Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

S knjižnega trga

06.04.2015


V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

 

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik

 


S knjižnega trga

967 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

S knjižnega trga

06.04.2015


V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

 

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik

 


04.11.2024

Pregl Kobe, Dular, Demšar

Tatjana Pregl Kobe: Pisan cvet na vrtu belih rož, Mirjam Dular: Lahkotnost molka, urok tišine, Avgust Demšar: Estonia. Recenzije so napisale Marija Švajncer, Sanja Podržaj in Katarina Mahnič.


28.10.2024

Dekleva, Razpotnik, Roza

Milan Dekleva: Lističi, Veronika Razpotnik: Sršena pičim nazaj, Andrej Rozman Roza: Dvomovinska lirika. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Tonja Jelen in Jože Štucin.


21.10.2024

Simonišek, Mazzini, Aubrecht

Robert Simonišek: Vračanje k čistosti, Miha Mazzini: Menjava glasbe, Dejan Aubreht: Volja in značaj. Recenzije so napisale Tonja Jelen, Miša Gams in Marija Švajncer.


14.10.2024

Arminio, ur. Kolmančič, Sinanović

Franco Arminio: Prepusti pot drevesom, ur. P. Kolmančič: Tri minute, Muanis Sinanović: Vse luči Recenzije so napisali Jure Jakob, Martina Potisk in Bojan Sedmak.


07.10.2024

Božić, Žiberna, Frelih

Tanja Božić: Vejo po vejo, Marjan Žiberna: Nesojena kučma, Tone Frelih: Kalne vode. Recenzije so napisale Anja Radaljac, Katarina Mahnič in Sanja Podržaj.


23.09.2024

Ačko, Krivokapič, Flisar

Matic Ačko: Rekviem za sneg, Igor Krivokapič: A, Simfonija v besedi, Evald Flisar: Potovanje preblizu. Recenzije so napisaliAndrej Lutman, Marija Švajncer in Nada Breznik.


16.09.2024

Grmovšek Drab, Dular, Hancman

Anja Grmovšek Drab: Prepovedani položaj, Mirjam Dular: Hoja po oblakih, Aljoša Hancman: Dno. Recenzije so napisali Jure Jakob, Miša Gams in Andrej Lutman.


09.09.2024

Stupica, L. Novak, Petrovec

Lucija Stupica: Magnolija. Njena zgodba, Iva L. Novak: Povej, napisala bom, Dragan Petrovec: Brodolom. Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Sanja Podržaj in Bojan Sedmak.


02.09.2024

Dobnik, Mugerli, Zakrajšek

Ivan Dobnik: Do konca odprto nebo, Anja Mugerli: Plagiat, Liu Zakrajšek: Zajtrk prvakinj Recenzije so napisali Jože Štucin, Miša Gams in Jure Jakob.


26.08.2024

Korun, Mastnak, Dolar

Barbare Korun: Vnazaj, Tanja Mastnak: Sibirija, Mladen Dolar: Kamen in glas. Recenzije so napisale Veronika Šoster, Miša Gams in Marija Švajncer.


19.08.2024

Colonna, Osojnik, Bufon

Vittoria Collona Soneti, Iztok Osojnik: Vohun, Milan Bufon: Tržaški Slovenci. Recenzije so napisali Majda Travnik Vode, Veronika Šoster in Iztok Ilich.


05.08.2024

Golob, Pascual, Kramberger

Anja Zag Golob: Watson, Carlos Pascual: V pričakovanju Kitajcev, Nataša Kramberger: Po vsej sili živ. Recenzije so napisali Jure Jakob, Leonora Flis in Urban Tarman. Urednik oddaje Vlado Motnikar. Voditelj Matej Juh.


03.07.2024

Primc, Čater, Kocijančič

Erika Primc: Skozi šivankino uho, Dušan Čater: Dežela ZOO, Gorazd Kocijančič: Kontrarevolucionarni spisi. Recenzije so napisali Jera Krečič, Andrej Lutman in Muanis Sinanović.


08.07.2024

Sedmak, Golob, Ratej

Bojan Sedmak: Tnalo pesmi, Tadej Golob: Oj, Triglav, moj dom, Mateja Ratej: Rožengrunt. Recenzije so napisali Miša Gams, Veronika Šoster in Milan Vogel.


01.07.2024

Rezman, Bevc, Rushdie

Peter Rezman: Stare pesmi pišem, Cvetka Bevc: Sara, ples in roža, Salman Rushdie: Nož. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Tonja Jelen in Simon Popek.


08.07.2024

Kreutz, Gomboc Čeh, Frančič

Samo Kreutz: Nekaj kot strah, Katarina Gomboc Čeh: Nihče nikogar ne spozna, Franjo Frančič: Evtanazija. Recenzije so napisale Tonja Jelen, Jera Krečič in Nada Breznik.


01.07.2024

Jakob, Frelih, Muhovič

Jure Jakob: Drobne opazke, Jasmín B. Frelih: Ledeni možje, Jožef Muhovič: Jaz in moj svet. Recenzije so napisali Peter Semolič, Ana Geršak in Jera Krečič.


24.06.2024

Jelen, Kolar, García Márquez

Tonja Jelen Od točke nič, Kazimir Kolar: Onečejevalec, Gabriel García Márquez: Avgusta se vidiva. Recenzije so napisale Sanja Podržaj, Miša Gams in Tadeja Krečič.


10.06.2024

Jesih in Bratuša, Kuči, Slapšak

Milan Jesih in Mirko Bratuša: Tudi; Adriana Kuči: Noč, ko je preplavala reko; Matic Slapšak: Mračni labirinti Recenzije so napisale Tatjana Pregl Kobe, Katarina Mahnič in Nada Breznik.


03.06.2024

Pograjc, Maležič. Blatnik

Pino Pograjc: Trepete, Jedrt Maležič: Dvoliki, Andrej Blatnik: Knjige na poti. Recenzije so napisali Miša Gams, Bojan Sedmak in Iztok Ilich.


Stran 1 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov