Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ko sem videl, da so moji popotniški blogi popestrili ponedeljkovo jutro res velikemu številu ljudi, se mi je nekako porodila ideja, da bi te zapise združil v knjigo. Pa tudi, eno je splet, drugi pa je tiskan medij," ob izidu knjige razlaga Jan Konečnik.
Ljubljanska avtobusna postaja je še vedno videti kot tista v Prištini.
V MMC-jevi spletni klepetalnici se nam je pridružil Jan Konečnik, avtor popotniškega dnevnika Kje je Jan?. Z vami je delil izkušnje z enoletnega potovanja po svetu.
Bele sipine kenijske obale je bičal veter. Sedel sem na pesku in gledal v svetlomoder horizont. Koliko dežel je še tam za obzorjem, koliko krajev raziskati, koliko ljudi spoznati?! Preveč, verjetno.
Iz vode na mirni reki sta naenkrat skočili dve ogromni živali, odprli velika gobca s čekanoma in se začeli boriti! Voda je pljuskala vsepovsod! Povodni konj lahko tehta tudi dve toni, celo več.
Z nočnim avtobusom sem se vrnil v Kampalo. Tokrat ni nič pihalo skozi okna, a je bilo v vsaki vrsti pet sedežev in tako vse skupaj daleč od udobja.
Majhna gorila, stara kakšni dve leti, je pricapljala do mojih nog. Klečal sem. Zvedavo je gledala vse, ki smo jo opazovali. Nato je položila svojo majhno roko na mojo nogo.
Stari sikh je gledal levo in desno po cesti ter zmajeval z glavo. Zapeljal je k robu, k parkirani rikši in odprl okno. " Prijatelj, kje je policijska postaja v Khervadiju, veš?" je vprašal šoferja.
Zarjavela postelja, pod njo tla polna starih madežev krvi in človeškega blata, ki ga ljudje v hudih mukah niso zmogli zadržati.
"Ti veš kaj o popru?" sem vprašal Claire, Angležinjo, ki je ležala na pogradu nasproti mojega: "Ne? Jaz tudi ne. Greš zraven na plantažo?"
"Zakaj pa potrebujete takšne velike nože?" je vprašal policist na letališču, ko sta se na rentgenu pokazali dve skorajda sekiri.
"Boš poskusil kuhane kravje možgane?" je vprašal Pichey in me povabil, naj prisedem k njemu in prijateljem, saj sem bil za mizo kot po navadi sam.
Mehanik št. 13 je bil mojster; mlad fant, a z dobro glavo, se je videlo.
Večerilo se je že, ko sem pripeljal do reke. Brodar se je s svojim plovilom iz dveh podolgovatih čolnov, na katera je prečno navezal lesene deske, ravno bližal brežini.
Praznik dela sem preživel tako, kot se za brezposelnega človeka spodobi. V Hoj Anu na plaži.
Ho Ši Minhova cesta je verjetno ena najboljših poti za motoriste. Dokaj dober asfalt, izjemna narava, malo vasi.
Spet pri mehaniku. V Olginem 150-kubičnem agregatu je nekaj precej šklopotalo in zdelo se mi je, da bi to bilo dobro popraviti v Hanoju, kjer imajo nadomestne dele za vse vrste motorjev.
Parkiram, pogledam pod motor. Nekaj teče. Jeb...mater! Dam na prst in povonjam. Bencin je, okej, samo da ni olje.
"Kakšen vizum za Vietnam?" sem začudeno in s kepo v grlu zrl v punco za prijavnim okencem na seulskem letališču. "Ja, potrebujete pismo, potrdilo, da boste vizum prevzeli na letališču v Vietnamu."
Japonska družba je zanimiva kombinacija med modernim in tradicijo, med poduhovljenostjo in izkrivljenostjo, individualnim in skupinskim.
Neveljaven email naslov
