Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Pogovor je nastal pred 50. obletnico prve slovenske avtoceste.
Ko je bila leta 1952 objavljena prva oddaja Slovencem po svetu takrat še Radia Ljubljana, je nastala z mislijo na ohranjanje stikov z rojaki v tujini. V desetletjih, ki so sledila, ter z razvojem novih tehnologij, se je oddaja razvila tudi v mozaik, ki Slovencem v domovini razkriva delčke življenj okoli pol milijona rojakov na tujem. Tudi s pomočjo izbrane glasbe, o kateri je najprej tekla beseda. Sogovorniki: • Irma Rauh, glasbena urednica, ki je za oddajo izbirala glasbo skoraj 30 let • Kristi Hodak Knobloch, predsednica Društva V tujini izobraženih Slovencev (VTIS) (London, Velika Britanija) • Saša Mrak Hendrickson (Virginija, ZDA) v pogovoru z Andrejem Stoparjem • Boštjan Anžin, dopisnik iz Beograda • Luka Zibelnik (Cleveland, ZDA)
Ob 70-letnici oddaje Slovencem po svetu smo v studiu Prvega gostili predstojnico Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, prof. dr. Marino Lukšič Hacin.
Oddaja Slovencem po svetu, namenjena našim izseljencem in zdomcem, se je skozi desetletja in z razvojem novih tehnologij razvila tudi v prostor, ki Slovencem doma razkriva življenje rojakov na tujem. Hkrati pa oddaja s svojimi vsebinami izpolnjuje tudi izjemno pomembno poslanstvo javnega radia. Več o tem z odgovornim urednikom Prvega Danijelom Poslekom in Lili Brunec, ki oddajo ureja že skoraj 30 let. Nocoj pripravlja tudi posebno, praznično izvedbo.
Skupni komentar petih odgovornih urednikov Radia Slovenija.
Količine odpadne hrane, ki nastanejo v celotni verigi od primarne proizvodnje, živilske industrije, distribucije in prodaje hrane , gostinstva do gospodinjstev, so enormne. Skupaj je EU v letu 2020 tako zavrgla 60 MIO ton hrane. Sočasno je bilo 10% prebivalcev pomanjkljivo prehranjenih. Zaradi zavržene hrane v EU povprečno nastane dobrih 140 mio evrov stroškov letno. V Sloveniji je bilo povprečno zavržene 68 kg hrane na prebivalca, kar je precej pod evropskim povprečjem. Kljub temu pa je z vidika izboljšanja samooskrbe potrebno iskati rezerve za zmanjševanje izgub hrane. Odpadna hrana predstavlja družbeni, ekonomski in okolijski problem.
Letos umrli tržaški pisatelj Boris Pahor je bil vse življenje povezan s pesnikom Edvardom Kocbekom.Seznanila sta se že pred drugo svetovno vojno, sodelovanje in prijateljstvo pa se je okrepilo po njej. V Atriju ZRC SAZU v Ljubljani so včeraj pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico in Slovensko matico priredili véliki simpozij o Borisu Pahorju in njegovem duhovnem sopotniku Edvardu Kocbeku. Simpozij je del raziskovalnega projekta Književna republika Borisa Pahorja. K dogodku so pritegnili posameznike, ki so bili z obema umetnikoma osebno povezani, pa tudi preučevalce njunega dela.
Ob današnjem državnem prazniku – Dnevu Rudolfa Maistra, ki je hkrati spominski dan Maribora se spominjamo razorožitve nemško-avstrijske mestne varnostne straže in dokončnega prevzema oblasti nad Mariborom in slovensko Štajersko. Nekaj o manj znanih zanimivostih iz tistega obdobja ter o priložnostni razstavi je v naslednjem prispevku strnil Stane Kocutar.
Med velikimi športnimi dogodki se pozorost javnosti in medijev odvrne od drugega aktualnega dogajanja. Da med svetovnim prvenstvom v nogometu svet ne bi pozabil na množične proteste v Iranu, aktivisti med vsako tekmo na 22. minuti večkrat zapored glasno vzkliknejo ime Mahsa Amini, se posnamejo in video objavijo na katerem od družbenih medijev. Vabijo vse, ki jih podpirajo, da storijo enako. Več o pobudi #SayHerName22 je Urški Henigman na Brave New Media Forumu, ki je potekal konec tedna v Beogradu, povedala iranska aktivistka Negin Shiraghaei.
Zunanji videz in lepota se zdita pomembna že od nekdaj. A kaj se zgodi z lepoto, ko človek doživi hudo nesrečo in mu ta spremeni zunanjost? Kako se sprijazniti z drugačnim videzom in ga sprejeti? O tem nam je več povedala Katja Škerlj, 42-letna Kraševka, ki je utrpela opekline 3. stopnje po 39% telesa. Katja je letos avgusta napisala tudi knjigo z naslovom V moji koži, s katero želi sporočiti, da se moramo sprejeti take kot smo, saj smo le takšni popolni. Več v prispevku Lane Furlan, ki ga je prebrala Lucija Fatur.
Družinski zdravnik: Zaskrbljeni smo, ko izvid pokaže, da je bakterija odporna na antibiotike
Tekstilna industrija je skupaj s prometom, živilsko industrijo in bivanjem ena izmed največjih onesnaževalcev našega okolja. Ima namreč velik vpliv na rabo tal, onesnaževanje vode in emisije toplogrednih plinov. V zadnjem desetletju se je cena oblačil glede na inflacijo znižala, zaradi česar Evropejci kupujemo več oblačil, hkrati pa se vsak kos uporablja manj časa, zaradi česar zavržemo vedno več tekstila. V Sloveniji tako letno zavržemo kar 17.000 ton odpadnega tekstila. Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS poudarja. da večina odpadnega tekstila, ki ga proizvedemo Evropejci, kar 87 %, konča v sežigalnicah ali na odlagališčih. Ker odpadni tekstil zelo obremenjuje okolje, je pomembno, da zmanjšamo njegovo količino. Letošnji Evropski teden zmanjševanja odpadkov tako spodbuja k ponovni uporabi in popravilu tekstila in oblačil za zmanjšanje nastajanja tekstilnih odpadkov.
V jutru po prvem krogu lokalnih volitev smo pregledali volilne rezultate po državi. Od presenečenj do razočaranj, od Kopra preko Ljubljan do Maribora. Oddajo so pripravili voditelj Bojan Leskovec in novinarji Peter Močnik (Prvi), Tjaša Škamperle (Radio Koper), Dejan Rat (Radio Maribor).
Skupaj z dopisniki in analitiki smo po zaprtju volišč spremljali rezultate lokalnih volitev, izide sta komentirala gosta dr. Miro Haček s Fakultete za družbene vede in dr. Iztok Rakar s Fakultete za upravo ter naš komentator Tomaž Celestina, oddajo je vodila Jolanda Lebar. Do 23. ure so bili znani naslednji podatki: v prvem krogu so v mestnih občinah župane že dobili v Slovenj Gradcu, na Ptuju, v Kopru, Novem mestu in Ljubljani, po vsej verjetnosti tudi v Kopru. V Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Kranju, Krškem in Celju bo drugi krog.
Gorska reševalna zveza Slovenije praznuje 110-letnico organiziranega gorskega reševanja. Jubilejno leto bo, žal, letos zaznamovalo rekordno število gorskih nesreč, teh je bilo že 639, umrlo pa je 35 ljudi. V zvezi je zdaj več kot 600 licenciranih gorskih reševalcev, normiranih pa 430, kar pomeni, da preostali sami financirajo nakup osnovne reševalne opreme. Uskladitev normativa, usposabljanje, sodobna tudi tehnološka oprema, rešitev prostorske problematike nekaterih društev so poleg zmanjšanja nesreč v gorah in preventivnega dela najpomembnejši izzivi 17-ih društev in postaj v prihodnje. »Svoje delo pa bomo«, kot je na sinočnji slovesnosti na Brdu poudaril predsednik Gregor Dolinar, »še naprej opravljali prostovoljno«.
Pravična trgovina v Sloveniji bo v kratkem praznovala 18 let svojega delovanja. Glavna naloga je izobraževanje o problemih globalne trgovine, ki je prepogosto povezana s prisilnim in otroškim delom, izkoriščanjem delovne sile in uničevanjem okolja, in pa spodbujanje drugačnih praks – takih, ki bodo upoštevala načela transparentnosti, spoštovanja ljudi in okolja in večje enakopravnosti v mednarodni trgovini. Pred svojim 18. rojstnim dnem je Zavod za pravično trgovino 3Muhe predstavil pobudo za podelitev statusa pravičnotrgovinskih mest. Tak status ima že več kot 2.000 mest po vsem svetu, v Sloveniji pa se je pobuda začela zdaj. Špela Novak se je pogovarjala z vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič in s profesorico na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana Jernejo Seibert. Ta je predstavila »pravični rogljiček«, ki so ga iz sestavin pravične trgovine izdelali peki in dijaki tega centra.
Psihiater Aaron Temkin Beck se je rodil julija leta 1921 v mestu Providence na Rhode Islandu v ZDA, staršema, ki sta bila judovska imigranta iz Ukrajine. V mladosti je sanjal, da bo novinar, a se je njegova kariera obrnila drugače. Postal je svetovno priznan psihiater in profesor na Univerzi v Pensilvaniji in med drugim velja za očeta kognitivno vedenjske terapije. V Sloveniji imamo akreditiranih 35 vedenjsko- kognitivnih terapevtov in sedem supervizorjev. Vse to pa pod svoje okrilje združuje Društvo, ki letos obeležuje 25 let delovanja. Med njihovimi dejavnostmi so tradicionalna tudi novembrska izobraževanja, letošnje je potekalo pod naslovom Pre-živeti sodobno negotovost. O tem in o obletnici društva ter priložnostih za krepitev duševnega zdravja se je na dogodku s predsednico Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo, dr. Špelo Hvalec, pogovarjala Mojca Delač.
Svetovni dan prezgodaj rojenih otrok, torej otrok, ki se rodijo pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti, obeležujemo od leta 2008. V Sloveniji se prezgodaj rodi 1400 otrok na leto, kar je 7 odstotkov vseh rojenih otrok pri nas, v Evropi pol milijona, na svetu pa 15 milijonov. O nedonošenčkih smo govorili z diplomirano babico Anjo Marolt, ki v Enoti za intenzivno terapijo za nedonošenčke skrbi že 10 let.
O prvem koraku vrnitve človeka na Luno v pogovoru z novinarjem portala MMC in poznavalcem dogajanja v vesolju Aljošo Mastnom.
Gozdni specialisti so pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije poimenovali gozdne ptice, katerih življenjske razmere se slabšajo, kar že ogroža njihovo preživetje. Zaradi vsega tega so si pred osmimi meseci zadali nalogo zbrati denar za nakup 10 hektarjev gozda, s katerim bodo gospodarili tako, da bo lahko topel dom za gozdne ptice. Te dni so zaključili zbiralno akcijo, v kateri so zbrali 45 tisoč evrov. Cirila Štuber se je o tem pogovarjala s Tomažem Miheličem, varstvenim orinitologom pri DOPPS.
Neveljaven email naslov