Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Medčloveške razlike v vrednotah, ki smo jih ponotranjili skozi življenje, niso posledica razumske odločitve, pač pa prej življenjskih izkušenj, vzgoje in odziva osebnosti na vse to. Delovnost, natančnost, kakovost in kvantiteta, ki ju dosegamo pri svojem delu so vrednote, ki si jih želi od svojih zaposlenih vsak delodajalec. Pravičnost, poštenost in prilagodljivost pa so vrednote, ki bi si jih želeli pri nadrejenih. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z Zinko Kosec iz akademije Akcija.
Ob jutrišnjem evropskem dnevu gluhoslepih, ki ga zaznamujemo od leta 2018 na pobudo Evropske zveze gluhoslepih, si ljudje z gluhoslepoto želijo, da bi bili slišani in da bi družba prepoznala njihove potrebe in sposobnosti. O tem, s kakšnimi izzivi se spoprijemajo ljudje z gluhoslepoto in kaj je bilo narejeno po lanskem vpisu jezika gluhoslepih v Ustavo, se je Petra Medved pogovarjala s sekretarko Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN doktorico Simono Gerenčer.
Ob jutrišnjem evropskem dnevu gluhoslepih, ki ga zaznamujemo od leta 2018 na pobudo Evropske zveze gluhoslepih, si ljudje z gluhoslepoto želijo, da bi bili slišani in da bi družba prepoznala njihove potrebe in sposobnosti. O tem, s kakšnimi izzivi se spoprijemajo ljudje z gluhoslepoto in kaj je bilo narejeno po lanskem vpisu jezika gluhoslepih v Ustavo, se je Petra Medved pogovarjala s sekretarko Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN doktorico Simono Gerenčer.
Mineva 10 let od začetka akcije Reši življenje, s katero je DARS v sodelovanju z Agencijo za varnost prometa, Policijo, Ministrstvom za infrastrukturo in AMZS-jem začeli ozaveščati voznike o pomenu vzpostavitve reševalnega pasu ob zastôju na avtocesti. Prizadevanja so obrodila sadove, med drugim tudi spremembo prometne zakonodaje. Zavod Reševalni pas, ki se je akciji pridružil kasneje, pa je pred dnevi od Evropske komisije dobil celo posebno nagrado za ozaveščanje.
Mineva 10 let od začetka akcije Reši življenje, s katero je DARS v sodelovanju z Agencijo za varnost prometa, Policijo, Ministrstvom za infrastrukturo in AMZS-jem začeli ozaveščati voznike o pomenu vzpostavitve reševalnega pasu ob zastôju na avtocesti. Prizadevanja so obrodila sadove, med drugim tudi spremembo prometne zakonodaje. Zavod Reševalni pas, ki se je akciji pridružil kasneje, pa je pred dnevi od Evropske komisije dobil celo posebno nagrado za ozaveščanje.
Danes ob 18.00 bo v Kongresnem centru Brdo pri Kranju slavnostna prireditev ob 60. obletnici ustanovitve Zveze za šport invalidov Slovenije - Slovenskega paralimpijskega komiteja. Zveza je bila ustanovljena z namenom, da se ustvari ugodno okolje za razvoj športa invalidov v Sloveniji, za vključevanje oseb z invalidnostjo v športne aktivnosti ter za razvoj množičnega in vrhunskega športa invalidov. Ob tej priložnosti je Petra Medved povabila pred mikrofon predsednika Zveze za šport invalidov Slovenije - Slovenskega paralimpijskega komiteja Damijana Lazarja.
Danes ob 18.00 bo v Kongresnem centru Brdo pri Kranju slavnostna prireditev ob 60. obletnici ustanovitve Zveze za šport invalidov Slovenije - Slovenskega paralimpijskega komiteja. Zveza je bila ustanovljena z namenom, da se ustvari ugodno okolje za razvoj športa invalidov v Sloveniji, za vključevanje oseb z invalidnostjo v športne aktivnosti ter za razvoj množičnega in vrhunskega športa invalidov. Ob tej priložnosti je Petra Medved povabila pred mikrofon predsednika Zveze za šport invalidov Slovenije - Slovenskega paralimpijskega komiteja Damijana Lazarja.
Spremenjen družinski zakonik istospolnim parom omogoča sklepanje zakonskih zvez in jim dopušča možnost, da posvojijo otroka pod enakimi pogoji kot raznospolni pari. V tem tednu pa so nasprotniki sprememb v državni zbor vložili pobudo za začetek zbiranja podpisov za razpis zakonodajnega referenduma, državni svet pa je izglasoval veto na novelo družinskega zakonika. Podporniki zakona pravijo, da nasprotniki uporabljajo diskurz zastraševanja, pri katerem ne gre za zaščito otrok in še, da že posvojitvena statistika negira njihove argumente. V Sloveniji namreč izvedemo le med 40 in 50 posvojitev letno.
Jutri zaznamujemo mednarodni dan bele palice. Bela palica je med polnočutnimi ljudmi vse bolj prepoznana kot simbol, da pred njimi stoji slep človek, slepim pa pomaga pri neodvisnem, samostojnem in varnem življenju. Ob tej priložnosti bodo jutri pri Združenju prijateljev slepih Slovenije v Celju pripravili že 18. mednarodno srečanje slepih in slabovidnih pesnikov in pisateljev Biseri Savinje, na Kongresnem trgu v Ljubljani pa si lahko ogledate razstavo Ustvarjalci sprememb, ki mimoidoče seznanja s pomembnimi dosežki slepih in slabovidnih. Petra Medved je pred mikrofon povabila predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Mateja Žnuderla, ki je v pogovoru opozoril na vrsto odprtih vprašanj, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjem življenju.
Islandija velja za državo, kjer je stopnja enakosti največja na svetu. Zaradi enakosti so, tako kažejo številne raziskave, prebivalke in prebivalci Islandije eni izmed najsrečnejših ljudi na svetu. Vsako leto pa islandska vlada sprejme na desetine zakonov, ki pripomorejo k še večji enakosti. Eden izmed takšnih zakonov je islandskim očetom omogočil, da lahko po rojstvu otroka ostanejo doma in skrbijo za dojenčka v enakem obsegu kot ženske. Voditeljica Tita Mayer se je pogovarjala z raziskovalko družinskih politik na Univerzi na Islandiji dr. Ásdís A?albjörg Arnalds.
Podobe partizanke Brine, ki v vojaških hlačah in škornjih pleše na mitingu po prisegi bork in borcev Rabske brigade 23. septembra 1943 so ene izmed najbolj ikoničnih fotografij legendarne plesalke in koreografinje Marte Paulin. Njeno življenje je zdaj kronološko popisano v knjigi Samo en ples, ki jo je napisala njena hči Malina Schmidt Snoj. Na predstavitvi knjige je bil Miha Žorž.
Že velikokrat - pravzaprav prevečkrat - smo na naših valovih govorili o domnevnih nepravilnostih v različnih podjetjih in težavah delavcev, tudi o težavah poklicnih voznikov. Tokrat predstavljamo zgodbo enega od njih, ki je svojo pravico iskal tudi na sodišču in ostal praznih rok ter z občutkom, da se mu je zgodila velika krivica. Za piko na i mu grozi še rubež, ker bi mora poravnati tudi sodne stroške toženega delodajalca, za kar pa denarja nima. Ne iščemo nikogaršnjih napa, gre zgolj za zgodbo, ki ji je prisluhnila Karmen Štrancar Rajevec.
Danes obeležujemo mednarodni dan deklic, ki letos poteka pod sloganom »Naš čas je zdaj – naše pravice, naša prihodnost«. Združeni narodi ugotavljajo napredek pri naslavljanju položaja deklic, a še vedno je veliko deklic in žensk po svetu diskriminiranih, izkoriščanih in podrejenih. Kar 32 milijonov deklic ne obiskuje osnovne šole, v nekaterih državah beležijo porast otroških porok in spolnega nasilja, zaskrbljujoč pa je tudi položaj deklet v Ukrajini in v Iranu. Novinarka Tita Mayer se je o položaju deklic pogovarjala z direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel.
Za chefinjo Ano Roš je produktivno leto. Potem ko je v sodelovanju s slovenskim trgovcem odprla trgovinico sredi prestolnice, so se v petek odprla še vrata pekarne Ana. Kuharska mojstrica ne počiva, čaka jo še nekaj projektov. Predvsem pa se v novi pekarni lahko ustvarjalno izražata mlada pekovska mojstra Nataša Đurič in Anže Kranjec. Več v prispevku Tine Lamovšek.
Fotografska razstava, ki poziva k opredeljevanju do darovanja organov
V Ljubljani se začenja festival Mesto žensk. Rdeča nit 28. festivala sodobnih umetnosti je umetniško raziskovanje rasizma in ekonomskega izkoriščanja, s poudarkom na kolonizaciji jugovzhodne Evrope. Festival napoveduje Miha Žorž.
Papež Frančišek in uradni Vatikan sta v mesecih od začetka vojne v Ukrajini obelodanila že okoli 90 mirovniških izjav in pobud. Ne čudi torej, da o poteh za doseganje miru prav v Rimu razpravljajo tudi filozofi in religiologi z različnih univerz sveta. Zato pa prijetno preseneča, da so simpozij, ki se včeraj in danes odvija na rimskem kampusu Avstralske katoliške univerze, priredili na slovensko pobudo. Podrobneje naš dopisnik Janko Petrovec.
Danes je svetovni dan cerebralne paralize, zato vas Zveza Sonček vabi, da se jim pridružite na ulicah in trgih slovenskih mest, ali pa obiščete Centre Sonček po Sloveniji, saj so odprli svoja vrata in pripravili številne dejavnosti. Cerebralna paraliza je najpogostejša telesna okvara v otroštvu. Je posledica poškodbe razvijajočih se možganov v času nosečnosti, poroda ali v prvih dveh letih življenja. Letos svetovni dan poteka pod geslom »Milijon razlogov«. Namen svetovnega gibanja je ozaveščanje o cerebralni paralizi in podpora tem ljudem v skupnosti na način, da lahko razvijajo in izražajo svoje sposobnosti in zmožnosti, ki jih imajo. Petra Medved se je ob tej priložnosti pogovarjala z direktorjem Zveze Sonček Iztokom Suhadolnikom in uporabnico Varstveno-delovnega centra Sonček Urško Jurman.
Slovenske šole so pred dobrim mesecem odprle svoja vrata za okrog 270.000 učencev in dijakov. Njihovo število v zadnjih letih narašča zaradi večjih generacij otrok, učiteljev pa vse bolj primanjkuje. Bilo naj bi jih več kot tisoč premalo, še posebej kritična so področja matematike, fizike in računalništva. Tudi na to je dobro opozoriti ob 5. oktobru, svetovnem dnevu učiteljev. Ampak ostanimo pri pozitivnih plateh: učiteljski poklic je lahko zelo lep, kar nam je iz prve roke povedal krajinski arhitekt dr. Rock Finale, ki pa je svoje prave poslanstvo našel kot srednješolski učitelj.
Nobelova nagrada za fiziko gre v roke Francoza Alaina Aspecta, Američana Johna Clauserja in Avstrijca Antona Zeilingerja za prelomne eksperimente na področju kvantne prepletenosti.
Neveljaven email naslov