Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
967 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
Uroš Zupan: Psica in poletje Tina Vrščaj: Na Klancu Irena Svetek: Beli volk ur. Saša Babič in Mateja Belak: Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo Recenzije so napisali Ana Hancock, Katja Šifkovič, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Lukas Debeljak: Poznati kot voda Franjo H. Naji: Noč na obisku Ocean Vuong: Bežen trenutek bajnosti Jure Gantar: Eseji o komediji Recenzije so napisali Veronika Šoster, Miša Gams, Petra Meterc in Ana Lorger.
Uroš Zupan: Znamenja v kroženju Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo Eva Menasse: Živali za nadaljevalce Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt? Recenzije so napisali Tonja Jelen, Sašo Puljarević, Aljaž Krivec in Marija Švajncer.
Nevenka Miklič Perne: Pogovor s stvarmi, Branko Cestnik: Šesti pečat, Marie NDiaye: Moje je maščevanje, Marija Švajncer: Naš razburkani čas. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Tonja Jelen, Simon Popek in Katja Šifkovič.
Andrej Medved: Véliko kolo Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal Andraž Rožman: Titov sin Evald Flisar: Očetova pisma sinu Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Nada Breznik, Miša Gams in Marica Škorjanec-Kosterca.
Andrej Medved: Véliko kolo Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal Andraž Rožman: Titov sin Evald Flisar: Očetova pisma sinu Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Nada Breznik, Miša Gams in Marica Škorjanec-Kosterca.
Lenart Zajc: Odred, Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas, Jurij Devetak (in Boris Pahor): Nekropola Recenzije so napisali Ana Geršak, Aljaž Koprivnikar in Miša Gams.
Aleš Šteger: Bogovi se nam smejijo Sonja Koranter: Orfejeve solze Leila Slimani: Dežela drugih ur. Mateja Ratej: Slovenski biografski almanah XIX. stoletja Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Miša Gams in Iztok Ilich.
Tomasz Różycki: Teorija praznine Gabriela Babnik: Tišina, polna vetra Ian McEwan: Stroji kot jaz Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Ana Lorger, Leonora Flis in Iztok Ilich.
Iztok Osojnik: 2021 Jedrt Maležič: Križci, krožci Mateja Ratej: Triumfator – Anton Korošec v prvi Jugoslaviji Andrej Rahten: Anton Korošec – slovenski državnik kraljeve Jugoslavije Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Anja Radaljac in Iztok Ilich.
Iva Jevtić: Milost, Tone Partljič: Veter z vzhoda, Sally Rooney Kje si, prelepi svet. Recenzije so napisale Miša Gams, Nada Breznik in Katarina Mahnič.
Manca Košir: Nagovori tišine Malgorzata Lebda: Žetev Raymond Chandler: Veliki spanec Peter Kovačič Peršin: Etos prihodnosti Recenzije so napisali Nives Kovač, Katja Šifkovič, Marko Golja in Marija Švajncer.
Lela B. Njatin Samski blok Ivan Burnik Legiša: Ta jezik naš Yasmina Reza: Blagor srečnim Vesna Vuk Godina: Zablode feminizma Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Nina Gostiša in Anja Radaljac.
Avgust Demšar: Tajkun Nina Majer: Roža za konfliktno osebo Villy Sörensen: Tiger v kuhinji Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Marica Škorjanec Kosterca in Marko Golja.
Mojca Kumerdej: Gluha soba Andraž Polič: Kirka na Jadranu Tomo Virk: Zakaj je literatura pomembna Avtorji recenzij: Aljaž Krivec, Cvetka Bevc in Miša Gams.
Glorjana Veber: Razkošje Miklavž Komelj: Prva kresnica Iván Repila: Deček, ki je Atili ukradel konja ur. Danijel Grafenauer: Koroški plebiscit – sto let pozneje Recenzije so napisali Miša Gams, Ana Hancock, Katja Šifkovič in Alenka Juvan.
Anja Radaljac: Punčica Vid Kmetič: Blues Kostas Hatziandoniu: Agrigento Jurij Meden: Kaj je kinoteka? Recenzije so napisali Ana Lorger, Andrej Lutman, Kristina Jurkovič in Urban Tarman.
Ace Mermolja: Lukov greh Tone Peršak: Praznovanje ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor John Muir: Dolg sprehod do zaliva Recenzije so napisali Tonja Jelen, Marica Škorjanec Kosterca, Katja Šifkovič in Blaž Mazi.
Peter Mlakar: Drugačni svet Ana Schnabl: Plima Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč Max Brod: Franz Kafka, biografija Recenzije so napisali Marija Švajncer, Nada Breznik, Miša Gams in Simon Popek.
Drago Jančar: Ob nastanku sveta Jure Jakob: Učitej gluhih, učenec nemih Nataša Skušek: Pasja sreča Janko Messner - Solidarnost ob meji Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Miša Gams in Milan Vogel.
Neveljaven email naslov