Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Splošno pregrevanje ozračja v zdravstvu, rojeva tudi osebne spopade in obtoževanja. Takšnega smo spremljali med ministrom za zdravje in ljubljanskim županom, ki sta ga nato zgladila. Drugega pa je sprožil minister prejšnji teden, ko je najglasnejšemu v civilnem gibanju Glas ljudstva, Dušanu Kebru, očital 20 tisoč evrov zaslužka za izdelek, ki da ga ni bilo, nato so včeraj še Mladi zdravniki na dan prinesli Kebrove zaslužke iz časa, ko je prirejal zasebne izobraževalne tečaje in mu očitali dvoživkarstvo, proti čemur zdaj glasno sam protestira. Dušana Kebra smo povabili da obtožbe komentira.
Inženirka leta je sinoči postala Rosana Kolar, diplomirana inženirka strojništva iz Vrhnike, zaposlena kot letalska mehaničarka pri podjetju Adria tehnika. Odločitev, da bo letalska mehaničarka, je sprejela že pri 11 letih in njena izobraževalna pot je ves čas tekla naravnost k temu poklicu. Z Rosano Kolar se je pogovarjala Cirila Štuber.
Naklade osrednjih dnevnih časopisov so v zadnjih petnajstih letih strmo padle, saj so se bralne navade ljudi spremenile. Energetska kriza in draginja pa sta krizo tiskanih medijev zdaj še poglobili. Na udaru so novinarji, na časopisu Večer so že napovedali odpuščanja. Medijska stroka opozarja, da z umiranjem časopisov, umira tudi kakovostno in poglobljeno novinarstvo, ki je ključno za obstoj demokratične družbe.
Okoljski aktivisti branijo vasico Lützerath v Porenju, ki je že izpraznjena (prebivalcev ni več), zdaj pa jo nameravajo porušiti zaradi širjenja premogovnika. V Porenje smo poklicali našo dopisnico Polono Fijavž, ki je v ponedeljek v svojem javljanju na Prvem povedala, da namerava v vasico Lützerath v Porenju, da pa zaradi napetih razmer ne ve, ali bo dostop sploh mogoč. Izvedeli smo tudi ali je res, da okoljski aktivizem v Nemčiji postaja vse bolj nasilen in da so akcije aktivistov vedno bolj grobe.
Slovenijo je obiskala posebna poročevalka Amnesty International, dolgoletna raziskovalka zlorab človekovih pravic v Iranu, Raha Bahreini. Na svojem predavanju, ki ga je imela na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je predstavila aktualne razmere v Iranu. Več v prispevku novinarka Tita Mayer.
Razmere v zdravstvu so močno zaostrene. Vsak dan osebnega zdravnika izgubi 60 ljudi, dostop do zdravnika pa je za tiste, ki ga še imajo, otežen. Jutri stavkajo pacienti, v sredo sledi stavka zdravnikov. V luči teh razmer je Zveza organizacij pacientov predstavila ukrepe in priporočila za dostopnejši in enakopravnejši zdravstveni sistem. Med drugim predlagajo prostovoljce v zdravstvenih domovih, ki bi razbremenili zdravnike in telefonsko številko 111 za vse potrebe pacientov.
Iz sveta se še naprej vrstijo obsodbe nasilja v Braziliji, kjer so privrženci nekdanjega brazilskega predsednika Jaira Bolsonara sinoči vdrli v glavne državne ustanove in jih razdejali. Brazilska policija po nekaj urah spet vzpostavila nadzor in aretirale več sto izgrednikov, predsednik Lula da Silva pa je napovedal kaznovanje odgovornih.
V središču pozornosti so znova razmere v javnem sektorju. Da so v slabem položaju, opozarjajo tudi mladi raziskovalci in asistenti - slabe plače, slab položaj, posledično opuščanje kariere, naštevajo svoje težave. Vse to pa je seveda slabo tudi za slovensko znanost, opozarjajo v Aktivu mladih raziskovalcev in asistentov v sindikatu SVIZ ter zahtevajo rešitve. O tem se bodo danes pogovarjali tudi na resornem ministrstvu, je za Prvi program razložil predstavnik aktiva, dr. Marko Gavriloski.
Ste vedeli, da so konje iz Kobilarne Lipica, ki sicer deluje od leta 1580, že večkrat preselili? Nazadnje med 2. svetovno vojno v Sudete, z »Operacijo kavboj« pa so jih takoj po vojni reševali pred negotovo usodo in jih preselili najprej na Bavarsko in kasneje v Avstrijo. Od tam se jih je v Lipico vrnilo le 11. Ali pa vas nemara zanima, kako so to plemenito pasmo sploh vzgojili. Če nam je uspelo pritegniti vašo pozornost, vas vabimo k poslušanju prispevka ki je nastal ob predstavitvi dokumentarnega filma »Neverjetna zgodba lepotcev iz Lipice«.
V preteklosti smo veliko govorili o begu možganov. Čeprav situacija danes bolj spominja na kroženje, pa se vseeno mladi znanstveniki in raziskovalci, ki so se uveljavili v tujini, le redko vrnejo v Slovenijo. Ob tem, če že ostanejo pri nas, gredo raje k velikim podjetjem kot pa v javne znanstvene ustanove. O tem, kaj to pomeni za razvoj znanosti v Sloveniji, zakaj je zanimanje mladih znanstvenikov za delo v Sloveniji majhno in kako bi lahko nespodbudne trende obrnili, z vodjo odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Stefan Borisom Rogljem.
Mestno gledališče ljubljansko bo stopilo v novo leto v znamenju gledališke klasike, prilagojene za današnji čas. Monoprojekt bo premierno utelesil igralec Sebastian Cavazza, ki si je zamislil, prevedel in interpretiral dramsko besedilo Shakespeare angleškega avtorja Stevena Berkoffa. V besedilu Shakespeare Berkoff v središče postavi le zlobne dramske osebe v Shakespearjevih besedilih. Britanski filmski režiser, dramatik in igralec je med drugim tudi eden izmed predstavnikov gledališča "v fris". Monoprojekt ima tri vsebinske ravni, zadnji dve, torej avtorjev odnos do besedila in osebni odnos do negativnih dramskih likov, so med procesom dela morali spremeniti, saj Sebastijan Cavazza v predstavi izraža svoja stališča in se odmika od izvirnega besedila. Tudi humor je spremenjen in prilagojen slovenskemu občinstvu. V uprizoritvi so se odločili za kombinacijo verificiranega besedila ter pogovornega jezika, scenski elementi pa so stilizirani. Shakespeare Stevna Berkoffa je prva uprizoritev v Sloveniji, Shakespearovi zlobneži pa zaradi svoje kompleksnosti soustvarjajo prav poseben gledališki žanr. Foto: Peter Giodani / MGL
Prihodnost slovenskih smučišč glede na borne snežne razmere ni prav svetla. Klimatologi že dlje časa poudarjajo, da bomo morali naša življenja nujno prilagoditi podnebnim spremembam. Lučka Kajfež Bogataj pravi, da presenečenja žičničarjev zaradi zelenih zim ne bi smelo biti, saj na to klimatologi in druge organizacije, tudi OECD, opozarjajo že skoraj 20 let. O tem, kako se bodo morala na zelene zime prilagoditi smučišča, pa odgovarja predsednica Združenja žičničarjev Manuela Božič Badalič.
Na Gorenjskem je brez družinskega zdravnika okoli 9 tisoč občanov, nove paciente vpisujejo še v Škofji Loki in Bohinju. Ambulante za neopredeljene paciente so predvidene v štirih občinah, na Jesenicah v Tržiču, Radovljici in Kranju. Zanimanje zdravnikov in medicinskih sester za dodatno delo je majhno, zdravniki so preobremenjeni, treba bo najti dodatne prostore. V kranjskem zdravstvenem domu imajo od 500 do tisoč neopredeljenih pacientov. Družinskih zdravnikov imajo dovolj. Namesto dveh ambulant bodo za neopredeljene paciente lahko zagotovili zgolj pol programa. Z vodjo družinskih zdravnikov Luko Kristancem se je pogovarjala Aljana Jocif.
V iniciativi Glas ljudstva so danes dopoldne pred ministrstvom za zdravje predstavili zahteve stavke pacientov, ki bo potekala prihodnji torek, te pa so v predaji naslovili na ministra Danijela Bešiča Loredana. Kritični so do vlade in ministrstva, da ne ukrepata dovolj hitro pri reševanju javnega zdravstva. Minister pa je popoldne zatrdil, da bodo zahteve na ministrstvu proučili in se tako do njih kot do obeh stavk, ki bosta potekali v prihodnjem tednu, opredelili v petek.
Vzgojiteljice in vzgojitelji predšolskih otrok, zaposleni na delovnem mestu pomočnik vzgojitelja, že dlje časa opozarjajo na podcenjujoč odnos oblasti do zahtevnega in odgovornega dela, ki ga opravljajo. Povprečna plača pomočnic ne dosega niti 80 % povprečne plače preostalih zaposlenih z enako izobrazbo v javnem sektorju, poudarjajo v Sindikatu vzgoje in izobraževanja, ki prihodnjo soboto pripravlja protestni shod v Ljubljani.
V Sloveniji je brez osebnega zdravnika že okoli 132 tisoč ljudi, kar je največ doslej. Bolniki se posledično vse pogosteje po pomoč zatekajo na urgence, kjer so prav tako vse bolj kaotične razmere. Da bi vsaj nekoliko omilili situacijo, pristojni z januarjem ustanavljajo ambulante za neopredeljene, ki naj bi v prihodnjih dveh letih zagotavljale začasno zdravniško pomoč vsem tistim, ki so ostali brez izbranega zdravnika. Kdaj bodo odprla vrata in kakšen bo njihov sistem delovanja?
Pojasnjuje doc. dr. Aleš Šoster z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete.
V času slovenskega osamosvajanja je bilo v ospredju tudi vprašanje prehranske varnosti, pravzaprav je ob vsaki politični in kasneje tudi vojaški zaostritvi to vprašanje stopilo v ospredje. Manj znano je, da so v najrazličnejših struktura to vprašanje obravnavali zelo resno in poskrbeli, da bi oskrba delovala tudi v drugačnih različicah tedanjega dogajanja.
Usode spomenikov na Slovenskem, ki so jih postavljali od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne so bile zelo različne. Nekaj so jih odstranili, uničili, nekatere pa preprosto spremenili. Usodo tridesetih slovenskih javnih spomenikov je v svoji knjigi opisal doktor zgodovine in doktor umetnostne zgodovine Damir Globočnik. Ta meni, da so figuralni in arhitektonski spomeniki, spominske plošče in nagrobni spomeniki od sredine 19. stoletja dalje nastajali z namenom slavljenja zaslužnih posameznikov. Imeli so pomembno vlogo simbola, ki pripadnike istega naroda povezuje v narodno skupnost. Ob zgodovinski prevratih pa so z odstranjevanjem spomenikov hoteli uničiti tako pričevalno kot simbolno funkcijo spomenikov. Slovenska spomeniška krajina se je tako sčasoma spreminjala, saj skoraj tretjina spomenikov ne stoji več ali pa so bili temeljito predelani. Več o pogledih na spomenike, dvojnega doktorja Damirja Globočnika.
Obdarovanje, obisk cerkva, božično kosilo, druženje v krogu družine spremljajo današnji praznični dan. Kako pa so nekoč obeleževali konec leta oz. čas, ko se noč začne krajšati, dan pa postaja daljši? Po odgovore smo odšli v Slovenski etnografski muzej, kjer nam je etnologinja in kulturna antropologinja Katarina Nahtigal povedala veliko o prekrščanskih koreninah božiča in o običajih ter navadah, ki so nekoč spremljali ta in druge decembrske praznike.
Neveljaven email naslov