110 evrov navzgor, novogradnje pa od 6900 evrov. To je triinpolkratno zvišanje cen v desetih letih. Veliko. In si drznem vprašati – imate svoje stanovanje?
Imam. Sicer ga nisem kupil leta 2010, ampak 2011 (smeh). Ampak, da, poznam cene.

Strokovnjaki jih komentirajo z večanjem populacije, s stabilnimi gospodarskimi razmerami, z nizko stopnjo brezposelnosti in velikim zanimanjem tujih vlagateljev. Kakšen je vaš komentar?
Mesto se razvija in gentrificira, kar se opazi tudi pri ceni kvadrature. Sam sem imel še malo sreče, saj hočejo danes za nekatere stanovanjske luknje toliko denarja, da lahko rečeš samo: "Ne, hvala!"

O kakšnih luknjah govoriva?
300.000 evrov za 50 kvadratnih metrov, dvosobno stanovanje v zadnji hiši, ki je bilo prenovljeno leta 1994. Ko plačaš vse davke in stanovanje še prenoviš, lahko prideš tudi na 400.000 evrov za 50 kvadratnih metrov.

Berlin je bil leta 2018 najprivlačnejše mesto za naložbe. Ste opazili, da so si mestne oblasti kaj posebej prizadevale za tovrstno promocijo?

Berlin je zanimiva lokacija za marsikoga, veliko se gradi. Spomnim se dela v Kreuzbergu, kjer so včasih stale dobesedno napol podrte kolibe, danes pa se zida novogradnja, ki ima na vrhu penthouse, velik 130 kvadratnih metrov s strešno teraso. Prodajajo ga za milijon evrov! Tega ne razumem. Prav tako stavba stoji v bližini postaje Kottbusser Tor, znane po tem, da moraš ponoči paziti na svojo torbo. Ti družbeni stiki, ki se dogajajo, se mi zdijo izjemno zanimivi in bomo videli, v katero smer se bo ta del mesta spremenil.

Sorodna novica V Berlinu na referendumu podprli nacionalizacijo stanovanj

In kako gledajo Berlinčani na vse to? Kako rešujejo svoje stiske mladi? Še pred nekaj leti je bil Berlin kul plac za hipsterje.
Berlin je bil pred desetimi leti v mednarodnem smislu cenejši od drugih metropol, zato se danes nepremičninski trg spreminja hitreje.

Da, 1400 evrov za kvadratni meter cenejši!
Da, a poceni je bil tudi zaradi svoje zgodovine. Mesto se ni razvijalo, danes pa gre po stopinjah metropol, kar je samo po sebi umevno, a na žalost se ne bo več dalo živeti tako, da bodo ljudje plačevali 400 evrov najemnine za 100 kvadratnih metrov veliko stanovanje.

Kako se znajdejo domačini – čakajo na stanovanja babic in dedkov?
Tudi. In živijo kot podnajemniki. So pa tudi svetle točke. Moja prijatelja živita v hiši, v kateri najemodajalec, ki je lastnik celotnega objekta in noče služiti z najemninami, stanovanja oddaja ljudem, ki so mu všeč in jih hoče imeti pod svojo streho. Zgodbe so različne.

V Parizu so šli celo tako daleč, da so podstrešni prostor, kjer so živeli golobi in je visok 1,80 metra, spremenili v stanovanje, ki ga oddajajo za 600 evrov. Ob vstopu vanj moraš hoditi sključeno. A ljudje plačajo 600 evrov, da živijo v nekdanjem golobnjaku.
Da. Po zadnjih podatkih ima Berlin skoraj štiri milijone prebivalcev in vsak od njih potrebuje dom. Če se kdo dobro počuti v golobnjaku, spoštujem njegovo odločitev.

Soseska Mitte je bila nekoč gentrificirana, danes pa je ena od dražjih. Živim v Neuköllnu, ki je zgodovinsko znan kot delavski predel mesta, danes pa je eden najbolj gentrificiranih predelov.

Sorodna novica Prazni, temni stolpi luksuznih stanovanj so simbol 21. stoletja

Že najmanj trikrat ste omenili gentrifikacijo. Pod tem têrminom razumemo gradnjo novih, luksuznih sosesk, ki si jih domačini ne morejo privoščiti. Grajene so za tuje vlagatelje, zaradi česar se cena nepremičnin v tisti soseski dvigne in domačini se izselijo. Kako vi razumete têrmin gentrifikacija?
Moja definicija gentrifikacije ni, da neka soseska umre, ampak da se na takšen ali drugačen način vsebinsko spremeni, spremembe pa so lahko za nekoga dobre in za drugega slabe.

V soseski, v kateri živim, je bil na primer TV- in Hi-Fi-studio, ki so ga pred dolgimi leti zaprli. Ta poslovni prostor je bil prazen nekaj let, dokler ga nista prevzela znana berlinska gastronoma in odprla zelo dobro restavracija Paolo Pinkel, v slogu odprte kuhinje. Paolo Pinkel zdaj slovi kot the place to eat (priljubljen lokal s hrano, op. p.), zaradi česar prihaja več gurmanov, ki imajo drugačen interes. Sosednje ulice so se zato začele spreminjati.

Reciva temu pozitiven primer gentrifikacije. Me pa pri vas zabava, da ste po izobrazbi diplomirani arhitekt, ki pa si je nadel oznako osebni nakupovalec pohištva in oblikovalec interierja. Je to tako kot vloger, nov poklic, ki verjetno deluje v finančno vzdržnem okolju?
Da. Svojo kariero sem začel kot osebni nakupovalec pohištva. Pred tem sem delal kot svetovalec, tudi prodajalec in oblikovalec interierja. Mnogi so me spraševali za nasvete glede opreme, saj je na trgu preveč ponudbe in niso vedeli, kam naj se obrnejo. Poleg tega so ljudje prezaposleni, da bi se ukvarjali s tem, kaj gre k čemu. In tako sem našel to nišo.

V čem pa je sploh razlika med osebnim nakupovalcem pohištva in oblikovalcem interierja?
Razlika ni velika: oblikovalec interierja vzame celoten projekt, osebni nakupovalec pohištva pa lahko prevzame le dnevni prostor. Osem let sem na trgu in se imenujem interior architect, arhitekt interierja. To pomeni, da imam tudi znanje o električnih in vodovodnih napeljavah, katere stene se lahko odstranijo, kako poteka prenova kopalnice – in ne le, v katero barvo bomo odeli steno.

Ravno to sem vas želela vprašati – kako vam pomaga izobrazba arhitekta. A nadaljujva z vprašanjem, kako stroga je nemška zakonodaja pri prenovah?
Obstaja zakon, ki se imenuje Milieurschutz. To pomeni, da se tloris stanovanja pri obstoječih hišah ne sme spreminjati zaradi dobička pri najemninah. To poskušajo regulirati, ne vem pa, kako strog je sam nadzor.

Če se vrneva k začetnemu stanovanju v Berlinu – kako ste se lotili zasnove interierja? Vedno začnem od zunaj, z velikimi kosi, sledijo detajli. To je proces, ki poteka v pogovoru s stranko. Vprašam jo, kako dela, kako je oblečena, katere so njene najljubše barve, kakšna tla so v stanovanju.

Ste neke vrste psiholog? Točno tako, da.

Pri tem stanovanju ste se igrali s krogi in zeleno barvo?
Zasnova mojih projektov je vedno takšna, da jih obdelujem po plasteh. Zunanje plasti predstavljajo večji pohištveni kosi, sledijo detajli. To je proces, ki poteka v pogovoru s stranko. Sploh pri stanovanjskih projektih sem s stranko v procesu dela na zelo osebni ravni, zato se po navadi zgodi, da po končanem projektu ostanemo dobri prijatelji. Pogovori so zelo pomembni, ker iz tega lahko nastane dober projekt.

In lahko rečem, da sem tudi krojač, saj vsako stanovanje ukrojim po naročnikovih željah, seveda v slogu Otta von Berlina. Vsako stanovanje vzamem kot prazno platno in ga spremenim v premišljen dom.

Ugotovila sva, da je zelena barva trenutno na pohodu. V stanovanju ste uporabili dovolj beline, da barva ne prevladuje.
Moji projekti niso posebej barviti, saj imam rad minimalističen slog, po navadi uporabljam dve barvi, glavno in komplementarno.

V stanovanju so zelo lepe slike in grafike. Sta jih lastnika prinesla s seboj?
Lastnica zelo rada potuje in je zaljubljena v grafike. S potovanj je vedno prinesla kakšno umetniško delo. In tako je bila ideja opreme hodnika, da bo to njuna galerija, ki se bo konstantno spreminjala. Glede na to, da so grafike barvite, sem v projektu uporabil samo črne in lesene okvirje, da kompozicija na steni deluje kot celota (…) Med drugim pa v galeriji visi tudi fotografija mojega Otta, saj sem bil tudi jaz en del njihove zgodbe (smeh).