Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


04.10.2022

Primeri inšpektorja Vrenka tudi kot radijska igra

Na Prvem radijskem programu lahko drevi ob 21-ih in 5 minut prisluhnete prvi od štirih epizod igrane kriminalne nanizanke "Primeri inšpektorja Vrenka". V prvi epizodi z naslovom »Olje na balkonu« višji inšpektor Martin Vrenko rešuje primer umora zdravnika, v katerega naj bi bila vpletena skrivnostna ženska v rdeči obleki. Preostale tri epizode bomo predvajali ob torkovih večerih do 25-ega oktobra. V zahtevnem projektu igranega programa Radia Slovenija je sodelovalo več kot 25 dramskih igralk in igralcev, pod režijo sta se podpisala Ana Krauthaker in Klemen Markovčič.


03.10.2022

Zasuk na bolje

Ustanovljen je sindikat za ustvarjalnost in kulturo - ZASUK. Ta združuje delavke in delavce v kulturno-ustvarjalnem sektorju, ki večinoma delujejo kot zunanji izvajalci in izvajalke javnih zavodov, nevladnih organizacij in podjetij ter jih povezujejo izkoriščanje ali neplačevanje dela, socialna in finančna negotovost. Svoje načrte za prvo leto delovanja so strnili v dve točki. Prva je izgradnja močnega in demokratičnega sindikata, druga pa reševanje problema izkoriščevalskega odnosa javnih zavodov in zasebnih podjetij, s katerimi sodelujejo delavke in delavci v kulturno-ustvarjalnem sektorju. Miha Žorž se je pogovarjal z dvema koordinatorkama kolektivnega vodstva, Mojco Senegačnik in Marijo Sirk.


03.10.2022

Kar do štiri odstotke genov si delimo z neandertalci

Letošnji Nobelov nagrajenec za medicino je švedski genetik


02.10.2022

Novi direktor Hrvaške turistične skupnosti v Sloveniji: »Ponudbo med obema državama lahko predstavimo na način, kot da je vse en izlet.«

Hrvaška je – sploh poleti – priljubljena destinacija za slovenske goste, še posebej nekje ob morju, česar se zavedajo tudi na predstavništvu Hrvaške turistične skupnosti v Sloveniji. A kot pravi novi direktor Bruno Bonifačič, želijo nam in drugim turistom ponuditi še drugačno izkustvo hrvaškega turizma, predvsem bi turistične tokove rade preusmerili v notranjost. Več pa v pogovoru s Tino Lamovšek.


30.09.2022

Zasebna investitorka v Kotljah prenovila Rimski vrelec

V Avstraliji živeča Korošica, ki izdeluje eksplozivo za rudnike, je kupila nekdaj največji turistični biser Koroške Rimski vrelec in uredila fontano z zdravilno 'Hotuljsko slatino'.


30.09.2022

Knjižica Črjanska košta - da stari recepti ne bodo pozabljeni

Petkov program Prvega je preplet koroških legend, koroške glasbe, koroških vonjev in okusov ter pogovorov o temah, ki jih v Črni na Koroškem ni moč spregledati. Slavica Simetinger nam je predstavila nekaj tradicionalnih koroških jedi in knjižico Črjanska košta, v kateri so zbrali recepte zanje.


30.09.2022

Leta 1922 so domoljubni Libeličani obrnili tok zgodovine

Pred stoletjem je majhni koroški vasici Libeliče povsem na meji z Avstrijo uspelo nepredstavljivo. Z uporom so uspeli prestaviti državne meje, ki so jih začrtale takratne velesile in se vrniti k matičnemu narodu. Na znamenitem Koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 so bile Libeliče priključene Avstriji. Kar dve leti pa so si domačini prizadevali, da bi se vrnili k matični domovini. Njihov uspeh je postal simbol narodne zavesti, upora in zmage. Vrhunec praznovanj ob 100-letnici bo to nedeljo v Libeličah.


30.09.2022

Črna na Koroškem gradi svojo turistično prepoznavnost

Petkov program Prvega je preplet koroških legend, koroške glasbe, koroških vonjev in okusov ter pogovorov o temah, ki jih v Črni na Koroškem ni moč spregledati. Začeli smo ga s pogovorom z županjo Romano Lesjak in predsednikom tukajšnjega turističnega društva Janijem Hercogom, med njim pa nas je presenetil celo kralj Matjaž!


29.09.2022

Maruša Bradač: »Zdaj gledamo nastanek zvezd na samem začetku časa«

Odkar je poleti začel z resnim znanstvenim delom, Vesoljski teleskop Jamesa Webba navdušuje z bogastvom podatkov in podrobnimi ter tudi čudovitimi fotografijami. Več kot očitno je, da prinaša res številna nova spoznanja o vesolju, nove uvide. Med svežimi odkritji je tudi galaksija s svetlikajočimi se najstarejšimi zvezdnimi kopicami v vesolju, ki jo je odkrila mednarodna skupina raziskovalcev, pri kateri sodeluje tudi naša astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Opis slike: Raziskovalci so preučili galaksijo Sparkler v Webbovem prvem globokem polju in s pomočjo teleskopa JWST za pet svetlikajočih se objektov okrog galaksije ugotovili, da so kroglaste kopice. Avtorji fotografije: Lamiya Mowla s slikami avtorjev; NASA, ESA, CSA, STScI; Mowla, Iyer in sod. 2022


29.09.2022

Ali vas zanima poklic znanstvenice in znanstvenika?

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


29.09.2022

Evropska noč raziskovalk in raziskovalcev v družbi Hiše eksperimentov

Tudi letos poteka v Sloveniji projekt Evropska noč raziskovalk in raziskovalcev, ki ga koordinirata dva konzorcija. Projekt Noč ima svojo moč! z akronimom NOČMOČ, ki ga koordinira Ustanova Hiša eksperimentov in izvaja konzorcij partnerjev Institut »Jožef Stefan«, Kemijski inštitut, Tehniški muzej Slovenije, Geološki zavod Slovenije in Botanični vrt Univerze v Ljubljani ter skoraj 60 pridruženih partnerjev in podpornikov projekta. projekt Humanistika, to si ti! s sloganom Človek, žival, ki ga koordinira Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in vključuje še deset fakultet in dve akademiji Univerze v Ljubljani, Inštitut za novejšo zgodovino, Pedagoški inštitut ter druge partnerje. Informacije na https://www.nocmoc.eu/.


28.09.2022

Zdaj je pravi čas za slovenski film

Kulturni resor bo z rebalansom proračuna prejel 1,4 milijona evrov manj sredstev kot je bilo predvideno. Po rekordno visokem proračunu je to korak nazaj, opozarjajo v kulturnem sektorju. Področje filma in širše avdiovizualne produkcije, ki je v času epidemije potegnilo enega krajših koncev, še vedno čaka na primerno financiranje nacionalnih filmskih programov. Miha Žorž se je pogovarjal z večkrat nagrajenim režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, ki je hkrati tudi predsednik Društva slovenskih režiserjev in režiserk. Njegov zadnji film Orkester je slovenski kandidat za mednarodnega oskarja.


27.09.2022

Najdi.se

Kar četrtina mladih se sooča s težavami na področju duševnega zdravja. Ker je tema še vedno močno tabuizirana, iskanje strokovne pomoči oteženo zaradi dolgih čakalnih dob, mladi pa so generacija, ki odgovore najprej poišče na spletu, so Zavod Vozim in Mladinski center Dravinjske doline, skupaj z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in Slovenskim centrom za raziskovanje samomora, ki deluje v okviru Univerze na Primorskem, razvili novo digitalno orodje Najdi.se. Na njem lahko mladi najdejo odgovor na vprašanje, kaj se mi dogaja? Kot pove že ime spletišča, pa mladi tam ne najdejo le odgovora, temveč tudi sebega sebe. V okviru Najdi.se delujejo Samo Iskalnik, profil na Instagramu dusozlom, ki ga upravljajo diplomantke psihologije, na osnovnih in srednjih šolah pa se izvajajo delavnice, na katerih pogovor o duševnih stiskah in izkušnjah odpreta poškodovanec na invalidskem vozičku in znani slovenski športnik ali športnica.


27.09.2022

Stavko zaposlenih na RTV zaokrožil protest

V okviru 24-urne stavke Koordinacije novinarskih sindikatov RTV so sinoči na ljubljanskem Trgu republike pripravili protest. Stavkajoči in njihovi podporniki so opozarjali na nadaljnje poslabševanje razmer v javnem zavodu, predvsem na Televiziji Slovenija in v Multimedijskem centru.


26.09.2022

Stavka RTV Slovenija

V Koordinaciji novinarskih sindikatov na Radioteleviziji Slovenija so danes še dodatno zaostrili stavko. S celodnevno prekinitvijo dela na Televiziji Slovenija in v Multimedijskem centru tako zagotavljajo le minimum opravljanja javne službe. Na novinarski konferenci pred stavbo Televizije so zaposleni vnovič opozorili na cenzuro programa, na nezakonitost ukinjanja in premeščanja vsebin iz Programsko-produkcijskega načrta, na kršenje stavkovnih pravic ter predvsem na nižanje avtonomnosti javnega zavoda.


26.09.2022

Pomen javne RTV za slepe, slabovidne in starejše

Tomaž Wraber, nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, ki ga je pred radijski mikrofon povabila Tatjana Pirc, zelo dobro pozna pomen javne radiotelevizije in ve, kako tesno so invalidi povezani z RTV Slovenija.


26.09.2022

Pogovor s Heleno Milinković, predsednico generalnega vodstva stavkovnega odbora

Koordinacija novinarskih sindikatov na RTV Slovenija zaostruje stavko, ki jo je začela 23. maja, in sicer s 24-urno prekinitvijo dela na TV Slovenija in MMC-ju, zagotovljen bo le minimum javne službe. Stavka večina ustvarjalcev programov na Televiziji Slovenija, zato bo televizijski program spremenjen. Vse Informativne oddaje, vključno z Dnevnikom in Odmevi ter oddajami o športu in kulturi, bodo ta dan "zatemnjene". Na spletnih straneh MMC-ja ne bo novih prispevkov, zastal bo tudi teletekst. Na radijskih postajah RTV Slovenija in regionalnih centrih je vsebina prilagojena stavki. Razvedrilni program bo predvajal ponovitve oddaj. Več v pogovoru s Heleno Milinković, predsednico generalnega vodstva stavkovnega odbora in predsednico Koordinacije novinarskih sindikatov.


23.09.2022

Prof.dr. Gregor Jurak s fakultete za šport: Dan slovenskega športa je priložnost za razmislek o življenjskem slogu

Ob dnevu slovenskega športa je bil gost prof.dr. Gregor Jurak, profesor športne vzgoje z ljubljanske Fakultete za šport, tudi vodja raziskovalne skupine SLOfit in nekdanji vrhunski športnik.


23.09.2022

Camino je čar. Je preplet različnih ljudi, kultur, različnih zgodb

Novinar Denis Malačič o romanju po Jakobovi poti


22.09.2022

Kako škodljivo je pitje alkohola med nosečnostjo in dojenjem?

Zgodovina alkohola tako pri nas kot v tujini razkriva, da je javni diskurz uvrščal pitje alkohola pri moških v kategorijo užitka, pri ženskah pa v kategorijo škodljive razvade ali zasvojenosti. Ti diskurzi so vse bolj stvar preteklosti, kot ugotavljajo raziskovalke in raziskovalci, so se namreč v minulih desetletjih močno spremenile pivske navade žensk. Kaj pa med nosečnostjo in dojenjem? Pred kratkim smo obeležili mednarodni dan ozaveščanja o posledicah pitja alkohola med nosečnostjo in izpostavljenosti otroka alkoholu pred rojstvom – dan Fetalnega alkoholnega sindroma. Kot opozarjajo strokovnjakinje in strokovnjaki, pitje alkohola med nosečnostjo nikoli ni varno, saj je alkohol celični strup, ki prosto prehaja v plod nosečnice. Prehaja pa tudi v mleko, če ženska doji in ob tem pije alkoholne pijače. Vendar v digitaliirani družbi strokovne in znanstveno dokazane informacije na spletu pogosto preglasi ciljano in personalizirano oglaševnaje, ki vsebuje nepreverjene in škodljive informacije o vplivu alkohola na plod in doječega otroka.


Stran 53 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov