Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


23.12.2022

Lotite se peke potice, tudi če ne uspe, je dobro

Te dni pospešeno mesi testo in z različnimi nadevi povija potice, ki jih številne gospodinje same ne upajo speči, marsikdo ne zmore več, mlade družine pa za potico enostavno nimajo časa. Zato Simona Kejžar, nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji, z veseljem peče tudi po naročilu. V orehovo potico doda tudi trdinkino moko, značilno za Bohinj. V njeni kuhinji, ki je prava delavnica, ura ne meri časa. Čas narekujejo potice, piškoti in druge predpraznične sladke dobrote.


22.12.2022

V Avstriji podjetniki še čakajo na konkretne vladne ukrepe

Države članice evropske unije se na različne načine spopadajo z energetsko krizo. Državni zbor je prejšnji teden sprejel zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize v prihodnjem letu. Ocenjena finančna vrednost sprejetih ukrepov znaša 1,2 milijarde evrov. Od tega naj bi 850 milijonov namenili za subvencioniranje visokih cen elektrike in plina, 100 milijonov za sofinanciranje skrajšanega delavnega časa in čakanja na delo, 250 milijonov pa za izboljšanje likvidnosti prizadetih podjetij. Danes je vlada omejila cene elektrike tudi za javne zavode, občine in agencije. Kako pa se z energetsko krizo spopadajo v sosednji Avstriji, ki nam je lahko pogosto zgled za hiter in učinkovit odziv na krizne razmere? Podjetnik Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca, pojasnjuje, da avstrijska vlada kakšnih konkretnih ukrepov še ni sprejela.


22.12.2022

Sodelovanje znanosti in javnosti koristi celotni družbi

Društvo V tujini izobraženih Slovencev - VTIS - je skupaj z ministrstvom za izobraževanje v Ljubljani pripravilo Simpozij slovenskih raziskovalcev v tujini. Cilj simpozija je vzpostavljanje in utrjevanje vezi med slovenskimi raziskovalci v tujini in profesorji, raziskovalci ter študenti v Sloveniji, in sicer na različnih področjih. Med sodelujočimi je tudi socialna antropologinja, doktorica PINA SADAR, ki že več kot desetletje živi v Veliki Britaniji, zadnja leta v Londonu, kjer trenutno deluje v okviru ene od vladnih agencij, ki se ukvarja z vključevanjem državljanov v politične procese in razvoj politik.


22.12.2022

Iz Miamija v podzemlje Pece na edinstveno doživetje

Zahtevnejši turisti vedno bolj iščejo drugačna doživetja, navadno nekaj, kar ni na prvo žogo, že stokrat videno in del ponudbe masovnega turizma. Kot poudarjajo na Slovenski turistični organizaciji, slovenski turizem zasleduje vizijo zelene butičnosti z nižjim odtisom in večjo vrednostjo za vse. Prav tej viziji sledijo tudi paketi 5-zvezdničnih doživetji, zbrani pod značko Edinstvena doživetja Slovenije. Trenutno jih značko nosi 26, namenjeni so domačim in tujim gostom, med njimi lahko na primer izberete večerjo v rudniku, čakanje na medveda v Kočevskem gozdu, opazovanje Krna in doline Nadiže z viseče ploščadi, vožnjo s kajakom po podzemlju Pece in druge.


21.12.2022

Mladi informacije večinoma prejemajo prek družbenih omrežij

Več kot četrtina Američanov, starih med 18 in 29 let svoje dnevne novice prejema prek družbenega omrežja Tiktok, kažejo izsledki raziskave Pew Research Centra. Čeprav manj alarmantna, pa se podobna slika vseeno izrisuje tudi pri nas. Mladi namreč vse pogosteje aktualne informacije prejemajo prek družbenih omrežij, in ne več prek tradicionalnih medijev, kot je to veljajo včasih. S tem seveda lahko naletijo na pasti lažnih in zavajajočih informacij.


20.12.2022

Zoisove in Puhove nagrade in priznanja

Sinoči so v Cankarjevem domu na slavnostno podelili Zoisove in Puhove nagrade in priznanja, najvišje državne nagrade za vrhunske dosežke v znanstvenoraziskovalni in razvojni dejavnosti, ki nazorno pričajo o raznovrstnosti in dometu slovenske znanosti. Foto: Anže Malovrh/STA


19.12.2022

Stiske revnih se zaradi visokih cen hrane in energentov še poglabljajo

Vse več ljudi se zaradi visokih cen hrane in položnic za ogrevanje ter drugih stroškov obrača na človekoljubne organizacije. Stiske so vse globlje. Revni in socialno izključeni pa svojo stisko še bolj občutijo prav v mesecu decembru, ki je mesec obdarovanj in srečevanj. Z materialnimi dobrotami in toplo besedo jim decembrske dni vsaj nekoliko skušajo polepšati v dobrodelnih organizacijah


18.12.2022

Ingrid Celestina: Šavrinke so skrbele za to, da so družine v Istri lažje preživele

Ingrid Celestina ima skupaj s Suzano Todorovič zasluge za izdajo knjige o Šavrinkah, za katero sta prejeli naziv Osebnost Primorske meseca januarja za leto 2018. Aktivna je v knjigotrško-založniškem svetu. Že nekaj let je predsednica Društva slovenskih knjigotržcev, sodeluje v komisiji za podeljevanje Evropske nagrade za literaturo. Gost v terenskem studiu v Svetem Antonu pri Kopru je bil tudi oljkar Darko Jakomin z oljkarske kmetije Karlonga v bližnjem Potoku.


18.12.2022

Alferija Bržan je poskrbela, da antonski govor ne bo šel v pozabo

Sveti Anton je skupno ime za številne zaselke na širokem hrbtu v severnem delu Šavrinskega gričevja, ki se spušča v dolino reke Rižane. Po podatkih Statističnega urada RS je leta 2020 tu živelo 2048 ljudi. Sveti Anton ima bogato ilustrirano knjigo o svoji zgodovini z naslovom Sv. Anton – Stoletja na cvetoči in prijetni vzpetini. Obsežno in s številnimi barvnimi fotografijami opremljeno knjigo o Svetem Antonu je napisala Natali Gak. Na obisk v naš terenski studio v Svetem Antonu je prišla tudi gospa Alferija Bržan, slavistka, upokojena učiteljica slovenščine, ki piše pesmi v antonskem govoru.


16.12.2022

Javni sistemi v Sloveniji so na robu razpada

Kaj se dogaja z javnimi sistemi v Sloveniji? Najbolj na udaru v tem trenutku je zdravstveni sistem, kjer so stvari že ušle izpod nadzora. Tudi v domovih za ostarele se pogoji zaostrujejo, saj zaradi pomanjkanja kadra, ti zapirajo vrata. Enako se dogaja v šolstvu, kjer je velik manko na področju tehničnega kadra. O pokojninskem sistemu se še ne govori … ampak, tudi tu bi bile na mestu sistemske spremembe.


15.12.2022

Ravnikar: Poziv, da moramo zdravniki imeti več opredeljenih pacientov, je napačna smer

Rok Ravnikar iz ZD Kamnik se odziva na očitke, da zdravniki delajo premalo, da gre za sivo stavko. Prav je, da se v te krizne razmere vključuje civilna družba, saj zahteva isto, na kar zdravniki opozarjajo že deset let! Če želimo zadržati zdravnike v javnem zdravstvu, je treba nujno izboljšati pogoje dela, izboljšati vodenje javnih zavodov, zmanjšati administrativne obremenitve ter omogočiti fleksibilni delovnik in nagrajevanje. Na slabe razmere v zdravstvu pa opozarja tudi civilna iniciativa Glas ljudstva, ki z današnjim dnem začenja kampanjo Ustavimo rušenje javnega zdravstva.


14.12.2022

Nagrada Saharov ukrajinskemu ljudstvu

Danes so v Strasbourgu podelili nagrado Saharov za svobodo misli in je najpomembnejše priznanje, ki ga Evropska unija podeljuje za delo na področju človekovih pravic. Prejemnik letošnje nagrade je ukrajinsko ljudstvo. Slovesnost je v evropskem parlamentu spremljal Rok Valenčič.


13.12.2022

Kajuhova dopisovanja

V zbirki 'Kajuh 100', ki jo izdaja knjižnica Velenje, je ob stoti obletnici rojstva Karla Destovnika Kajuha izšla tudi knjiga Kajuh - Dopisovanja. V njej so zbrana vsa pisma, dopisnice, razglednice in sporočila, ki jih je pisal Kajuh in tudi drugi njemu. O zbirki smo se pogovarjali z umetnostnim zgodovinarjem in znanstvenikom dr. Miklavžem Komeljem.


13.12.2022

Kako literarna zgodovina razume opus Karla Destovnika Kajuha

Danes se spominjamo stote obletnice rojstva Karla Destovnika Kajuha. Kako literarna zgodovina razume in obravnava pesnika Kajuha, smo se pogovarjali z literarno zgodovinarko Ireno Novak Popov.


12.12.2022

Ljudje v Iranu zahtevajo popolno spremembo sistema

"Morda bo trajalo eno leto, morda pet let. Ampak najpomembnejše je to, da ljudje vzklikajo, da se ne bodo vrnili nazaj. Nikakor ne bodo odnehali, nikakor ne bodo sprejeli majhnih sprememb, saj hočejo popolno spremembo sistema, vlada je izgubila svojo legitimnost. To je zelo pomembno tudi za mednarodno skupnost, razumeti mora, da reforme v diktaturi niso mogoče. Diktatorja ne moreš reformirati," pravi Negin Shiraghaei, nekdanja novinarka, aktivistka in podjetnica, ki zase pravi, da je že od nekdaj zagovornica pravic žensk. V Beogradu se je na forumu Brave New Media z njo pogovarjala Urška Henigman.


12.12.2022

Nasilje v zdravstvu je posledica slabih delovnih pogojev

Po nekaterih podatkih več kot 70 odstotkov zdravstvenih delavcev zaznava nasilje v zdravstvu. Povzročitelji nasilja so različni, prav tako tudi žrtve, največja skupina žrtev pa so osebe z duševnimi oviranostmi. Nasilje v zdravstvu se sicer v zadnjih letih povečuje, to pa je predvsem posledica slabih pogojev za delo in podplačanosti.


11.12.2022

Bi se preselili v Rogatec?

Kaj ponuja mlajšim in starejšim generacijam Rogatec, kakšen je utrip tega trga ob Sotli in kje vidijo njegove prednosti in izzive za v prihodnje, so se razgovorili tisti, ki kraj najbolje poznajo, namreč domačini: ravnateljica osnovne šole in vrtca Rogatec Alenka Virant, Majda Kramberger, Blaž Kramberger in Franc Kregar.


11.12.2022

Rogatec vabi v Obsotelje

Dvorec Strmol, srednjeveški trg ter izleti na Donačko goro ali k izviru Sotle so vse zanimive izletne možnosti, ki jih ponuja Rogatec, v katerem se danes mudi ekipa Prvega. Zakaj se tja res splača podati, lahko izveste v pogovoru z Gordano Bilušič z Zavoda za kulturo, turizem in razvoj Rogatec.


09.12.2022

Prostovoljec je ob štirih zjutraj zaposleno v domu starejših iz Trbovelj vozil v Ljubljano

Slovenska filantropija je lani združila dvajset tisoč ljudi


08.12.2022

Učiti pomeni razumeti. Ali razume tudi država?

V Aktualni temi se posvečamo kroničnemu pomanjkanju učiteljic in učiteljev na osnovnih in srednjih šolah. Po nekaterih podatkih pri nas primanjkuje 2000 učiteljev, po najbolj pesimističnih pa kar 4000. Rok Valenčič se je o tej pereči temi pogovarjal z ravnateljico Osnovne šole Jožeta Krajca Rakek, magistro Anito Knez.


Stran 47 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov